Franc Testen, 2011

11Člen 23 ZustS po spremembi, uveljavljeni z ZustS-A, na novo ureja pravne položaje, ki nastanejo, če zahtevo vloži Vrhovno sodišče. V takem primeru mora Vrhovno sodišče prekiniti postopke v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona. Če je Vrhovno sodišče z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, drugo sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon, lahko prekine postopek do končne odločitve US, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali njegovega dela.

12Treba pa je biti pozoren na to, da to velja samo v primerih, ko je postopek za oceno ustavnosti začelo Vrhovno sodišče. V drugih primerih pendenten ustavnosodni postopek abstraktne kontrole relevantnega zakona ne more biti razlog za prekinitev sodnega postopka. Takšen postopek (začet praviloma na zahtevo kakega drugega upravičenega predlagatelja ali tudi drugega – razen Vrhovnega – sodišča, le izjemoma tudi na pobudo) tudi ne odvezuje sodišča, da odgovori na ustavnopravne argumente stranke. O tem se je že opredelilo tudi US – pri čemer je pomembno, da je to odločbo sprejelo v času, ko je že veljal ZUstS-A. V OdlUS XVII, 21, U-I-275/06, Ur. l. 62/08 je izreklo, da je v skladu z določbo 156. člena pravdni postopek zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti pred US treba prekiniti le v primeru, če sodišče (samo) sproži postopek pred US, ne pa tudi v primeru, če pobudo za oceno ustavnosti da sama stranka. Nadalje, da določbe 156. člena ni mogoče obiti na ta način, da bi sodišče v primeru, ko stranka vloži pobudo, postopek prekinilo, sicer ne s sklicevanjem na 156. člen, pač pa s sklicevanjem na določbe ZPP o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Po stališču US namreč ne gre zgolj za to, da vprašanje, ali je zakon v skladu z Ustavo, očitno ne ustreza pojmu predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje obstoja pravice ali pravnega razmerja. Z vidika presoje US je bistveno, da bi sprejem takšnega stališča izničil smisel 156. člena Ustave, ki dovolj jasno opredeljuje, v katerih primerih je zaradi postopka pred US treba prekiniti postopek pred »rednim« sodiščem. V neskladju z določbo 156. člena (in tudi v neskladju s 125. členom, po katerem so sodniki vezani na Ustavo in zakon), pa je stališče … da za odločitev v konkretni zadevi niso pomembna izvajanja stranke glede domnevne protiustavnosti zakona, češ da bo o tem razpravljalo US. Odločitev je bila sicer sprejeta v zadevi, kjer je ustavnosodni postopek tekel na podlagi pobude. Nosilni razlogi pa se v celoti prilegajo tudi zadevam, v katerih bo US presojalo ustavnost relevantnega zakona na podlagi zahteve. Enako stališče glede vpliva vložene pobude na tek postopka pred rednim sodiščem je sprejelo Vrhovno sodišče že dne 19. 8. 2004 v sklepu II Up 5/2004 in nato še v sodbi IV Ips 15/2007 dne 18. 3. 2008.