Urška Prepeluh Magajne, 2011

32Strogo gledano dikcija člena 39/2 omogoča dostop samo do tistih informacij javnega značaja, za katere imajo posamezniki »v zakonu utemeljen pravni interes«. Takšen pravni interes bi imel samo tisti posameznik, v katerega pravice, pravne interese oziroma pravni položaj bi zahtevana informacija neposredno posegala. Poleg tega bi moral interes posameznika posegati v njegov zasebni in pravno varovani položaj, medtem ko zgolj politični, ekonomski ali dejanski interesi posameznika ne bi zadoščali (Testen, člen 162, rob. št. 21–28, v: Šturm (ur.), KURS). Z vidika samega bistva pravice dostopa do informacij javnega značaja je takšen pogoj nepotreben in celo neprimeren, zato bi bilo potrebno de lege ferenda v členu 39/2 črtati besedno zvezo »za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes«. Temeljni namen pravice dostopa do informacij javnega značaja je prav ta, da se posameznikom omogoči vpogled v delo organov, ki mora biti kar se da javno, kajti le tako se lahko zagotovi njihovo učinkovito sodelovanje pri upravljanju javnih zadev.[1] Neprimerno in nezaželeno je, da bi država spraševala po namenu, zaradi katerega upravičenec določeno informacijo zahteva. Informacija bodisi je ali pa ni javna in če torej je javna, je povsem irelevantno, zakaj jo nekdo želi oziroma kako jo bo uporabil (Article 19, The Public’s Right to Know, s. 2; ABA CEELI, s. 33). Pravica dostopa do informacij javnega značaja izvira iz splošnega in političnega interesa posameznikov, da se v demokratični državi seznanijo z delom javnopravnih organov in ga nadzirajo. Ta interes je povsem drugačne narave, kot pa konkretni in pravni interes posameznikov, da od organov pridobijo določene informacije, ki jih potrebujejo zaradi varstva svojih osebnih, pravnih interesov, saj so slednji varovani že s posameznimi področnimi zakoni (npr. člen 19 ZVOP-1 nalaga obveznost organov, da posameznika obveščajo o njegovih osebnih podatkih; člena 150 ZPP in 128 ZKP dovoljujeta pregled in prepis sodnega spisa strankam in drugim osebam, ki imajo v postopku določen pravni interes). Če bi torej ZDIJZ omogočal zgolj tovrstni dostop, bi povsem nepotrebno podvajal že obstoječe pravice posameznikov. Poleg tega je za sam pojem pravnega interesa nujno, da je ta »praven« in kot tak v zadnji instanci vedno varovan v zakonu kot pravica, pravni interes oziroma pravni položaj določenega subjekta. Zato je dodatna zahteva v členu 39/2, da mora biti pravni interes »utemeljen v zakonu«,  neprimerna. S tem se je leta 2002 strinjal tudi slovenski zakonodajalec, ki je pogoj pravnega interesa v fazi sprejemanja zakona brez kakšne posebne razprave opustil (prim. Vladni predlog ZDIJZ z dne 9. 4. 2002). Namesto tega je v členu 17/3 ZDIJZ izrecno določil, da upravičencu zahteve za dostop do informacij javnega značaja »ni treba pravno utemeljiti«, kar pomeni, da mu za njegovo zahtevo ni potrebno izkazovati pravnega interesa. Čeprav zakon s tem primerno ureja ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja, bi bilo potrebno de lege ferenda spremeniti ustavno določbo, kajti le tako bo pravica dostopa do informacij javnega značaja ustrezno varovana na ustavnopravni ravni.

[1] Tako tudi člen 6/1 Uredbe EU, načelo V/1 Priporočila SE št. 2 (2002), člen 4/1 Konvencije SE o dostopu do uradnih dokumentov ter novela E-FOIA v ZDA (Electronic Freedom of Information Law (E-FOIA), Public Law 104–231, 110 Stat. 3048 (1996), § 2 (a) (1)).