Metoda Orehar Ivanc, 2011

1Po 8. členu EKČP ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. Po drugem odstavku država ne sme posegati v izvrševanje te pravice, razen če je poseg v skladu z zakonom in če je nujen v demokratični družbi iz razlogov nacionalne varnosti, javne varnosti ali gospodarske blaginje države, zaradi preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, zaradi varovanja zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih.

2Sodišče vztraja pri stališču, da ni mogoče podati izčrpne opredelitve pojma zasebnega življenja. Ne glede na to je v zadnjih desetih letih utrdilo stališča glede več varovanih vidikov, hkrati pa varstvo razširilo na nekatere druge. Poleg tega je v nekaj zadevah, kjer niti ni bilo mogoče  posebej izpostaviti določenega varovanega interesa, izhajalo iz splošnega namena določbe, ki je »predvsem v varstvu posameznika pred arbitrarnimi posegi javne oblasti v zasebno in v družinsko življenje« (Niemitz, § 31). Zavzelo je stališče, da ima posameznik pravico živeti po svoje in brez neželene pozornosti, in pravico, da na določenem področju lahko svobodno razvija in izpolnjuje svojo osebnost. Tako je ugotovilo kršitev v primeru, ko so bili pritožnici odvzeti osebni dokumenti, ki jih sicer potrebuje v vsakodnevnem življenju (sklenitev delovnega razmerja, uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, menjava denarne valute, nakup železniške vozovnice)(Smirnova proti Rusiji, 24. 7. 2003, § 95). Odvzem potnega lista za več let pritožnici, ki je bila sicer tako v družinskem kot v poklicnem življenju vezana na drugo državo, je prav tako opredelilo kot poseg v njeno zasebno življenje (Iletmis proti Turčiji, 6. 12. 2005, § 42). Poseg je bil ugotovljen tudi v več primerih, v katerih so posamezniki na podlagi lustracijskih zakonov izgubili službo in bili omejeni pri novi zaposlitvi tako v javni sferi kot pri zasebnih delodajalcih. Po stališču Sodišča gre za resne omejitve pri vzpostavljanju odnosov z zunanjim svetom, ki je vplival na njihovo sposobnost ustvarjanja zaslužka in posledično na uživanje zasebnega življenja (tako npr. Sidabras in Dziautas proti Litvi, 27. 7. 2004, § 48).

3Sodišče je že zgodaj preseglo stališče, da bi bil s pojmom zasebnega življenja varovan le »notranji krog«, v katerem sme posameznik živeti po svoje, tako kot si sam izbere. Tako je v zadevi Niemitz razširilo varstvo na prostor, kjer posameznik opravlja poklicno dejavnost, v poznejših zadevah pa je varstvo razširilo še na druge vidike posameznikovega udejstvovanja oziroma pojavljanja v javnosti. Ključen tako ni več kraj, kjer se posameznik nahaja, marveč na kakšen način oziroma kako tesno je sporen poseg, omejitev, ipd., povezan z njegovo osebnostjo.  »Temeljni pomen varstva zasebnega življenja je v razvoju posameznikove osebnosti, to varstvo pa sega prek kroga družine in vključuje tudi družbeno razsežnost. Po stališču Sodišča mora vsakdo, čeprav je splošno poznan v javnosti, uživati ‘legitimno pričakovanje’ varstva in spoštovanja svojega zasebnega življenja. Večja občutljivost je potrebna tudi zaradi kosanja z novimi tehnologijami, ki omogočajo shranjevanje in reproduciranje osebnih podatkov, vključno s fotografijami, s čimer postanejo dostopne za široko javnost.« (von Hannover proti Nemčiji, 24. 6. 2004, §§ 69–70). Kot poseg v zasebnost je štelo tudi preiskavo, katere odklonitev je bila sankcionirana s prisilnimi sredstvi in je vključevala natančno preiskavo osebe, njenih oblačil in osebnih stvari, čeprav je bila izvedena na javnem kraju. Po stališču Sodišča je izvedba preiskave v javnosti celo povečala resnost posega, saj je vsebovala elemente ponižanja in spravljanja v stisko (Gillan in Quinton proti Združenemu kraljestvu, 12. 1. 2010, §§ 62-64).

4Izrecno izoblikovanje posameznih varovanih interesov v sodbah ESČP je pripomoglo k utrditvi posameznih stališč, ki so bila v času prve izdaje tega komentarja šele v zametkih ali pa so bila podana ob tolikšnem upoštevanju okoliščin konkretnega primera, da je bilo predvidevanje stališča v bodočih zadevah vsaj za zunanjega opazovalca negotovo. Razvoj je viden tako glede vprašanj, ki jih je Sodišče presojalo z vidika osebne avtonomije oz. samostojnega odločanja o sebi, kot tudi glede vprašanj, v katerih je bila kot varovan interes spoznana pravica do osebne identitete.

5Da je pomembno vodilo za razlago jamstev iz 8. člena pojem osebne avtonomije (personal autonomy) v povezavi s pravico do svobodnega odločanja o sebi, je Sodišče izrecno navedlo v sodbi  Pretty proti Združenemu kraljestvu (29. 4. 2002,  § 61), ko je zavrnilo ugovor države, da je pravica do pomoči pri samomoru negacija pravice do zasebnega življenja: »Sposobnost oblikovanja življenja po lastni izbiri vključuje tudi možnost sprejemanja odločitev, ki bi bile lahko telesno ali moralno škodljive ali nevarne za posameznika. Pristojnosti države za uveljavljanje prisile in kazenskega prava za varstvo posameznikov pred posledicami izbranega življenjskega stila so že dolgo predmet moralne in pravne razprave, ker taki ukrepi posegajo v zasebno in osebno sfero posameznika, pa je razprava samo še živahnejša. Ne glede na to, ali ravnanje predstavlja nevarnost za zdravje posameznika ali celo ogroža njegovo življenje, po ustaljeni praksi konvencijskih organov naložitev prisilnih ali kazenskih ukrepov predstavlja poseg v zasebno življenje in zahteva utemeljitev z vidika drugega odstavka 8. člena.« (§ 62) Ne da bi zanikalo načelo svetosti življenja, varovano s Konvencijo, je opozorilo, da kvaliteta življenja postaja vse pomembnejša. Životarjenje v visoki starosti ali v stanju telesne ali duševne onemoglosti nasprotuje trdnim predstavam mnogih o sebi in osebni identiteti. Posameznikova odločitev, da se izogne temu, kar šteje za nedostojanstveno ali mučno smrt, zato ne more ostati zunaj polja, varovanega z 8. členom EKČP (§ 65). Iščoč ravnotežje med nedotakljivostjo življenja in spoštovanjem posameznikove svobode odločanja je poseg upravičilo z razlogi varstva drugih in s tveganji, povezanimi z dopustitvijo evtanazije.

6Ne glede na to, da je bilo že v sodbah, izdanih pred letom 2002, zavzeto jasno stališče, da je kaznivost homoseksualnih spolnih dejanj, za katera so udeleženi dali soglasje, nedopustna, je šele v zadevi K. A. in A. D. proti Belgiji (17. 2. 2005, § 83) prvič navedlo, da pravica do vzpostavljanja razmerij na področju spolnosti izhaja iz pravice do razpolaganja z lastnim telesom  kot sestavnim delom pojma osebne avtonomije. Ker je šlo za dejanja, za katera je sicer bilo dano začetno soglasje, vendar pa sodelujoči niso upoštevali med dejanji izražene volje »žrtev« za prenehanje spornih spolnih praks, kaznovanje takih dejanj ni bilo nedopustno.

7Svoboda odločanja o lastnem telesu je vodilo tudi pri posegih v telesno nedotakljivost. Sodišče vztraja pri stališču, ki ga je zavzela že Komisija, da gre pri neprostovoljnih posegih v telo za poseg v 8. člen, četudi je poseg manjšega pomena, iz sodb o različnih situacijah pa je mogoče izluščiti nadaljnja vodila, odločilna za presojo o dopustnosti posegov. Ne glede na to, da je Sodišče opravilo presojo o dopustnosti posega, je mogoče zavzeti stališče, da obstoj soglasja pomeni, da sploh ne gre za poseg (prim. Matter proti Slovaški, 5. 7. 1999, §§ 67–72, kjer je bil pritožnik prisilno odpeljan na pregled v psihiatrično bolnico, da bi lahko sodišče po poteku zakonsko predvidenega časa in na njegovo zahtevo preizkusilo utemeljenost odločitve o odvzemu poslovne sposobnosti). Zahteve za presojo, da je bilo soglasje dano, so glede na pomembnost varovane dobrine postavljene visoko. Soglasje mora biti svobodno in informirano (Juhnke proti Turčiji, 13. 5. 2008, § 77). Ginekološka preiskava, opravljena med pridržanjem na policiji, tj. v okoliščinah, v katerih ji ni bilo mogoče učinkovito nasprotovati, predstavlja poseg v telesno integriteto (Y. in F. proti Turčiji, 22. 7. 2003). Tudi zdravniška odločitev za zdravljenje z diamorfinom kljub jasnemu nasprotovanju otrokove skrbnice in ne da bi bolnišnica predhodno zahtevala odločitev sodišča, predstavlja nedopusten poseg v telesno integriteto (Glass proti Združenemu kraljestvu, 9. 3.2004). V primerih, ko oseba ni sposobna sprejemati odločitev o sebi, gre za poseg, ki mora biti utemeljen z razlogi iz drugega odstavka 8. člena. Tako so prisilno hranjenje osebe, terapija z zdravili in drugi ukrepi med neprostovoljnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici dopustni le, če so izvedeni z dolžno skrbnostjo in v skladu z medicinskimi standardi (Herczegfalvy proti Avstriji, 24. 9.1992, § 83, Storck proti Nemčiji, 16. 6. 2005, § 143). Medicinski posegi proti volji obdolženca z namenom pridobitve dokazov o njegovem sodelovanju pri storitvi kaznivega dejanja so sicer dopustni, vendar le, če ne presegajo minimalne ravni resnosti, ko Sodišče sporno obravnavanje presoja po kriterijih iz 3. člena EKČP (Jalloh proti Nemčiji, 11. 7. 2006, §§ 70–71), in če so omejeni na najmanjši obseg, še potreben za dosego zasledovanega cilja. Tako je bila kršitev ugotovljena v zadevi, v kateri je sodišče v kratkem času odredilo zoper pritožnico kot obdolženko več zdravniških poročil o njenem duševnem stanju in to kljub temu, da so bila odrejena v več postopkih, ki so tekli zoper njo (Worwa proti Poljski, 27. 11. 2003). Spoštovanje telesne integritete zahteva kaznovanje in učinkovito preiskavo v primeru spolnih dejanj, do katerih ni prišlo s soglasjem vpletenih (M. proti Bolgariji, 4. 12. 2003), kot tudi v primeru drugih posegov v telesno nedotakljivost, kot so npr. telesne poškodbe (Sandra Janković proti Hrvaški, 5. 3. 2009, § 47). Kršitev 8. člena je bila ugotovljena tudi zaradi neobstoja ustrezne podlage, ki bi omogočila kazenski pregon osebe, ki je na spletu objavila oglas v imenu tedaj 12-letnega pritožnika s spolno vsebino (K. U. proti Finski, 2. 12. 2008). Sodišče je opozorilo, da je do dogodka prišlo leta 1999, ko je bilo že znano, da se splet zlorablja tudi za kriminalne namene, vključno s spolno zlorabo otrok. Dolžnost zagotovitve ustreznih ukrepov za spoštovanje posamezničine telesne nedotakljivosti je Sodišče izpostavilo tudi v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti. V sodbi Tysiac proti Poljski (20. 3. 2007) je presojalo dopustnost odločitve o zavrnitvi izdaje potrdila za izvedbo umetne prekinitve nosečnosti iz zdravstvenih razlogov. Strinjalo se je, da se zakonodaja, ki ureja prekinitev nosečnosti, dotika zasebnega življenja, pri čemer zasebno življenje ženske z zanositvijo postane tesno povezano z razvijajočim se zarodkom. Gre za posebno kombinacijo različnih vidikov zasebnega življenja. Države to področje urejajo ob tehtanju zasebnosti in javnega interesa, pri tem pa morajo v primeru prekinitve nosečnosti iz zdravstvenih razlogov zagotoviti učinkovito spoštovanje telesne nedotakljivosti nosečnice (§ 107).

8Svoboda odločanja o sebi vključuje tudi pravico do spoštovanja odločitve postati (naravni) roditelj (Evans proti Združenemu kraljestvu, §§ 71–72). Zavrnitev umetne oploditve zgolj zaradi dejstva, da je bil pritožničin partner zaprt in ne da bi bilo izvedeno celovito tehtanje prizadetih interesov, je v nasprotju z 8. členom EKČP. Tako kot glede ostalih konvencijskih pravic so tudi glede pravic iz 8. člena dopustne le tiste omejitve, ki so bodisi nujna in neogibna posledica dejstva, da je oseba zaprta ali da obstaja ustrezna zveza med omejitvijo in okoliščinami v zvezi z obravnavanim zapornikom, ne sme pa biti utemeljena le na tem, kaj bi lahko prizadelo javnost (Dickson proti Združenemu kraljestvu, 4. 12. 2007, § 67–68).

9Interes za samostojno urejanje lastnih zadev je bil vodilo tudi pri presoji odločitev v zvezi z načinom pokopa in z ravnanjem s posmrtnimi ostanki bližnjih. Že Komisija je zavzela stališče, da odklonitev upravnega organa, da se pokop opravi z raztrosenjem pepela na domačem vrtu, posega v pravice iz 8. člena, vendar pa ni vsako urejanje ravnanja s posmrtnimi ostanki, ki posega v posameznikovo izbiro o tem, tudi nedovoljeno (DR 24, 137). Sodišče se je s takim stališčem strinjalo. Da gre za poseg, vendar dopusten, je s tesno večino štirih glasov proti trem odločilo v primeru zavrnitve prošnje za prenos žare s posmrtnimi ostanki pritožničinega moža iz kraja, kjer je živel pred smrtjo in tudi umrl, v družinski grob v drugem oddaljenem kraju, kamor so se pritožnica in pokojnikovi otroci preselili. Zavzelo je stališče, da gre državam široko polje presoje pri tehtanju med posameznikovim interesom za prenos žare s posmrtnimi ostanki in javnim interesom po ohranitvi nedotakljivosti groba (Elli Poluhas Dosdbo proti Švedski, 17. 1. 2006, §§ 23–25). Ob spremembi okoliščin v življenju družine je manjšina izpostavila okoliščino, da prenos žare ne bi bil v nasprotju s pokojnikovo željo in da je šlo nesporno za soglasno željo pokojnikovih svojcev za prenos iz enega posvečenega kraja na drug posvečen kraj. Tesna povezanost med ravnanjem s posmrtnimi ostanki bližnjih in pravico do spoštovanja zasebnega življenja je vidna tudi iz sodbe v zadevi Pannullo in Forte proti Franciji (30. 10. 2001), kjer je Sodišče ugotovilo kršitev 8. člena, ker so oblasti tudi potem, ko so bili vzeti vzorci, potrebni za ugotavljanje morebitnih kaznivih dejanj, odlašale z izročitvijo trupla hčere pritožnikov, tako da je celoten postopek od smrti do izdaje dovoljenja za upepelitev trajal sedem mesecev. Ker pristojni organi pri sprejemanju odločitve niso dali prave teže varovanim interesom iz 8. člena, je bila kršitev ugotovljena tudi v primeru zavrnitve dovoljenja zaporniku za udeležbo na pogrebu svojih staršev (Ploski proti Poljski, 12. 11. 2002, § 37).

10Samostojno odločanje o sebi je tudi podlaga za varstvo lastne podobe in glasu, vidikih zasebnosti, ki sta v primerjalnem ustavnem pravu uveljavljena, ESČP pa je dobilo priložnost, da zavzame stališče o tem šele v zadnjem obdobju. Spočetka je Sodišče te primere povezovalo z varstvom osebnih podatkov. Tako je še v zadevi P. G. in J. H. proti Združenemu kraljestvu (25. 9. 2001), v kateri je bilo sporno snemanje glasov pritožnikov med pogovorom, ki sta ga imela na policijski postaji v času, ko jima je bila odvzeta prostost, presodilo na podlagi kriterijev, ki jih je izoblikovalo v zvezi zbiranjem, obdelavo in uporabo osebnih podatkov. Izrecno je pustilo odprto vprašanje, ali je oseba varovana pred takim snemanjem zato, ker je kljub temu, da je bila na javnem kraju, razumno pričakovala zasebnost. To vprašanje pa je bilo kot osrednje obravnavano v zadevi Peck proti Združenemu kraljestvu (28.1. 2003). Pritožnik je v depresivnem stanju z nožem v roki stekel na mestno ulico, nakazujoč, da bo storil samomor. Prizori so bili posneti s kamero, postavljeno ob ulici z namenom nadzorovanja dogajanja na njej. Organ, ki je upravljal s temi kamerami, je posnetke posredoval medijem. Objavljeni posnetki so omogočali identifikacijo pritožnika. Pritožnik ni izpodbijal dejstva, da so bili na podlagi snemanja njegovega gibanja zbrani osebni podatki, ampak je kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja povezal s posredovanjem in objavo posnetkov. Sodišče mu je pritrdilo. Z objavo posnetkov v več medijih je bilo pritožnikovo ravnanje predstavljeno bistveno večji množici ljudi, kot bi pritožnik mogel pričakovati, ko je šel tistega dne po ulici.

11V zadevi Peck je ESČP prvič dobilo tudi pravo priložnost, da začne postavljati meje varstva pri ravnanju osebe v javnosti oziroma glede pravice na lastni podobi, uveljavljene v primerjalnem pravu. Medtem ko je v tej zadevi še bilo odprto, ali bi bilo varstvo po Konvenciji dano v primeru, ko bi šlo za javno osebo (public figure), za objavo fotografij oseb v kazenskem postopku ali sicer za zadeve v interesu javnosti, je že nekaj mesecev kasneje v zadevi Craxi proti Italiji (17. 7. 2003) zavzelo stališče, da tudi javne osebe  uživajo varstvo zasebnosti in da je zato dopustna le objava informacij, povezanih s kazenskim postopkom. Ker država ni izvedla učinkovite preiskave, da bi ugotovila, kako so informacije o vsebini telefonskih prisluhov, ki niso bili predvajani na obravnavi, prišle do novinarjev, in ker branje zapisnikov o vsebini prisluškovanih telefonskih pogovorov ni bilo izvedeno ob spoštovanju predpostavk, določenih v notranjem pravu (obdolženec je imel pravico, da se predhodno o njih izjavi in da morebiti predlaga izključitev javnosti), je bila ugotovljena kršitev 8. člena. Zaradi neobstoja zakonske podlage za objavo fotografije obdolženca, posnete ob njegovi aretaciji, na tiskovni konferenci, ki jo je organiziralo državno tožilstvo oziroma za objavo fotografije v televizijski oddaji, je bila kršitev ugotovljena v zadevah Sciacca proti Italiji (11. 1. 2005) ter Khuzhin in drugi proti Rusiji (23. 10. 2008). Še toliko bolj se mora svoboda izražanja (oziroma svoboda tiska) umakniti pravici do spoštovanja zasebnega življenja v zadevah, ki ne sodijo na področje politične ali javne razprave v splošnem interesu družbe. Objava prispevkov in fotografij iz zasebnega življenja javno znanih oseb ni dovoljena, kadar je njihov namen zadostitev radovednosti določenega kroga bralcev (in uresničitev komercialnih interesov založnikov), ne pa prispevek k razpravi v javnem interesu. Pravica do spoštovanja zasebnega življenja ne sme ostati prazna niti v razmerju do svobode tiska (von Hannover proti Nemčiji, §§ 76–77).

12Sposobnost sprejemanja odločitev o sebi je pogojena s seznanitvijo s podatki, s katerimi drugi razpolagajo o posamezniku. Sodišče je odločilo, da 8. člen zagotavlja učinkovit dostop do informacij o zdravstvenem stanju in sposobnosti za oploditev (K. H. in drugi proti Slovaški, 28. 4. 2009), po drugi strani pa je dolžna zagotoviti tudi praktične in učinkovite ukrepe za preprečitev neupravičenega dostopa do podatkov o zdravstvenem stanju (I. proti Finski, 17. 7. 2008, §§46–47). Zaradi preširoke možnosti za shranjevanje prstnih odtisov, celičnih vzorcev in DNA profila oseb, ki so bile osumljene storitve kaznivih dejanj, ne pa obsojene, je Veliki senat Sodišča ugotovil kršitev v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu (4. 12. 2008).

13Priznanje pomena posameznikove osebne identitete se je odrazilo pri presoji omejitev, povezanih z izbiro in uporabo osebnega imena, pri presoji položaja transseksualnih oseb in pri pravicah, povezanih z ugotavljanjem posameznikovega izvora.

14Kljub temu, da je po sodni praksi izpred leta 2000 bilo državam članicam puščeno široko polje presoje pri omejitvah, povezanih z izbiro in s spremembo osebnega imena, je v zadevi Ünal Tekeli proti Turčiji (16. 11. 2004) ugotovilo kršitev 14. člena v zvezi z 8. členom EKČP, ker žena po sklenitvi zakonske zveze ni mogla ohraniti svojega dekliškega priimka. Ob dejstvu, da tako ureditev pozna le tožena država, razlogi tradicije, ki jih je ponujala kot opravičilo, po presoji Sodišča ne predstavljajo objektivnega in razumnega razloga za sporno ureditev. V več zadevah se je Sodišče ukvarjalo z vprašanjem dopustnosti sprememb imen v uradnih dokumentih, povezanih bodisi s fonetičnimi pravili uradnega jezika bodisi z napakami (npr. Bulgakov proti Ukrajini, 11. 11. 2007, §§ 43–44).

15Na podlagi sodbe v zadevi Mikulić proti Hrvaški (7. 2. 2002) sodi v pojem zasebnega življenja tudi pravica otrok, rojenih zunaj zakona, da zahtevajo ugotovitev očetovstva. Možnost osebe, da ugotovi dejstva o svoji identiteti, je namreč po stališču ESČP bistvenega pomena za oblikovanje njene osebnosti. Pravica do identitete in osebnega razvoja vključuje tudi podrobnosti posameznikove identitete kot človeškega bitja in vitalen interes za pridobitev informacij, potrebnih za odkritje resnice o pomembnih vidikih posameznikove identitete, kot je identiteta njegovih staršev, rojstvo, okoliščine, v katerih je bil rojen (Odièvre proti Franciji, 13. 2. 2003, § 29). Sodišče je presojalo francosko ureditev, po kateri so matere lahko neposredno po rojstvu oddale otroka v posvojitev, ne da bi bile vpisane v rojstno knjigo kot matere. Ob upoštevanju splošnega interesa, tj. izogibanja nezakonitim in prikritim zavrženjem otrok v korist postopka, ki je bil predviden z zakonom, je Sodišče po tehtanju interesov pritožnice (odrasle osebe), matere in drugih neposredno prizadetih (očeta, sorojencev) z desetimi glasovi proti sedmim odločilo, da je zakon, ki je pritožnici omogočil ugotovitev identitete njene matere ob njenem soglasju, vzpostavil ustrezno ravnotežje med varovanimi interesi.

16Zahteva po fleksibilnosti ureditve ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva izhaja iz sodb, povezanih z nacionalnimi ureditvami, ki te spore vežejo na določen rok. Tako je bila kršitev ugotovljena v primeru, ko mati ni mogla zahtevati ugotovitve očetovstva glede njunega mrtvorojenega otroka in posledično zapisati njegovega priimka na otrokovem nagrobniku (Znamenskaya proti Rusiji, 2. 6. 2005), in v primeru, ko oseba zaradi poteka rokov ni mogla izpodbijati očetovstva, čeprav se je odzvala takoj, ko je izvedela, da ni otrokov oče (Shofman proti Rusiji, 24. 11. 2005).

17Medtem ko je bilo Sodišče še do pred desetletjem zelo zadržano glede pravnega priznanja nove spolne identitete po operativni izvedbi spremembe spola – očitku o kršitvi 8. člena je pritrdilo šele v zadevi B. proti Franciji (25. 3. 1992, A 232-C), je v zadevi Christine Goodwin proti Združenemu kraljestvu (11. 7. 2002) znatno trdneje začrtalo temelje varstva. Kot argument je zadoščala ugotovitev o obstoju vse večjega mednarodnega soglasja tako o naraščajoči družbeni sprejemljivosti transseksualnih oseb kot tudi o pravnem priznanju nove spolne identitete po operativni izvedbi spremembe spola. Izpostavilo je vidik osebne avtonomije v povezavi s pravico do osebnostnega razvoja ter fizične in moralne varnosti transseksualnih oseb, ki v 21. stoletju ne more biti več sporno in čakati na večje soglasje o spornih vprašanjih, povezanih s tem (§§ 84–85 in 90). Le tesna večina pa je bila dosežena pri presoji odločitve o zavrnitvi povrnitve polovice stroškov za operativno spremembo spola, ki jih je zahtevala zasebna zdravstvena zavarovalnica. Večina je zavzela stališče, da je zahteva, naj dokaže pristnost svoje transseksualnosti (pogoj za povračilo stroškov je bila nujnost operacije), glede na negotovost o vzrokih in razlogih za transseksualnost, nesorazmerno težko breme za pritožnika (Van Kück proti Nemčiji, 12. 6. 2003).

18Glede na vse večjo stopnjo soglasja, da je treba izenačiti starost za veljavno soglasje za vzpostavitev heterospolnega, lezbičnega in homoseksualnega razmerja, je Sodišče v zadevi L. in V. proti Avstriji (9. 1. 2003) odločilo, da kaznivost spolnega akta med polnoletnim moškim in mladoletnikom, starejšim od 14 let, ki se je s tem strinjal, nedopustno posega v pravice iz 8. člena EKČP. Kršitev 8. člena v zvezi s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena EKČP je bila ugotovljena tudi v zadevi Karner proti Avstriji (24. 7. 2003), ko istospolni partner po smrti najemnika ni mogel nadaljevati najemnega razmerja. Sodišče je zavzelo stališče, da v primerih, v katerih je polje presoje ozko, ni dovolj, da država dokaže, da je sporni ukrep primeren za dosego zasledovanega cilja, ampak mora tudi izkazati, da je za dosego cilja nujno, da so določene skupine iz zakona izključene. Dobro leto dni prej je pri presoji o obstoju diskriminacije v primeru, ko je bila pritožnici zavrnjena vloga za posvojitev iz razloga istospolne usmerjenosti (in ne glede na upoštevanje njenih kvalitet za vzgojo otroka), zavzelo stališče, da države, ki omogočajo posvojitev posameznikom, sicer ne prepovedujejo posvojitve istospolno usmerjenim, vendar pa gre za vprašanje, o katerem med državami članicami ni širokega soglasja, in o katerem se pravne rešitve šele oblikujejo, in jim gre zato široko polje presoje (Fretté proti Franciji, 26. 2. 2002, § 41). V podobnem primeru je veliki senat z večino desetih glasov proti sedmim ugotovil kršitev navedenih določb. Čeprav je odločba o zavrnitvi vloge za posvojitev temeljila na drugih razlogih, je Sodišče izhajalo iz tega, da je bila za odločitev ključna spolna usmerjenost pritožnice (E. B. proti Franciji, 22. 1. 2008).

19S tesno večino štirih glasov proti trem je mali senat zavrnil očitek o prepovedi diskriminacije, ki je temeljil na razlikah v statusu poročenih oseb in partnerjev registrirane istospolne skupnosti (Schalk in Kopf proti Avstriji, 24. 6. 2010). Ugotovilo je, da avstrijski zakon vzpostavlja manjše razlike med zakonsko zvezo in registrirano istospolno partnersko zvezo na premoženjskem področju, večje razlike pa na področju starševskih pravic. Taka ureditev je skladna s splošnim trendom v drugih državah članicah. Pritožnika nista izrecno izpostavila, da bi bila na določenem področju zapostavljena, gledano kot celota pa država s tako ureditvijo, kot jo je sprejela, ni prekoračila polja presoje, ki ji je zagotovljeno s Konvencijo.

20K duševni celovitosti, samostojnemu odločanju in svobodnemu razvoju osebnosti sodita tudi čast in dobro ime. Ker sta bili ti dve dobrini med nastajanjem 8. člena črtani iz besedila določbe, ju Komisija ni štela za predmet varstva po tej določbi (DR 41, 218). Sodišče je postopno dograjevalo nasprotno stališče. Ta čas ni več sporno, da pravica do spoštovanja ugleda, četudi gre za ugled osebe v kontekstu javne razprave, kot sestavni del osebne identitete in duševne integritete sodi pod pojem »zasebnega življenja« v pomenu 8. člena EKČP (Pfeifer proti Avstriji, 15. 11. 2007, § 35).

21Pravico do spoštovanja zasebnega življenja je Sodišče nadgradilo tudi v zadevah, povezanih z onesnaževanjem okolja (hrup, smrad, druge vrste imisij). Čeprav Konvencija ne zagotavlja pravice do čistega in mirnega okolja, je ravnanje, bodisi da gre za poseg bodisi za opustitev ukrepanja, predmet presoje po kriterijih iz 8. člena EKČP, kadar je posameznik neposredno in resno prizadet (Hatton in drugi proti Združenemu kraljestvu, 8. 7. 2003, § 96). Poškodba okolja mora biti taka, da je vzpostavljena neposredna vez med njo in posameznikovo zasebnostjo (običajno njegovim mirnim uživanjem doma ali zdravstvenim stanjem). Tako npr. trditve o prizadetosti živalskih in rastlinskih vrst v pritožnikovem okolju takih vezi ne izkazujejo (Kyrtatos proti Grčiji, 22. 5. 2003, § 53), vendar pa tudi ni nujno, da se je pritožnikovo zdravstveno stanje zaradi spornega onesnaževanja (že) poslabšalo. Tako je Sodišče v zadevi Fadeyeva proti Rusiji (9. 6. 2005) na podlagi tesne povezanosti posrednih dokazov in domnev ugotovilo, da se je pritožničino zdravje poslabšalo zaradi daljše izpostavljenosti škodljivim imisijam nevarnih snovi iz bližnje jeklarne. Četudi ni mogoče ovrednotiti škode na pritožničinem zdravju, je zaradi imisij zagotovo bolj občutljiva za različne bolezni. Na tej podlagi je sklenilo, da je dosežena zadostna stopnja resnosti škode, da pritožnica zahteva presojo na podlagi 8. člena (§ 88).

22V okviru presoje, ali gre za (nedopusten) poseg, Sodišče poudarja, da ne gre za oblikovanje posebnih okoljskih pravic in da odločitev o najboljši politiki na tem tehnično težavnem družbenem področju ostaja v sferi držav članic, ki pri tem uživajo široko polje presoje. Sodišče presoja le, ali gre za očitno kršitev pri vzpostavljanju pravičnega ravnotežja med nasprotujočimi si interesi različnih zasebnopravnih akterjev. Države so dolžne zagotoviti učinkovit normativni okvir za preprečevanje nastanka škode za okolje in za zdravje ljudi. Proces odločanja mora vključevati ustrezne raziskave in študije, ki vrednotijo prizadete interese in njihov pomen. Na področju nevarnih dejavnosti mora ureditev posebej upoštevati posebnosti te dejavnosti, predvsem z vidika stopnje potencialne nevarnosti za življenje ljudi, ki živijo v okolju, kjer se dejavnost opravlja. S prisilnimi predpisi mora biti urejeno pridobivanje dovoljenj, vzpostavitev dejavnosti, njeno izvajanje, varnost in nadzor. Pomemben je tudi dostop javnosti do zaključkov študij in raziskav, ki se nanašajo na vplive dejavnosti na okolje in pravice posameznikov, da lahko ti ocenijo nevarnosti, ki so jim bili izpostavljeni. Posamezniku, ki meni, da njegovi interesi ali stališča v procesu odločanja niso bili ustrezno upoštevani, mora biti dana možnost izpodbijanja odločitev, ravnanj in opustitev pred sodiščem (Tatar proti Romuniji, 27. 1. 2009, § 88, ki na enem mestu povzema dosedanja stališča ESČP s sklicevanjem na posamezne dotlej nosilne odločitve glede posameznih vidikov varstva). Sodišče presodi vse procesne vidike, vključno z vrsto relevantne politike oz. odločitve, obseg upoštevanja pogledov posameznikov v postopku odločanja in procesna jamstva (Hatton, § 104). V izjemnih okoliščinah tudi »popravlja« vsebinske odločitve pristojnih organov v državah članicah (Fadeyeva proti Rusiji, §§ 102–105).

23Posebej velja omeniti procesni vidik jamstev iz 8. člena EKČP, ki jih Sodišče šteje za sestavni del 8. člena (in jih ne presoja le v okviru 6. člena EKČP). Ta vidik, ki ga je sprva izpostavilo pri zadevah, povezanih s škodljivimi vplivi iz okolja, in na drugih področjih, kjer države po stališču ESČP uživajo široko polje presoje, je v zadnjem obdobju poudarilo tudi v povezavi z več drugimi varovanimi interesi. Elementi, bistveni za presojo dopustnosti škodljivih vplivov iz okolja, so bili navedeni zgoraj. Iz odločb, predstavljenih v nadaljevanju, je razviden obseg presoje, ki ga Sodišče opravi, ko je kot sporen izpostavljen postopek odločanja o zadevi, pomembni z vidika predmeta varstva iz 8. člena EKČP.

24V zadevi Turek proti Slovaški (14. 2. 2006), kjer je pritožnik uveljavljal kršitev 8. člena, ker je bila zavrnjena zahteva za izdajo potrdila, da ni bil agent tajne službe, je Sodišče zavzelo stališče, da gre za okoliščino, ki zadeva njegovo čast in ugled, v teh zadevah pa mora biti proces odločanja pošten in mora zagotavljati dolžno spoštovanje interesov, varovanih v 8. členu, oz. z drugimi besedami, procesno varstvo mora biti z vidika pravic iz 8. člena praktično in učinkovito (practical and effective) (§ 111). Odločanje o relevantnosti dokazov in dokazna presoja sta sicer v pristojnosti nacionalnih sodišč, Sodišče pa presoja, ali je bil postopek kot celota, vključno z obravnavanjem dokazov, pošten za namene 8. člena (§ 114). V navedeni zadevi je ugotovilo, da postopek ni bil pošten, ker je moral pritožnik dokazati, da je bila registracija izvedena v nasprotju s pravili, do teh pravil pa je imela dostop le nasprotna stranka, on sam pa ne. Izpostavilo je tudi nezanesljivost presoje dokazov, vendar pa o tem ni zavzelo dokončnega stališča.

25V zadevi Shtukaturov proti Rusiji (§ 89) je zavzelo stališče, da je obseg polja presoje, ki je prepuščen državi, odvisen tudi od kvalitete procesa odločanja. Če so bile v tem procesu zagrešene resne napake, je v večji meri predmet kritične presoje. Pri presoji dokazov je kot splošno načelo sprejemljiv dokazni standard »onstran razumnega dvoma«. Temeljiti mora na soobstoju dovolj tehtnih, jasnih in skladnih sklepov ali podobno neizpodbojnih dejanskih domnev. Sodišče je bilo s tega vidika doslej fleksibilno ter je upoštevalo naravo pravice, ki je bila predmet odločanja, in težave, povezane z dokazovanjem. V določenih primerih ima le država dostop do informacij, s katerimi je mogoče podpreti ali ovreči pritožnikove trditve. V takih primerih je dosledna uporaba načela affirmanti, non neganti, incumbit probatio nemogoča (Fadeyeva proti Rusiji, § 79; prim. tudi I. proti Finski, sodba z dne 17. 7. 2008, § 44).