Aleš Galič, 2011

32US je že večkrat potrdilo, da iz Ustave ne izhaja le pravica stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih, pač pa tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi tudi o pravni podlagi spora oz. o pravnih vprašanjih (OdlUS VI, 71, Up-39/95 z dne 16.1.1997). Čeprav velja pravilo iura novit curia, načelno torej v zvezi s pravico do izjavljanja kot tudi v zvezi s tej pravici ustrezno obveznostjo sodišča do opredelitve ni razlike med dejstvi in dokazi na eni strani ter pravnimi pravili na drugi strani. Pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve se sicer prvenstveno nanaša na dejanske navedbe, vendar pa tudi glede pravnih pojmovanj ni brez pomena. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Na odločitev sodišča pa enako kot opredelitev in ugotovitev pravno pomembnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabilo ter kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se torej pravica do izjavljanja in njej ustrezna obveznost sodišča nanašata tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih mnenj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni oceni sodišča niso nebistvena (OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08; OdlUS XVII, 32, Up-399/05, Ur. l. 55/08).

33Bolj sporno pa je vprašanje, ali iz ugotovitve, da se pravica stranke do izjave v postopku nanaša tudi na pravna vprašanja, izhaja, da je tudi sodišče dolžno v postopku razkriti svoja pravna stališča in s tem dati strankam možnost, da se glede tega izjavijo (tako kot pri dejstvih in dokazih, ki jih upošteva po uradni dolžnosti). To vprašanje je v logični povezavi ne le s pravico stranke do izjavljanja glede pravnih vprašanj, pač pa tudi s pravico stranke, da v postopku navaja dejstva. Katera dejstva so za odločitev v sporu odločilna, je torej odvisno od tega, po kateri pravni normi bo sodišče razsodilo v sporu. Odločitev o pravni normi, po kateri bo odločeno v sporu, pa je prepuščena sodišču (iura novit curia). Zato obstaja možnost, da stranka, ki navede dejstva, ki bi bila pravno pomembna z vidika pravne norme, ki jo ima sama v mislih, drugih dejstev ne navede v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, vendar pa so ta dejstva pomembna z vidika pravne norme, ki jo uporabi sodišče.

34Skladno s temi izhodišči je tudi US izreklo, da je za učinkovito uresničitev pravice do izjavljanja nujno, da je stranka seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev v zadevi. Ker sodišča v konkretnih zadevah po presoji US niso ravnala v skladu z 285. členom ZPP in stranki niso omogočila, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo sodišče odločilo, je sodba za stranko pomenila presenečenje. Zato sodišče stranki ni omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila pravico do izjave in je s tem kršilo 22. člen (Up-130/04, Ur. l. 109/05, Up-312/03, Ur. l. 87/05, Up-133/04, Ur. l. 120/05). US je v drugi zadevi obrazložilo, da mora pravdno sodišče samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanju katere koli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno pomembnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da navede manjkajoča dejstva. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu odvetnika (OdlUS XIV, 98, Up-108/04, Ur. l. 85/05). US v obravnavanih zadevah ni presojalo, ali so stranke (ki so jih zastopali odvetniki) tudi same krive, da na določene pravne podlage niso ustrezno pomislile. Takšno presojo je vključilo le v zadnjo omenjeno odločbo, vendar še to le za primer, ko stranka sploh ni prišla na narok.

35Menim, da gredo omenjeno stališče in omenjene odločbe US predaleč in da vzpostavljajo nevarno neravnovesje med bremeni sodišča na eni in bremeni in odgovornostmi strank na drugi strani. Pričakovana skrbnost in aktivnost strank vendar ne more pomeniti le, da se od strank pričakuje, da bodo prišle na narok – čeprav povsem nepripravljene. Treba je upoštevati, da Ustava ne zahteva, da se stranka dejansko izjavi v postopku, pač pa zadošča, da ji je zagotovljena možnost, da se izjavi. To možnost pa je stranka lahko imela tudi v primeru, ko zaradi lastne napačne predstave o pravni kvalifikaciji spora in posledično napačne predstave o pravno pomembnih dejstvih, določenih bistvenih dejstev ni navedla. Pravna pravila, ki pridejo v poštev za odločitev v sporu, namreč stranka (oz. njen odvetnik) ugotovi tudi sama: enako kot sodnik s proučitvijo sporne zadeve, zakonov, teorije in sodne prakse. Če stranka zaradi premajhne skrbnosti spregleda bistveno pravno normo ali če zaradi nemarne proučitve zadeve napačno pravno kvalificira spor ali če ne upošteva vseh pravnih podlag, ki predvidljivo lahko pridejo v poštev, potem sicer drži, da se stranka v postopku ne bo izjavila o bistvenih dejanskih vprašanjih. Vendar pa okoliščina, da je bila stranka dejansko prikrajšana za učinkovito izjavo v postopku, ni posledica tega, da je sodišče kršilo njene ustavne pravice, pač pa posledica njenega lastnega ravnanja. Utemeljeno je zato stališče nemškega US, da iz ustavne pravice do izjave v postopku ne izhaja, da bi sodišče moralo opozoriti stranko na vse pravne vidike, ki jih je stranka prezrla oz. zmotno tolmačila, pač pa je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da se bo sodišče oprlo na določeno pravno normo (npr. BverfG z dne 19. 3. 1992, BverfGE 86, str. 144). Med okoliščinami, ki na podlagi ustavnih zahtev gotovo utemeljujejo obveznost sodišča, da izrazi svoje pravno naziranje, je npr. položaj, ko sodišče namerava odstopiti od doslej uveljavljene sodne prakse, ali ko sodišče v teku pravde spremeni svoje pravno stališče, ki ga je predhodno že predstavilo strankam, ali primer, ko nižje sodišče stranki z aktivnim procesnim vodstvom »zapelje« v smer, za katero nato višje sodišče ugotovi, da temelji na napačni uporabi materialnega prava. Nasprotno pa zgolj okoliščina, da so v sodni praksi (ali teoriji) glede določenega vprašanja izražena različna stališča, še ne zavezuje sodišča, da izjavi, katero od teh stališč bo sprejelo. Prav tako intervencija sodišča ni potrebna, če je že nasprotna stranka omenila možnost uporabe določene pravne podlage. Na ta način je v pravnem postopku vzpostavljeno ustrezno ravnovesje porazdelitve bremen. Prvenstveno namreč strankam nalaga breme skrbne priprave na zadevo. Poleg tega je treba upoštevati, da po praksi nemških sodišč obveznost opozarjanja na pravne podlage ne gre tako daleč, da bi sodišče stranki moralo še pojasniti, katera dejstva naj z vidika te pravne podlage navaja.

36Iz nekaterih odločitev US v novejšem času (nekatere se nanašajo na druge institute) je mogoče sklepati, da je US opustilo kategoričen (zaradi zanemarjanja lastne odgovornosti strank in zaradi poudarjanja skrbstvene vloge sodišča nekoliko paternalističen) ter enostranski (v smislu, da v svojo presojo vključuje le napake sodišča, ne pa tudi neskrbnosti strank) koncept, da »pasivnost sodišča ne sme iti v breme strank«. US v novejšem času v svojo presojo poudarjeno in primarno vključuje tudi vidik, ali bi stranka sama – kljub morebitni napaki sodišča – lahko z ustrezno skrbnostjo poskrbela za učinkovito varstvo svojih pravic v postopku (OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 ter U-I-106/07, Ur. l. 102/07). Zato morajo pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva tudi same ravnati s potrebno skrbnostjo (OdlUS XVI, 89, Up-688/05, l. 55/07). Tudi ta vidik je treba vključiti v preizkus, ali gre za nedopustno »sodbo presenečenja« (Up-781/04 z dne 10. 7. 2006). Pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak (OdlUS XVII, 25, Up-33/05, Ur. l. 40/08 ter OdlUS XVII, 25, Up-33/05, Ur. l. 40/08). Obenem pa je glede vprašanja, kako daleč gre razjasnjevalna dolžnost sodišča, treba  upoštevati tudi to, da pravice stranke do enakega varstva pravic v civilnih postopkih ni mogoče obravnavati ločeno od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (OdlUS XVI, 89, Up-688/05, Ur. l. 55/07). Po drugi strani pa US poudarja, da mora biti angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva v ureditvi pravdnega postopka, v kateri je na področju navajanja dejstev in dokazov dosledno izpeljano razpravno načelo (prim. 7. člen ZPP), hkrati pa je glede njihovega navajanja uveljavljena tudi prekluzija (prim. 286. in 337. člen ZPP), še posebej velika (OdlUS XVI, 89, Up-688/05, Ur. l. 55/07).

37Novejša praksa ESČP. ESČP se z vprašanjem prepovedi sodbe presenečenja še ni izčrpno ukvarjalo. Je pa že zavrnilo argument stranke, da ga je odločitev Vrhovnega sodišča presenetila, saj se je oprla na nove, dotlej neobravnavane pravne vidike spora. ESČP je načeloma ponovilo stališča Evropske komisije za človekove pravice o tem, da ni načelne obveznosti sodišča, naj stranke povabi, da se izjavijo o pravnih podlagah, na katere se sodišče namerava opreti (Weber proti Nemčiji, 30203/03, sklep 2. 10. 2007). Podrobneje pa se ESČP s tem vprašanjem v obravnavani zadevi ni ukvarjalo, saj je ugotovilo, da sploh ni šlo za položaj, ko bi se sodišče oprlo na pravne vidike, ki v predhodnih fazah postopka niso že bili izpostavljeni. V novejšem primeru pa je ESČP ugotovilo kršitev procesnih jamstev iz 6. člena EKČP, ker je pritožbeno sodišče pri odločanju o obrestih uporabilo drugo pravno podlago kot sodišče prve stopnje, stranka pa tega, kot ugotavlja ESČP, ni mogla predvideti. Zato se o tej pravni podlagi tudi ni mogla učinkovito izreči (Galich proti Rusiji, 5. 2008, 33307/00). Je pa tudi v tej zadevi ESČP poudarilo, da so obveznosti sodišča glede omogočanja stranki, da se izjavi o zadevi, nižje, ko gre za nova pravna stališča (ali za drugačno oceno že izvedenih dokazov), večja previdnost pa je potrebna pri upoštevanju novih dejstev in dokazov.