Sebastian Nerad, 2011

60V postopku z ustavno pritožbo US odloča le o pravnih vprašanjih ustavnopravnega pomena (OdlUS XI, 129, Up-231/01 z dne 25. 4. 2002). To pomeni, da presoja le, ali je sodišče zakon razlagalo in uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Do spremembe ZUstS leta 2007, ki je omogočila izdajo neobrazloženih sklepov o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo, je US moralo kar naprej pojasnjevati, da ni instanca rednim sodiščem in ne presoja nepravilnosti pri uporabi materialnega ali procesnega prava, niti ne nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, temveč presoja le, ali izpodbijana odločitev temelji na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču. Predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo so torej pravna stališča, na katerih temeljijo sodne odločbe, in to izključno njihova »pravilnost« z vidika Ustave. Naloga US ni zagotavljati, da bodo sodišča pravilno in zakonito razlagala zakone, temveč le, da zakonov ne bodo razlagala na način, ki bi bil nezdružljiv s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino (OdlUS XII, 57, Up-430/00, Ur. l. 36/03, OdlUS XVII, 88, Up-611/07, Ur. l. 111/08). Tudi za presojo pravilnosti dokazne ocene US ni pristojno. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja lahko US preizkuša le posredno; namreč le prek presoje, ali je bilo v postopku ugotavljanja dejstev prekršeno kakšno ustavno jamstvo procesne narave (Up-723/02 z dne 11. 5. 2004). Zdi se, da udeleženci postopkov težko razumejo, da domnevna nepravilnost ali celo nezakonitost še ne pomeni nujno tudi neskladja z Ustavo. Pri tem pritožniki tudi očitke, ki bi morebiti celo lahko bili utemeljeni, pogosto osredinijo izključno na vprašanje pravilnosti in zakonitosti, ne utemeljujejo pa neskladja pravnih stališč z Ustavo (OdlUS XVI, 106, Up-762/05, Ur. l. 93/07, OdlUS XVII, 92, Up-1369/06, Ur. l. 113/08). Ustavnih pritožb, ki imajo potencial, vendar so slabo obrazložene, US ne sprejema v obravnavo. Z napačno uporabo zakona se US le izjemoma ukvarja v primerih, ko gre za tako očitno napačno stališče sodišča, da bi bilo mogoče odločitev označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kajti to pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena (OdlUS XV, 43, Up-49/05, Ur. l. 35/06, OdlUS XVI, 105, Up-2214/06, Ur. l. 89/07, OdlUS XVII, 38, Up-2698/07, Ur. l. 62/08). K ustavnim pritožbam US torej pristopa tako, da pravna stališča sodišč obravnava, kot bi bila zapisana v obliki abstraktne zakonske določbe in bi moralo presojati ustavnost takega zakona (t. i. Schummannova formula).

61Ustavna pritožba je dopustna le zoper posamične oblastne pravne akte. US zato ni pristojno za presojo materialnih ravnanj, dopisov in drugih nepravnih aktov, posamičnih aktov zasebnih subjektov ipd. Iz obsežne judikature US recimo izhaja, da US ni pristojno za presojo ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja sodišča (OdlUS XVI, 109, Up-679/06, U-I-20/07, Ur. l. 101/07; Up-2547/06 z dne 21. 6. 2007), ravnanja državnega tožilca (Up-740/07 z dne 19. 6. 2009), nezakonitega ravnanja policije, tožilstva in sodnikov ter obtožnega akta državnega tožilca (OdlUS XII, 114, Up-286/01, Ur. l. 2/04), pravnega mnenja Vrhovnega sodišča (OdlUS XIII, 44, Up-270/01, Ur. l. 25/04), dopisa državnega organa (OdlUS XIII, 89, Up-761/03, U-I-318/04, Ur. l. 132/04), dopisa Vrhovnega državnega tožilstva (U-I-132/09, Up-550/09 z dne 28. 10. 2009), dopisa predsednika sodišča (Up-2293/07, U-I-193/07 z dne 5. 3. 2009), ničnosti pogodbe (Up-283/04 z dne 10. 12. 2004) in za odločanje o konkretnih predlogih in zahtevkih (Up-801/03 z dne 19. 1. 2004; Up-1641/06 z dne 22.11. 2006; Up-1357/06 z dne 28. 9. 2006). US tudi ne presoja vmesnih procesnih odločitev, sprejetih v sodnih in drugih postopkih (npr. sklep o določitvi stvarno pristojnega sodišča ali sklep o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe). To utemelji bodisi s tem, da ustavna pritožba ni dopustna (OdlUS XVI, 121, Up-1540/07, Ur. l. 113/07), bodisi s tem, da pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev, čeprav jih morebiti lahko izčrpa le zoper končno odločitev (OdlUS XVII, 46, U-I-6/08, Up-1198/05, Up-786/06, Ur. l. 73/08).

62US načeloma presoja samo posamične akte, ki še veljajo oziroma učinkujejo. Če posamični akt v času odločanja ne velja več, US šteje, da ni izkazan pravni interes za odločanje in ustavno pritožbo zavrže (OdlUS XIII, 87, Up-527/01, Ur. l. 117/04). Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS) namreč sama po sebi ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Izjemo je US uvedlo, kadar pritožnik zatrjuje in izkaže kršitev pravice do osebne svobode (19. člen), torej zlasti pri pripornih sklepih, katerih veljavnost je potekla. V takih primerih US sprejme ugotovitveno odločbo, v kateri ugotovi kršitev pravice do osebne svobode oziroma druge pravice, zaradi katere je podan tudi poseg v osebno svobodo (OdlUS, XIV, 44, Up-21/05, Ur. l. 57/05). US tak pristop utemeljuje s tem, da je poseg v pravico do osebne svobode eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine človeka. Učinkovito varstvo te pravice zato zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa čeprav poseg ne učinkuje več (OdlUS XII, 104, Up-315/00, Ur. l. 70/03, OdlUS XV, 50, Up-362/04 z dne 21. 4. 2006; OdlUS XVI, 103, Up-970/06, Ur. l. 87/07).

63Posebno vprašanje so primeri, kjer ne gre za to, da je posamični akt prenehal veljati, temveč za to, da posledic veljavnega akta ni mogoče več odpraviti (npr. nezakonita razrešitev s položaja, kjer je položaj v času odločanja US že zasedla druga oseba). Vprašanje v teh primerih ni pristojnost US, temveč pravni interes pritožnika, ki si pravnega položaja ne more več izboljšati. V zadevi OdlUS XV, 45, Up-600/04, Ur. l. 39/06 je US presojalo nezakonito razrešitev s funkcije člana Računskega sodišča. Ker odprava odloka o razrešitvi ne bi mogla voditi do vzpostavitve prejšnjega stanja, je US v izreku le ugotovilo, da je bila razrešitev v neskladju z Ustavo.

64Če US ugodi ustavni pritožbi in odpravi ali razveljavi izpodbijani posamični akt, lahko na podlagi 60. člena ZUstS odloči tudi o sporni pravici, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi posamičnega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine (OdlUS XI, 117, Up-332/98, Ur. l. 39/02; OdlUS XI, 287, Up-138/02, Ur. l. 3/03; OdlUS XVII, 80, Up-2385/08, Ur. l. 88/08). Po načelu koneksitete (drugi odstavek 59. člena ZUstS) lahko postopek ustavne pritožbe razširi na presojo ustavnosti ali zakonitosti predpisa, na katerem temelji izpodbijani posamični akt (OdlUS XIV, 43, Up-338/05, U-I-176/05, Ur. l. 56/05). US odloča o ustavnih pritožbah v sestavi vseh sodnikov. Če je o enakem ustavnopravnem vprašanju že odločilo, pa lahko končno odločitev, s katero ugodi ustavni pritožbi, na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS sprejme senat (Up-251/08 z dne 18. 3. 2009).

65V postopku z ustavno pritožbo US presoja le, če so bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Merilo presoje so samo določbe Ustave, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine. V ustavni pritožbi zato ni mogoče uveljavljati drugih kršitev Ustave, tudi ne kršitve temeljnih ustavnih načel – npr. načel pravne države iz 2. člena, načela zakonitosti iz 120. člena, načela usklajenosti pravnih aktov iz 153. člena ali prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena (OdlUS XIII, 100, Up-146/02 z dne 28. 10. 2004; OdlUS XVI, 62, Up-156/05, Ur. l. 39/07; OdlUS XVI, 116, Up-1201/05, Ur. l. 117/07; OdlUS XVI, 108, Up-2597/07, Ur. l. 94/07) , ker ne gre za ustavne določbe, ki bi neposredno urejale človekove pravice ali temeljne svoboščine. Čeprav gre za načelo, pa je v ustavni pritožbi mogoče uveljavljati kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena). Poleg človekovih pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava, je v ustavni pritožbi mogoče uveljavljati pravice, ki so vsebovane v raznih mednarodnih dokumentih. US se v svojih odločbah pogosto sklicuje zlasti na EKČP in na prakso ESČP, včasih pa tudi na druge instrumente (npr. na Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah). Uporaba EKČP in številnih sodb ESČP je pogosto celo jedro odločbe US (OdlUS XIV, 104, Up-412-03, Ur. l. 117/05; OdlUS XV, 37, Up-518/03, Ur. l. 11/06; OdlUS XV, 101, Up-124/04, Ur. l. 127/06; OdlUS XVI, 110, Up-849/05, Ur. l. 102/07; zlasti pa je pomembna zadeva OdlUS XV, 92, Up-555/03, Up-827/04, Ur. l. 78/06, v kateri je US oblikovalo pravico do neodvisne preiskave kot del pravice do sodnega varstva). Kadar se določbe mednarodnih dokumentov in Ustave prekrivajo, US zatrjevane kršitve presoja z vidika upoštevnih določb Ustave.

66Ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z golim sklicevanjem na pravne akte EU. Dejstvo, da sodišče ni uporabilo upoštevnih predpisov EU oziroma da jih je po mnenju pritožnika uporabilo napačno, samo po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Neupoštevanje prava EU ali sodne prakse Sodišča EU bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. člena (US je to nakazalo v zadevi Up-282/09, Ur. l. 103/09), vendar bi moral pritožnik zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, kot ga US sicer zahteva glede kršitev 22. člena. V zadevi OdlUS XVI, 116, Up-1201/05, Ur. l. 117/07 je US zapisalo tudi, da ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 3. a člen, ker ta »neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela o možnosti prenosa suverenih pravic na mednarodne organizacije. Zato tudi samo s kršitvijo prava EU, ne da bi bila z njo kršena katera izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.« Kot sicer velja za kršitve notranjega prava, so tudi kršitve evropskega prava lahko ustavnopravno upoštevne le, če hkrati pomenijo kršitev kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine (prim. Up-605/05 z dne 19. 10. 2006). V ustavni pritožbi je torej mogoče zatrjevati, da razlaga in uporaba prava EU v konkretnem postopku pomeni kršitev ustavnih pravic. Sodišča in drugi organi imajo sicer dolžnost, da pravo (tudi pravo EU) razlagajo na čim bolj ustavnoskladen način, vendar pa je treba po drugi strani opozoriti na zadevo Up-2012/08, Ur. l. 22/09, v kateri je US opozorilo na dolžnost sodišč, da ravnajo tudi v skladu z načelom lojalne razlage, kar pomeni, da je treba nacionalne predpise razlagati v luči prava EU, torej v skladu z namenom, ki ga določa to pravo. V mejnih primerih se lahko postavi vprašanje, katera razlaga naj ima v primeru konflikta prednost – ustavnoskladna ali tista, ki bolj uresničuje cilje pravnih aktov EU. Ustavnosti pravnih aktov EU sicer US ne more presojati, očitno pa je, da se lahko veljavnost evropskih uredb in direktiv postavlja pod vprašaj prek izpodbijanja sodnih odločb in v njih vsebovanih pravnih stališč, ki temeljijo na teh aktih. Zlasti če so določbe predpisov EU jasne in določne ter zato ne dopuščajo razlagalnega manevrskega prostora, se postavlja vprašanje, kako naj v takih primerih ravna US. Ker US ne more presojati ustavnosti pravnih aktov EU, se postavlja vprašanje, ali bi v takem primeru US moralo postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU, ki bi nato odločilo o veljavnosti akta. Ker pa je ustavna pritožba predvsem pravno sredstvo, ki vzpostavlja komunikacijo med US in rednimi sodišči, je to vprašanje v veliki meri rešljivo na tej relaciji. Namreč, za primere, ko bi se pred sodiščem pojavilo vprašanje vsebinske neskladnosti prava EU z Ustavo, bi moralo US vzpostaviti dolžnost sodišča, da na predlog stranke (Vrhovno sodišče pa po uradni dolžnosti) Sodišču EU postavi predhodno vprašanje o veljavnosti oziroma razlagi predpisa (oziroma, da tak predlog obrazloženo zavrne). Kršitev te dolžnosti bi pomenila kršitev 23. člena (pravica do sodnega varstva), za ustavnega pritožnika, ki takega predloga sodišču ne bi podal, pa bi to pomenilo, da ne bi izkazal izčrpanosti pravnih sredstev, kar je sicer ključen pogoj za obravnavo ustavne pritožbe.