Sebastian Nerad, 2011

54Pri pravu EU je treba razlikovati med primarnim in sekundarnim pravom. Primarno pravo je sprejeto v obliki mednarodnih pogodb in zanj glede pristojnosti US načeloma velja, kar je bilo povedano glede predhodne presoje mednarodnih pogodb. (Drugače kot npr. nemško ali češko US, slovensko US ni predhodno presojalo ustavnosti Lizbonske pogodbe, ker nihče ni sprožil postopka.) Pri morebitni naknadni presoji primarnega prava EU pa bi US moralo biti skrajno zadržano. Izhodišče bi moralo biti, da se je v tem delu Slovenija odrekla izvrševanju suverenosti in da je za razlago tega prava na prvem mestu pristojno Sodišče EU. Del tega prava je tudi Listina EU o temeljnih pravicah, ki se v veliki meri prekriva s pravicami, ki jih zagotavljata Ustava in EKČP. Le v izjemnih primerih, ko bi se denimo postavilo vprašanje, ali EU še temelji na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije ter načel pravne države (prvi odstavek 3. a člena), bi si lahko US pridržalo zadnjo besedo o ustavnosti.

55US ni pristojno za presojo skladnosti sekundarnega prava EU s primarnim pravom EU – to je izključna pristojnost Sodišča EU. Prav tako US ni pristojno za presojo skladnosti sekundarnega prava EU z Ustavo ali zakoni (to jasno izhaja iz prvega odstavka 160. člena). Uredbe, direktive in sklepi ne morejo biti predmet presoje pred US – skladno s tem je US v zadevi OdlUS XVI, 7, U-I-280/05, Ur. l. 10/07 odločilo, da »za presojo veljavnosti prava Skupnosti ni pristojno, saj je to na podlagi člena 234(1) PES izključna pristojnost Sodišča ES«. Na drugi strani pa US zaenkrat nima zadržkov za presojo notranjih predpisov, tudi če so ti implementacija evropskih predpisov. V zadevi OdlUS XVI, 16, U-I-113/04, Ur. l. 16/07 je US presojalo pravilnik, ki je bil izdan zaradi prenosa direktive EU v slovenski pravni red. V obrazložitvi je zapisalo: »Niti 3. a člen Ustave niti člen 249(3) ES ne določata, s katerim pravnim aktom je treba prenesti pravo EU v slovenski pravni red. Zato dejstvo, da je Pravilnik implementacijski predpis, pristojnosti US ne izključuje, niti je ne omejuje. To v obravnavanem primeru pomeni, da je treba upoštevati Ustavo in v njej urejeno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast (drugi odstavek 3. člena). To načelo namreč izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo.« (Prim. tudi OdlUS XVII, 43, U-I-411/06, Ur. l. 68/08). Vprašanje je tudi, ali US sploh vedno omeni dejstvo, da je notranji predpis, ki ga presoja, implementacija direktive EU.

56Sekundarni akti EU ne morejo biti merilo za presojo notranjih predpisov. V zadevi  OdlUS XV, 10, U-I-32/04, Ur. l. 21/06 je US odločilo, da po prvem odstavku 160. člena ni pristojno za oceno skladnosti predpisov z direktivami EU (enako tudi v zadevi U-I-238/07, Ur. l. 32/09). V zvezi z neskladjem notranjih predpisov z akti EU pa se postavlja vprašanje, na katerega US še ni dalo kategoričnega odgovora; namreč, ali lahko neskladje med nacionalnim in evropskim pravom pomeni tudi neskladje z Ustavo, zlasti z njenim 3. a členom. V konkretnih postopkih pred rednimi sodišči bi neupoštevanje oziroma neuporaba evropskih predpisov, ki nasprotujejo notranji zakonodaji, lahko pomenila kršitev 22. člena (npr. zaradi očitno napačne uporabe prava ali če se sodišče ne bi opredelilo do navedb strank o »evropskih« vidikih zadeve) ali 23. člena (če recimo redno sodišče neutemeljeno ne bi postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU). Pri abstraktni presoji ustavnosti in zakonitosti predpisov pa se zdi pravilnejši pristop, po katerem se neskladje med notranjim in sekundarnim evropskim pravom ne bi obravnavalo kot vprašanje ustavnosti, temveč kot vprašanje primarnosti pri uporabi. Tretji odstavek 3. a člena torej ne bi smel pomeniti hierarhične nadrejenosti prava EU nad nacionalnim pravom (razen Ustave), temveč le prednost pri uporabi v pravnih razmerjih z evropskim elementom (načelom primarnosti). To pa se lahko, kot rečeno, rešuje le v konkretnih postopkih. Izjema bi morebiti lahko bilo ugotavljanje neskladnosti notranjih predpisov s temeljnimi pravnimi (ustavnimi) načeli EU – vendar bi to pomenilo, da bi ta temeljna načela US moralo razlagati kot del (nacionalnega) ustavnega reda RS. O nekaterih teh vprašanjih glej zadevo OdlUS XIII, 82, Up-328/04, U-I-186/04 z dne 8. 7. 2004. V zvezi s tem se lahko zastavi tudi širše vprašanje, ali je US pristojno za presojo skladnosti domačih predpisov s primarnim pravom EU, kajti slednje je sprejeto v obliki mednarodnih pogodb (PEU, PDEU, Listina EU, Protokoli 1-37). V skladu z 8. členom morajo biti namreč zakoni in drugi predpisi v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Slovenijo, po prvem odstavku 160. člena pa je US pristojno za presojo skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Takšna ustavnosodna presoja bi od US nujno zahtevala tudi razlago primarnega prava EU, vendar je problem v tem, da je v skladu s točko a prvega odstavka 267. člena PDEU za razlago tega prava pristojno Sodišče EU. Če bi se US izreklo za pristojno presojati, ali so notranji predpisi skladni s pogodbami, na katerih temelji EU, bi to verjetno pomenilo, da bi glede zgornje premise ustavnosodne presoje moralo Sodišču EU postaviti predhodno vprašanje o njeni razlagi (tretji odstavek 267. člena PDEU). US pa bi bila prepuščena razlaga spodnje premise (notranjega predpisa) in izrek sodbe o tem, ali je glede na razlago Sodišča EU notranji predpis protiustaven.