Tone Jerovšek, 2002

6ZUP je pravnomočnost odločbe opredelil v 225. členu takole: “Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. Če se s pritožbo ali s tožbo izpodbijajo posamezni deli izreka odločbe, lahko postanejo deli izreka odločbe, ki se ne izpodbijajo in niso odvisni od drugih delov izreka odločbe, dokončni in pravnomočni. Če se odločba izpodbija v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi, postane pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti. Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.”

7ZUP določa, katere odločbe postanejo pravnomočne in kdaj nastopi pravnomočnost oziroma delna pravnomočnost. Vse upravne odločbe ne postanejo materialno pravnomočne. Materialno pravnomočne postanejo samo tiste formalno pravnomočne odločbe, s katerimi so stranke pridobile določene pravice ali so jim bile naložene obveznosti. Negativne (odklonilne, zavrnitvene) odločbe, s katerimi stranke niso pridobile pravic oziroma jim niso bile naložene obveznosti, ne postanejo materialno pravnomočne. To pa pomeni, da lahko stranka ponovno uveljavlja svoj zahtevek, čeprav je že bilo odločeno o stvari. Za zavrnilne odločbe z izčrpanjem upravnega spora ne nastopi učinek res judicata, razen če se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (129. člen ZUP) .