Prepoved prisilnega dela
Miran Blaha, 2002
2Časovno in zgodovinsko izhaja svoboda dela iz prizadevanj za odpravo najbolj skrajnih oblik prisilnega dela: suženjskega in tlačanskega (4. člen Splošne deklaracije človekovih pravic). Kasneje je kot splošna človekova pravica k temu dodana še prepoved prisilnega ali obveznega dela (8. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP). Že pred tem je MOD s Konvencijo št. 29 skušala omejiti oziroma odpraviti prisilno delo iz ekonomskih razlogov.
3EKČP zagotavlja varstvo pred vsemi oblikami prisilnega dela: suženjstvo ali podložnost ter prisilno ali obvezno delo. Ustava v 49. členu izrecno omenja le prisilno delo. Vendar je glede na obveznosti iz navedenih mednarodnih aktov in iz splošne opredelitve pravice kot pravice do svobode dela nedvomno, da je tudi z Ustavo zagotovljeno varstvo zoper katerokoli obliko prisilnega (»nesvobodnega«) dela.
4Ustava ne daje definicije prisilnega dela, enako kot je ne daje EKČP. Komisija in ESČP sta se v svojih odločitvah sklicevali na opredelitev iz Konvencij MOD št. 29 in 105 (slednjo je Slovenija ratificirala leta 1997). Po Konvenciji MOD št. 29 je prisilno ali obvezno delo »vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni«.
5Tako Konvencija MOD št. 29 kot 4. člen EKČP navajata tudi primere, ki jih pojem prisilnega ali obveznega dela ne zajema. Pomembna razlika pri tem je, da Konvencija MOD zajema tudi prepoved prisilnega dela v korist posameznikov, družb ali zasebnih pravnih oseb. Sicer pa je na splošno mogoče reči, da se kot prisilno delo ne šteje delo zapornikov, delo in službe vojaške narave, delo, odrejeno v primeru nevarnosti in nesreč, ki ogrožajo življenje ljudi in splošno varnost, ter dela, ki jih je mogoče šteti kot sestavni del običajnih državljanskih dolžnosti.