Barbara Kresal, 2011

9Glej tudi ustavnosodno presojo US pri 50. in 51. členu ter glede otrok s posebnimi potrebami in starševstva tudi pri 53., 54. in 56. členu. US redko presoja izpodbijano ureditev le z vidika 52. člena, temveč pogosto pride do navezave še na neko drugo ustavno določbo, pri čemer je v tej zvezi zlasti pomemben tudi 14. člen. Tako so v nadaljevanju predstavljene zadeve, ki zadevajo položaj in pravice invalidov, presojane z vidika različnih ustavnih določb, ne le z vidika 52. člena. V zadnjem obdobju so bile na področju varstva invalidov sprejete tudi nekatere izredno pomembne odločitve US.

10OdlUS XVI, 86, US je v U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, Ur. l. 122/07 presojalo ureditev v več zakonih (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakon o socialnem varstvu, Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) glede vprašanja preživljanja polnoletnih invalidnih oseb, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. Ugotovilo je neustavno pravno praznino in neskladje zadnje navedenega zakona z Ustavo ter naložilo zakonodajalcu, da navedeno neustavnost odpravi v roku enega leta, kot način izvršitve pa je določilo, da se (do odprave neskladja z Ustavo) osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. 16/04). Iz obrazložitve: »14. … Zakonodajalec je torej za ukinitev preživninske obveznosti staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti imel razumen razlog. Takšna sprememba ureditve tudi ni bila nepričakovana, saj je bilo na nekonsistentnost dosedanje ureditve v praksi opozarjano. [4] Zamenjava družinske solidarnosti za družbeno je utemeljena tudi v javnem interesu. Načelo socialne države namreč državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Vse navedeno pomeni, da ukinitev preživninske obveznosti staršev sama po sebi ni v neskladju z 2. členom. Ker je zakonodajalec za vse starše obveznost preživljanja polnoletnih invalidnih otrok uredil enako, tudi ni kršil drugega odstavka 14. člena, kar spremenjeni zakonski ureditvi očita Višje sodišče v Ljubljani. Zato 123. člen ZZZDR sam po sebi ni v neskladju z Ustavo.

15. Vendar pa ugotovitev, da 123. člen ZZZDR sam po sebi ni v neskladju z Ustavo, še ne utemeljuje sklepa, da je zakonodajalec pri urejanju pravnega položaja obravnavane skupine invalidov ravnal ustavno skladno. … je pa s takšno spremenjeno ureditvijo brez dvoma posegel v njihov pravni položaj. Zato je US v nadaljevanju presojalo, ali je takšen poseg ustavno dopusten. Pri urejanju pravice do preživnine odraslih oseb na temelju družinske solidarnosti je zakonodajalcu sicer prepuščeno široko polje proste presoje, vendar pa njegova normativna svoboda ni neomejena. Ko namreč pravico do preživnine enkrat zagotovi, pri poznejšem omejevanju te pravice (za čas po uveljavitvi zakona) ni več povsem svoboden, temveč je vezan na temeljna ustavna načela. Kot je bilo že navedeno, zakonodajalca v takem primeru še posebej zavezuje načelo varstva zaupanja v pravo. Navedeno načelo pa terja tudi, da zakonske spremembe upravičenčevega pravnega položaja ne poslabšajo prekomerno…

17. … Načelo socialne države je, kolikor se nanaša na socialne interese invalidov kot eno izmed ogroženih skupin prebivalstva, izpeljano v 52. členu (pravice invalidov). … Pravica do posebnega varstva invalidov kot posebna človekova pravica je pravica pozitivnega statusa, s katero se je država zavezala voditi aktivno invalidsko politiko in v njenem okviru sprejeti različne ukrepe, ki naj izboljšajo položaj invalidov. [5] …

18. Vsebina posebnega varstva invalidov v Ustavi ni podrobneje določena. Zakonodajalec ima pri urejanju invalidskega varstva široko polje proste presoje. Vendar zakonodajalčeva normativna dejavnost kljub temu ni povsem neomejena. Vsaka človekova pravica ima namreč svoje ustavno zagotovljeno jedro, v katerega zakonodajalec ne sme poseči. [8] Res pa je slednjega v primeru zakonskih pridržkov, kot ga vsebuje tudi prvi odstavek 52. člena, težje določiti. Pri njegovem opredeljevanju je treba po oceni US izhajati iz namena ureditve posebnih pravic invalidov. Namen takšne posebne ureditve je lahko le v tem, da se invalidom poleg splošnih pravic zagotavljajo še dodatne, posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih osebnih okoliščinah invalidov, zaradi katerih so prikrajšani pri uživanju določenih dobrin ali jim je oteženo uresničevanje določenih pravic. [9] Posebna ustavna ureditev varstva invalidov je namreč posledica spoznanja, da so za zagotovitev enakih dejanskih možnosti in njihovega enakega obravnavanja potrebni tudi aktivni ukrepi, ki naj odpravijo, premostijo ali vsaj zmanjšajo ovire za njihovo neodvisno življenje ter za enakopravno vključitev v družbo in delo. Invalidom se torej skuša predvsem z upoštevanjem njihovih posebnih potreb zagotoviti možnosti za dostojno življenje. … Vendar pa zagotavljanje možnosti za dostojno življenje najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje. [11] Da si morajo države prizadevati izboljšati življenjsko raven invalidov tudi z ustreznimi socialnimi transferji, vse bolj poudarjajo tudi različni mednarodni akti. [12] Brez tega jim namreč dostojne življenjske ravni ni mogoče zagotoviti.

22. … Država določene socialne transferje, ki naj obravnavani skupini invalidov zagotovijo osnovno preživetje, torej z ureditvijo po ZDVDTP zagotavlja. Vprašanje pa je, ali zakonodajalec s takšno, kljub ukinitvi preživninske obveznosti staršev nespremenjeno zakonsko ureditvijo socialnih transferjev, še izpolnjuje ustavne zahteve, ki izhajajo iz posebnih pravic invalidov po 52. členu.

23. Razumljivo je, da je višina socialnih transferjev odvisna od številnih objektivnih dejavnikov … US zato primernosti višine posameznih socialnih transferjev načeloma ne more presojati, saj sodijo navedena vprašanja v polje proste presoje zakonodajalca. Vendar pa US lahko presoja, ali država obravnavani skupini invalidov kot še posebej socialno ogroženi skupini prebivalstva, ki ji je dolžna po Ustavi nuditi posebno varstvo, zagotavlja vsaj osnovna sredstva za preživljanje.

24. … Jasno je, da se je z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev njihov socialni položaj še poslabšal. Splošno je tudi znano, da so potrebe invalidov drugačne, z njimi povezani materialni stroški zaradi invalidnosti pa višji od potreb povprečnega človeka ter predvsem različni glede na vrsto in stopnjo njihove invalidnosti. … izhaja iz pravice do posebnega varstva invalidov zahteva, da se pri urejanju njihovega položaja upoštevajo njihove posebne potrebe. Le upoštevaje posebne potrebe invalidov se lahko doseže namen njihovega posebnega varstva, ki je v tem, da se jim zagotovi življenjska raven, primerna spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. Navedeno še posebej velja pri določanju višine socialnih transferjev. Zakonodajalec pa ni izkazal, da bi ZDVDTP vseboval mehanizme, ki bi pri dodeljevanju socialnih transferjev omogočali upoštevanje posebnih potreb invalidov. … Ker torej ZDVDTP posebnih potreb invalidov ne upošteva, je očitno, da vsaj nekaterim izmed njih ustrezne stopnje socialnega varstva, ki bi jim omogočala osnovno preživljanje, ne zagotavlja. …

26. … Res je z vidika ustavnih zahtev bistveno, ali država obravnavani skupini invalidov z vsemi razpoložljivimi ukrepi socialnega varstva zagotavlja osnovno preživetje, potrebno za zagotovitev njihovega osebnega dostojanstva. Vendar zakonodajalec obravnavani skupini invalidov zgolj z možnostjo uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči ustreznega varstva, ki mu ga nalaga 52. člen, ni zagotovil. Obravnavani skupini invalidov namreč ni zagotovil stalnega vira za preživljanje.

27. Iz navedenega izhaja, da ne splošni ne specialni predpisi obravnavani skupini invalidov ne zagotavljajo tistega, kar ji je zagotavljal prej veljavni 123. člen ZZZDR. S tem, ko je zakonodajalec ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ni pa istočasno ustavno skladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu, je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov.«

11V odločbi U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009, Ur. l. 14/09, je US presojalo ureditev v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), po kateri so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev, t. i. kvoto, in če te predpisane kvote ne izpolnijo, morajo plačati poseben prispevek v Sklad za spodbujanje zaposlovanja invalidov. Po mnenju pobudnikov naj bi izpodbijana ureditev delodajalce omejevala pri svobodi zaposlovanja oziroma naj bi jim omejevala njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude. US ni ugotovilo neskladnosti z Ustavo. Iz obrazložitve: »12. …Obveznost zaposliti določeno kvoto invalidov pomeni omejitev svobodne gospodarske pobude. Zato je moralo US presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen).

13. Vsebina javne koristi je razvidna že iz 2. člena ZZRZI, ki opredeljuje namen zakona. Temeljni namen ZZRZI je povečati zaposljivost invalidov in z odstranjevanjem ovir ter ustvarjanjem enakih možnosti vzpostaviti pogoje za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela. … Posebno varstvo invalidov pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic. ZZRZI tako uveljavlja sistem ukrepov pozitivne diskriminacije. [2] US je že v odločbi št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Ur. l. 111/08) ugotovilo, da ukrepi pozitivne diskriminacije preprečujejo manj ugoden položaj oziroma marginalizacijo najšibkejših članov družbene skupnosti in spodbujajo oziroma ustvarjajo enake možnosti teh kategorij oseb za njihovo enakovredno udeležbo v družbenem življenju. …

14. Vprašanje pa je, ali teža posledic te omejitve pravice iz prvega odstavka 74. člena prekomerno posega v navedeno pravico. … Iz predstavljene ureditve torej izhaja, da je dolžnost delodajalca, da zaposli določeno število invalidov – kvoto, ki glede na dejavnost delodajalca znaša od 2 do 6 % od celotnega števila zaposlenih. To, da je zaposleni delavec invalid, ne pomeni, da ni ”sposoben za delo’. Je le delavec, pri katerem so zaradi njegove invalidnosti podane določene omejitve. Kljub tem omejitvam lahko invalid na primernem delovnem mestu delo v celoti opravlja in tako polno prispeva k izvajanju dejavnosti delodajalca. Da bi se to omogočilo, predvideva ZZRZI različne ukrepe in vzpodbude, ki jih lahko uveljavljajo tudi delodajalci. Temu so namenjena sredstva, ki jih zbere Sklad iz prispevkov delodajalcev, ki ne izpolnijo kvote. Glede na navedeno dolžnost delodajalca, da zaposli določeno kvoto invalidov, ne posega prekomerno v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena. Zato je poseg dopusten.

18. V obravnavanem primeru je zakonodajalec predvidel različno ureditev za večje in manjše delodajalce. Razlikovalni znak za opisano ločevanje je število zaposlenih delavcev. Kriterij števila zaposlenih je uveljavljen kriterij razlikovanja na področju gospodarskih in tudi negospodarskih dejavnosti, ki kaže na dejanske razlike med delodajalci. Zato uporabi tega kriterija pri ureditvi kvotnega sistema ni mogoče očitati arbitrarnosti. …

23. Merilo za določitev višine kvote je torej vrsta dejavnosti. Vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, je okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti. Zato zakonodajalec s tem, ko je določil, da mora Vlada pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena, iz katerega izhaja tudi, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. …«

12 V odločbi U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010, Ur. l. 52/10 je US obravnavalo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, konkretno ureditev, ki določa šestmesečni rok za izdajo odločbe o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami v program vzgoje in izobraževanja in enak rok tudi za izdajo odločbe o pritožbi. Izpodbijano zakonsko določbo je razveljavilo: »11. Narava človekove pravice iz drugega odstavka 52. člena zahteva zakonsko ureditev načina njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena). [15] To pa ne pomeni, da je zakonodajalcu dana možnost omejevanja človekove pravice. Zato je US moralo presoditi, ali je v konkretnem primeru predpisan način uresničevanja človekove pravice že prerasel v njeno omejevanje ali ne.

17. Namen, zaradi katerega Ustava v okviru 52. člena otrokom z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ali drugače huje prizadetim osebam zagotavlja posebno varstvo, je v spoznanju, da dejansko težje dostopajo do dobrin, ugodnosti in tudi pravic, ki so sicer formalnopravno enako priznane vsem. Ker so otroci s posebnimi potrebami osebe v manj ugodnem položaju, mora država z aktivnimi ukrepi nevtralizirati ovire, ki jim otežujejo ali celo onemogočajo enakopraven dostop do javnih dobrin in storitev oziroma enakopravno uresničevanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Posebno varstvo otrok s posebnimi potrebami tako pomeni, da mora država pri urejanju vprašanj, ki lahko ogrozijo oziroma prizadenejo njihove pravice, ravnati še posebej skrbno in iskati rešitve, ki naj posebno varstvo v največji mogoči meri zagotovijo. Navedeno v povezavi z načelom največje koristi otroka iz 3. člena KOP, [20] preneseno na vprašanje uresničevanja pravice otrok s posebnimi potrebami do vzgoje in izobraževanja, od zakonodajalca zahteva sprejetje takšne ureditve postopka usmerjanja, ki bo zagotavljala tako vsebinsko kakovostno obravnavo otroka, in s tem vsebinsko uresničevanje navedene pravice, kot tudi učinkovito uresničevanje te pravice. Navedeno pomeni, da mora biti postopek usmeritve urejen oziroma organiziran tako, da bo otrok s posebnimi potrebami pravočasno vključen v vzgojni in izobraževalni proces. Le takšna ureditev postopka usmerjanja otrokom s posebnimi potrebami omogoča polno oziroma celovito uresničevanje pravice iz drugega odstavka 52. člena. Izpodbijana ureditev, ki naj bi zagotavljala kakovostno obravnavo otrok s posebnimi potrebami, ne zagotavlja pa pravočasne usmeritve oziroma pravočasne vključitve otrok s posebnimi potrebami v vrtec, šolo ali zavod, je tako zgolj sama sebi namen. To pa še posebej zato, ker daljši instrukcijski rok za izdajo odločbe o usmeritvi sam po sebi ne zagotavlja kvalitetnejše usmeritve. Takšna ureditev tako ne nasprotuje le navedenim ustavnim in konvencijskim pravicam ter načelom, temveč že načelom, na katerih temelji ZUOPP (4. člen), oziroma ciljem, ki jih je ZUOPP (prvotno) zasledoval (glej 6. točko obrazložitve te odločbe), in s tem prihaja sama s seboj v nasprotje. US zato ponavlja, da mora biti postopek usmeritve otrok s posebnimi potrebami urejen tako, da bo omogočal ne le kvalitetno, temveč tudi učinkovito oziroma pravočasno obravnavo otrok s posebnimi potrebami, ki jim bo omogočila, da bodo pravočasno usmerjeni v ustrezen program vzgoje in izobraževanja oziroma pravočasno vključeni v vrtec, šolo ali zavod. [21] Sprejetje takšne ureditve usmerjanja otrok s posebnimi potrebami je nujen korak do polnega izvrševanja človekove pravice otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena. Končni cilj vsake ureditve usmerjanja otrok s posebnimi potrebami mora biti otrokom s posebnimi potrebami dati (dejansko) možnost, da so polno, dejavno in enakopravno vključeni v življenje v družbi. [22]«

13US je v OdlUS XIII, 25 , U-I-256/01 z dne 8. 4. 2004, Ur. l. 44/04 odločalo tudi o ureditvi brezplačnega prevoza v šolo za otroke s posebnimi potrebami; presojalo jo je z vidika 140. in 138. člena (izpostavljeno je bilo vprašanje financiranja in razmerje med občino in državo) in ni ugotovilo neskladja z Ustavo.

14V zadevi OdlUS XVII, 59, U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008, Ur. l. 111/08 je US odločilo, da je Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki, določilo rok za uskladitev in hkrati kot način izvršitve določilo, da morajo sodišča v pravdnem postopku slepi ali slabovidni osebi na njeno zahtevo zagotoviti dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanjo zaznavni obliki in da se za to potrebni stroški izplačajo iz sredstev sodišča. Iz obrazložitve: »11. …Če slepim osebam prepis sodnih in drugih pisanj v postopku v Braillovo pisavo ni zagotovljen na državne stroške, o pravici do uporabe Braillove pisave ni mogoče govoriti. Z razlago obstoječih postopkovnih določb pravdnega postopka torej pravice slepih oseb do brezplačnega dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki ni mogoče izpeljati. Takšne pravice slepih oseb tudi ne ureja noben drug predpis. Zanje veljajo torej enaka pravila kot za vse druge udeležence v pravdnem postopku.

12. Pobudnik trdi, da slepe osebe zaradi takšnega enakega obravnavanja, ki ne upošteva njihovih posebnih potreb, nimajo enakih možnosti pri seznanitvi z vsebino sodnih in drugih pisanj v postopku, kot jih ima nasprotna stranka, … po vsebini zatrjuje, da slepe osebe nimajo enakih možnosti pri uresničevanju njihove pravice do kontradiktornega postopka ter pravice do enakopravnosti strank v pravdnem postopku. …

15. … Stališče, da iz zapovedi nediskriminacijskega obravnavanja izhaja ne le zahteva po formalnem, ampak tudi zahteva po vsebinsko enakem obravnavanju, je bilo zavzeto tudi v novejši (slovenski in primerjalni) ustavnosodni presoji [8] kot tudi praksi ESČP. [9] Vsebinski pristop k razumevanju in uresničevanju enakopravnosti opozarja, da (formalno) enakopravno obravnavanje posameznikov v enakem (bistveno podobnem) položaju ne zagotavlja dejanske enakopravnosti tistih (formalno) enakopravno obravnavanih posameznikov, ki so se zaradi posameznih okoliščin (npr. zaradi obrobne družbene pozicije, predsodkov in stereotipov, ki se pritajeno skrivajo v večinski družbeni morali, zaradi pretekle diskriminacije, zaradi podzastopanosti na določenih področjih družbenega življenja itd.) znašle v dejansko deprivilegiranem položaju. …

16. Z uveljavljanjem koncepta vsebinske enakopravnosti se torej uveljavlja diferencirano uresničevanje enakopravnosti, ki v določenem obsegu in pod določenimi pogoji vključuje preprečevanje dejanske oziroma posredne diskriminacije. [12] … Diskriminacija je torej podana tudi v primeru, če so posameznikom ali družbenim skupinam formalno sicer zagotovljene enake pravice ali enak obseg pravic, oziroma ko so jim te zagotovljene, vendar so pri tem posamezniki v manj ugodnem dejanskem položaju v pogledu uresničevanja pravic oziroma izpolnjevanja obveznosti prikrajšani [13] …

18. V primeru presoje pravnega položaja (zaradi določene osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena) zapostavljene družbene skupine se torej lahko kot ustavno nedopustna izkaže tudi opustitev oblikovanja izjeme k splošni normi, če ima takšna splošna norma za to družbeno skupino diskriminacijske učinke. …

19. Da je treba invalidom kot objektivno zapostavljeni družbeni skupini zagotoviti dejansko enakopravno obravnavanje, vedno bolj poudarjajo številni mednarodni instrumenti. Takšne zahteve so posledica spreminjanja družbenega odnosa do invalidov: od invalida kot objekta k invalidu kot imetniku pravic, torej od tega, da bi druge osebe sprejemale odločitve zanje, k njihovemu samostojnemu odločanju. [18] …

21. Odraz vedno večjega družbenega zavedanja o pomenu zagotavljanja enakih možnosti za invalide pomeni tudi sprememba prvega odstavka 14. člena [25], s katero je bila pravica do nediskriminacijskega obravnavanja dopolnjena [26] tako, da je sedaj med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, izrecno navedena tudi invalidnost. [27] Invalidnost se je sicer tudi pred tem nedvomno štela za eno izmed osebnih okoliščin, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijsko obravnavanje, vendar pa daje takšen izrecen poudarek Ustave varstvu invalidov pred diskriminacijo na simbolni ravni še večji pomen. [28] …

23. US ob upoštevanju vsega navedenega ugotavlja, da obstoječa ureditev pravdnega postopka, ki slepim osebam ne zagotavlja posebnih pravic, temveč jih kljub temu, da gre za objektivno zapostavljeno družbeno skupino, obravnava enako kot druge udeležence v postopku, posega v njihovo pravico do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena). Onemogočanje dostopa do sodnih ter do drugih pisanj v pravdnem postopku v za slepe osebe zaznavni obliki namreč zanje pomeni pomembno oviro, ki jim (v primerjavi z drugimi osebami v enakem položaju) bistveno otežuje uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja. Za odpravo takšnega zapostavljenega položaja slepih oseb v pravdnem postopku bi bila zato potrebna izvedba določenih primernih prilagoditev. …

28. Ker je torej US ugotovilo, da pomeni opustitev zakonodajalca, da bi slepim osebam zagotovil potrebne in primerne prilagoditve, ki bi jim omogočale enakopravno uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v pravdnem postopku, poseg v njihovo pravico do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena), je moralo v nadaljevanju presoditi, ali je takšen poseg ustavno dopusten. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten, če temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena), in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi US na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju (glej odločbo OdlUS XII, 86, U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Ur. l. 108/03, tč. 25 obrazložitve).

30. US je zato ugotovilo, da je izpodbijana ureditev pravdnega postopka, ki ne upošteva posebnega položaja slepih (in slabovidnih) oseb, ki v njem sodelujejo, in jim zato ne omogoča enakopravnega položaja pri uresničevanju njihove pravice do poštenega obravnavanja (22. člen), v neskladju s prvim odstavkom 14. člena (1. točka izreka). …

31. Da bo zadostil ustavnim in konvencijskim zahtevam po enakopravni obravnavi slepih (in slabovidnih) oseb v pravdnem postopku, bo moral zakonodajalec na ustrezen način urediti njihovo pravico do dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki. Pri tem je z vidika pravice slepih oseb do osebnega dostojanstva bistveno, da se jim (v okviru razumnih možnosti) zagotovi možnost izbire o tem, na kakšen način se želijo seznaniti z vsebino pisanj (ali prek fizične oblike zapisa v Braillovi pisavi, ali prek elektronske oblike zapisa, ali z branjem s pomočjo tretjih oseb, itd.). Možnost enakopravnega sodelovanja v postopku ne glede na slepoto je namreč odvisna od individualnih sposobnosti posameznika. …

32. …US opozarja, da se zastavlja vprašanje po potrebnosti ustrezne ureditve enakih pravic slepih oseb tudi v drugih sodnih postopkih ter v postopkih pred drugimi državnimi organi. Zato bi bilo treba razmisliti o oblikovanju enotne zakonske rešitve za vse sodne postopke (oziroma tudi za druge postopke pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb, v katerih se odloča o posameznikovih pravicah, obveznostih ali pravnih interesih), kot je bila na primer že sprejeta za gluhe osebe. Kljub temu, da je US ugotovilo ustavno neskladje ZPP, to torej ne pomeni, da zakonodajalec v okviru proste presoje ne bi smel v tej odločbi ugotovljenega neskladja urediti v posebnem zakonu (kot je bil sprejet za gluhe osebe) ali v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov [42],v Zakonu o sodiščih (Ur. l. 19/94 in nasl. – ZS) ali v katerem drugem zakonu. …«

15US je presojalo tudi kadrovske normative za institucionalno varstvo in z odločbo ODlUS XIV, 91, U-I-192/05 z dne 15. 12. 2005, Ur. l. 120/05 ugotovilo neskladnost izpodbijane ureditve z Ustavo: »1. … Pobudniki izpodbijajo normativ za varuhinje, ki je določen za podskupine (2 do 5) odraslih oseb z motnjami v duševnem zdravju, s težavami v duševnem razvoju, senzornimi motnjami in z motnjami v gibanju (v nadaljevanju odrasli). Trdijo, da se je do sedaj v praksi zanje uporabljal enak normativ kot za enako prizadete skupine otrok, mladostnikov in odraslih oseb do 26. leta starosti (v nadaljevanju otroci). Nova ureditev, ki je za upravičence otroke ugodnejša od prejšnje, naj bi bila za odrasle upravičence diskriminacijska …

4. … Tako kot za vse ustavne pravice je tudi za pravico iz prvega odstavka 52. člena izrednega pomena njena povezava z drugim odstavkom 14. člena, ki vsebuje načelo enakosti pred zakonom. …

8. Osnova za določitev kadrovskega normativa za število varuhinj je torej teža motnje v duševnem razvoju upravičencev. Glede na to, da so z izpodbijano ureditvijo za otroke z enakimi motnjami določeni drugačni (ugodnejši) normativi kot za odrasle, se zastavlja vprašanje, ali je normodajalec za tako razlikovanje imel razumen razlog. …«

16S sklepom U-I-305/04 z dne 9. 2. 2006 je US zavrnilo pobudo za oceno Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. »3. … O uvrstitvi posamezne telesne okvare na seznam telesnih okvar odloča pristojni minister v polju proste presoje. Ali je primerno, da telesna okvara, ki jo navaja pobudnik, na seznam ni uvrščena, in zato pobudnik ni upravičen do invalidnine, US ne more presojati, saj ne gre za pravno vprašanje.«

17V sklepu Up-2453/07 in U-I-206/07 z dne 12. 3. 2009 se je US ukvarjalo s pravico do dodatka za pomoč in postrežbo: »5. …Prvi odstavek 52. člena določa, da sta invalidom v skladu z zakonom zagotovljena varstvo in usposabljanje za delo. Navedena ustavna določba pomeni pooblastilo zakonodajalcu, da invalidom (zaradi njihove telesne ali duševne prizadetosti) zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice. Pravice gredo invalidom “v skladu z zakonom”, torej pod pogoji in v obsegu, ki ga določa zakon. Navedeno seveda ne pomeni, da je zakonodajalec pri določanju pogojev za pridobitev določene pravice neomejen. Slediti mora namenu, zaradi katerega je posebno varstvo invalidov zagotovljeno. S tem, ko je pravico do dodatka za pomoč in postrežbo priznal le osebam, ki pomoč in postrežbo neogibno potrebujejo za opravljanje vseh oziroma večine temeljnih življenjskih potreb, je zakonodajalec ravnal v skladu s tem namenom, zato je očitek o neustavnosti oziroma neskladnosti z mednarodnima konvencijama, neutemeljen.«

18S  sklepom U-I-240/07 z dne 9. 7. 2009 je US zavrnilo pobude, ki so se nanašale na spremembo načina usklajevanja določenih prejemkov, urejenih z ZPIZ-1 (npr. dodatek za pomoč in postrežbo, invalidnina, nadomestilo na podlagi preostale delovne zmožnosti idr. preidejo v okvir ZUTPG, ki ureja usklajevanje drugače, kot velja za pokojnine po ZPIZ-1, kar naj bi poslabšalo položaj prejemnikov teh pravic): »7. … Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je nujno zadržana. US lahko v tem okviru praviloma preizkuša le, ali ji je mogoče odreči razumnost. Glede na razloge, ki so vodili zakonodajalca in jih pojasnjuje tudi Vlada, izpodbijani ureditvi tega ni mogoče odreči. …

8. Pobudnici zatrjujeta neskladnost izpodbijanih določb ZUTPG z drugim odstavkom 14. člena, ker se nadomestilo plače zavarovanca s preostalo delovno zmožnostjo usklajuje drugače, manj ugodno, kot se usklajujejo pokojnine in nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. Ko pobudnici primerjata usklajevanje nadomestila plače zavarovanca s preostalo delovno zmožnostjo in nadomestilo za invalidnost, poudarjata enak namen obeh nadomestil. Ne zanikata pa različne pravne ureditve teh nadomestil. … Tudi če bi sledili mnenju pobudnic o enakem pomenu nadomestil za upravičence in bi zanemarili dejstvo, da gre zaradi razlik v pravni ureditvi teh pravic za dva različna položaja, so v okviru pojasnil Vlade navedeni razumni razlogi, iz katerih tudi urejanje enakih položajev na različne načine v tem primeru ne bi bilo v neskladju z načelom enakosti pred zakonom…«

19US je presojalo tudi ureditev obdavčitve določenih dajatev, ki pripadajo invalidom. V odločbi OdlUS XV, 23, U-I-172/05 z dne 23. 3. 2006, Ur. l. 43/06 je US poudarilo, da zakonodajalec obravnava delno invalidsko pokojnino in nadomestilo za invalidnost, ki pripadata po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ki nadomeščata tisto, kar bi zavarovanec sicer sam zaslužil, z davčnega vidika enako kot druga plačila za opravljeno delo, torej jih obdavčuje. Po mnenju US navedeno sodi v polje proste presoje zakonodajalca in je zato ustavnosodna presoja zadržana, tako da bi US lahko vanjo poseglo samo v primeru, če bi šlo za očitno nerazumno ureditev, česar pa v obravnavanem primeru US ni ugotovilo. Iz obrazložitve: »12. Glede na navedeno je US presodilo, da izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati nerazumnosti, saj se posamezni prejemki telesno oziroma duševno prizadetih oseb razlikujejo glede na namembnost; medtem ko so nekateri namenjeni odškodovanju pridobitne zmožnosti, so drugi namenjeni odškodovanju zaradi spremenjene kakovosti življenja. … Ker načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih stanj in različno obravnavanje različnih stanj, je po namembnosti mogoče različne prejemke obravnavati različno. Zato neenaka davčna obravnava prispevkov, namenjenih odškodovanju različnih telesnih oziroma duševnih prizadetosti oseb, ni v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena. V presojo, ali je taka davčna obravnava primerna, pa se US ne more spuščati.«

20Z odločbo U-I-138/08 z dne 17. 9. 2009, Ur. l. 77/09 je US razveljavilo določbo Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi in večstanovanjskih stavb,  ki je določal vrste objektov v javni rabi, ki morajo biti brez ovir: »8. Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na Ustavo in zakone ali legalitetno načelo (drugi odstavek 120. člena) zahteva, da so nosilci javnih pooblastil pri izvrševanju teh pooblastil vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu. …

9. Prav za tak poseg, ki spreminja zakonsko vsebino, gre v primeru 4. člena Pravilnika. Kot izhaja iz prvega odstavka 17. člena ZGO-1, morajo vsi objekti v javni rabi, ki so na novo zgrajeni po določbah tega zakona, in objekti v javni rabi, ki se rekonstruirajo po določbah tega zakona, poleg izpolnjevanja bistvenih zahtev zagotavljati funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in konstrukcijskih ovir. [2] Z izpodbijano določbo Pravilnika pa so bili določeni pogoji, pod katerimi velja obveznost iz prvega odstavka 17. člena ZGO-1 za objekte v javni rabi, navedene v tej določbi. S tem je Pravilnik spremenil zakonsko brezpogojno obveznost za vse objekte v javni rabi oziroma natančneje: zožil je domet te zakonske določbe. Zato je 4. člen Pravilnika v neskladju z drugim odstavkom 120. člena …«

21Specifična je odločitev US, ki se nanaša na izvršilni postopek, v katerem naj bi bil predmet izvršbe tudi osebni avtomobil, ki je namenjen prevozu dveh invalidnih otrok. V Up-513/10 z dne 10. 5. 2010 je US med drugim vlogo pritožnika v delu, ki se je nanašala na predlog pritožnika, da se osebni avtomobil iz zgoraj navedenih razlogov izvzame iz izvršbe, odstopilo pristojnemu okrajnemu sodišču, da o predlogu odloči, pri tem pa do pravnomočne odločitve o tem predlogu zadržalo opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v tej zvezi: »6. Eden glavnih očitkov pritožnika je, da sodišče ni odločilo o njegovem predlogu, naj se iz izvršbe izvzame osebni avtomobil, ki je namenjen prevozu njegovih dveh invalidnih otrok. Po vsebini gre za očitek o opustitvi dolžnega ravnanja sodišča. Načeloma ustavna pritožba neposredno zoper ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja sodišča ni mogoča. Ker pa bi v konkretnem primeru opustitev odločanja sodišča o predlogu pritožnika privedla do položaja, da bi bila invalidna otroka prikrajšana za varstvo svojih pravic iz 52. člena, je US ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka. To odločitev je sprejelo na podlagi tehtanja nastalih položajev – na eni strani pravice upnika, da pride do poplačila svoje terjatve, ter na drugi strani pravice dolžnika do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena) v zvezi s predlogom, da se iz izvršbe izvzame predmet, ki je življenjskega pomena za njegova invalidna otroka. [1] Kot odločilno je upoštevalo okoliščino, da se z varstvom pravice dolžnika neposredno zagotavlja varstvo pravic invalidnih otrok, ki  po drugem odstavku 52. člena uživajo posebno varstvo in skrb države. US kot vrhovni varuh človekovih pravic je lahko položaj pritožnikovih invalidnih otrok zavarovalo le s sprejemom navedene odločitve. Hkrati je odločilo, da se do pravnomočne odločitve o pritožnikovem predlogu zadrži opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v tej izvršilni zadevi. S prodajo zarubljenega osebnega avtomobila bi namreč odločitev sodišča o pritožnikovem predlogu postala brezpredmetna. Sodišče bo tako moralo najprej odločiti o pritožnikovem predlogu, da se iz izvršbe izvzame osebni avtomobil, šele po pravnomočni odločitvi o tem predlogu pa bo mogoče opraviti nadaljnja izvršilna dejanja v tem postopku.«

22US je presojalo tudi zadeve, ki so se nanašale na vojne invalide, npr. U-I-170/05 in Up-224/03 z dne 19. 1. 2006 (rok za vložitev zahteve), OdlUS XV, 57, U-I-48/06 z dne 22. 6. 2006, Ur. l. 69/06 (ureditev akontacije dohodnine za uživalko družinske invalidnine oziroma družinskega dodatka po Zakonu o vojnih invalidih)