Aleš Galič, 2011

78US je že leta 1996 sprejelo stališče, da je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v postopku, ki še teče) mogoče uveljavljati najprej s tožbo v upravnem sporu, nato pa še z ustavno pritožbo še pred zaključkom sodnega postopka, v katerem naj bi bila ta pravica prekršena (OdlUS V, 189, Up 277/96, 7. 11. 1996). Če pa je šlo za uveljavljanje kršitve, do katere je prišlo v postopku pred Vrhovnim sodiščem, pa je bilo dopustno neposredno vložiti ustavno pritožbo. Takšno stališče je US sprejelo kljub temu, da iz 160. člena ustave ter 50. člena ZUstS jasno izhaja, da je ustavno pritožbo mogoče vložiti le zoper posamične akte (tj. sodne in upravne odločbe), s katerimi so kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne pa tudi zoper ravnanje (tj. storitev ali opustitev) sodišča – kot je to v primeru, ko sodišče v razumnem roku ne izda sodbe. Pozneje je US poudarilo, da so bila navedena stališča sprejeta za primere, ko je kršitev še trajala. Če pa je šlo za primere, ko je postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že končan, varstva obravnavane pravice ni mogoče zahtevati niti v upravnem sporu niti (če gre za kršitev pred Vrhovnim sodiščem) neposredno z ustavno pritožbo, možno pa je zahtevati odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava (OdlUS IX, 309, Up-73/97, Ur. l. 1/01). Kljub kritikam o nerazumnosti omenjenih pravnih sredstev in – glede ustavne pritožbe – neskladnosti z zakonom in Ustavo, je US pri svoji praksi vztrajalo, čeprav je ESČP že v zadevi Belingar proti Sloveniji (sklep z dne 2. 10. 2001, št. 42320/98; glede upravnega spora in ustavne pritožbe, nato enako v: Lukenda proti Sloveniji, 23032/02, 6. 10. 2005) ocenilo, da so omenjena pravna sredstva neučinkovita. US je nato spremenilo stališče. Leta 2005 je ugotovilo, da v Sloveniji ni posebnih zakonskih določb, ki bi prizadeti osebi omogočale uveljavljati pravico do pravičnega zadoščenja v smislu EKČP. Opozorilo je tudi, da bi bilo prav tako treba urediti pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v času, ko postopek pred sodiščem (in s tem kršitev) še traja (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05). Skladno z zahtevami ESČP iz zadeve Kudla proti Poljski je zakonodajalcu naložilo, naj sodno varstvo (pravna sredstva) pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ustrezno uredi. US je tudi (pravilno) začelo dosledno upoštevati zakonsko in ustavno omejitev, da ustavna pritožba neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja (neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku) ni mogoča (npr. sklep Up-1044/05 z dne 21.12.2005). Zakonodajalec se je na navedeno odločbo US odzval s sprejemom ZVPSBNO (kar je bil le eden od več elementov obširnega in celovitega programa Lukenda za odpravo sodnih zaostankov). Ta zakon v prvi vrsti zagotavlja stranki varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja s t. i. pospešitvenimi pravnimi sredstvi, s katerimi lahko stranka že v času nastanka domnevne kršitve učinkovito vpliva na to, da sodni postopek ne bi trajal nerazumno dolgo. Če stranki pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kljub temu ni zagotovljena, pa ji daje ZVPSBNO možnost, da (ob izpolnjenosti določenih predpostavk) zaradi nastale kršitve v že končanem sodnem postopku uveljavlja pravično zadoščenje, med drugim tudi v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

79US je s sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi Grzinčić proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007 že zavrnilo očitek, da pravna sredstva (kolikor je bilo mogoče oceniti do tedaj!) po ZVPSBNO niso učinkovita. Ta pravna sredstva so načeloma zmožna preprečiti nadaljevanje zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma dati ustrezno zadoščenje za kršitev te pravice, zato v tej fazi še ni razlogov za dvom v njihovo učinkovitost (sklep Up-1447/07 in U-I-123/07 z dne 24. 5. 2007). Je pa ESČP ugotovilo, da zakon ni zagotovil učinkovitih pravnih sredstev za varstvo pravice, če pride do kršitve v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Zakonodajalec je z novelo ZVPSBNO zato določil, da ureditev velja tudi glede postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Ureditev, da je pred vložitvijo odškodninske tožbe treba najprej izčrpati pospešitvena pravna sredstva, je dopustna, čeprav »nekoliko formalistična« (Nezirović proti Sloveniji, 16400/06, 25. 11. 2008). Prav tako načeloma tudi ureditev, da je odškodninska tožba mogoča šele po pravnomočnosti, vendar pod pogojem, da časovni presledek med kršitvijo in možnostjo tožbe ni prevelik (Lesjak proti Sloveniji, 33946/03, 21. 7. 2009). Ureditve, da ZVPSBNO višino odškodnine za nepremoženjsko škodo omejuje na 5.000 evrov, ESČP sicer ni presojalo na abstrakten način. Je pa že potrdilo, da je dopustno, če so odškodnine, prisojene na podlagi domačih pravnih sredstev (tudi za več kot polovico) nižje od tistih, ki bi jih v istovrstni zadevi prisodilo ESČP. Upoštevati je treba ne le življenjski standard v odgovorni državi, pač pa tudi to, da so postopki pred domačimi sodišči bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP, da potekajo v jeziku stranke, zadoščenje pred domačimi sodišči pa je navadno prisojeno prej in hitro izplačano (Zajc proti Sloveniji, 13992/03 idr., 6. 5. 2008). Podrobneje o tem:  Zidar Al-Mutairi, s. IV-VI.

80Zakonodajalec je v ZVPSBNO varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uredil za naprej, to je od 1. 1. 2007 dalje. Kljub temu pa je v prehodni določbi 25. člena ZVPSBNO uredil tudi nekatere zatečene položaje – to je položaje, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred 1. 1. 2007 že prenehala, stranka pa je pred tem datumom tudi že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na ESČP. Za te primere je zakon predpisal postopek poravnavanja pred Državnim pravobranilstvom, če pa ta ni uspešen, pa je stranka upravičena, da v določenem roku s tožbo pred pristojnim domačim sodiščem uveljavlja izplačilo pravičnega zadoščenja po določbah ZVPSBNO. US je že potrdilo, da je ta ureditev (ki v bistvu pomeni, da so tudi pritožbe, ki so bile vložene na ESČP v času, ko v Sloveniji še ni bilo učinkovitega pravnega sredstva, naknadno postale nedopustne zaradi neizčrpanja pravnih sredstev) ustavno skladna (U-I-13/09, Ur. l. 28/10). To je potrdilo tudi ESČP (Korenjak proti Sloveniji, 463/03, sklep, 15. 5. 2007). Zakon pa ni uredil primerov, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa stranka pred tem datumom ni vložila zahteve za pravično zadoščenje na ESČP, temveč se je odločila, da bo sodno varstvo te pravice uveljavljala pred domačimi sodišči. US je ocenilo, da gre za protiustavno (sicer nenačrtovano) pravno praznino (U-I-207/08, Up-2168/08, l. 30/10). US je izreklo, da morajo sodišča položaj oseb, katerih sodni postopki so se zaključili pred 1. 1. 2007, obravnavati tako, da upoštevajo kriterije ZVPSBNO, tako da bo zagotovljeno obravnavanje ne glede na to, ali so prizadete osebe zahtevale pravično zadoščenje pred ESČP ali odškodnino pred domačimi sodišči.

81US povzema stališče ESČP, da obstaja v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku močna domneva, da pretirano dolg sodni postopek povzroči nastanek nepremoženjske škode. To domnevo je sicer mogoče izpodbiti, vendar morajo domača sodišča svoje stališče o neobstoju nepremoženjske škode v takšnem primeru ustrezno utemeljiti (Up-108/09, Ur. l. 81/10). V posameznih primerih ravnanje oziroma odnos pritožnika ni nujno pomemben le pri ugotavljanju kršitve človekove pravice same, temveč je lahko pomemben tudi pri presoji, ali je pritožnik kljub ugotovljeni kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku do odškodnine sploh upravičen (Up-108/09, Ur. l. 81/10). Pravično zadoščenje je po prenehanju kršitve te pravice sicer v določenih primerih mogoče zagotoviti zgolj z ugotovitvijo kršitve, vendar, kot poudarja US, iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da to praviloma ne more pomeniti zadostne odmene za kršitev te pravice (U-I-207/08 in Up-2168/08, Ur. l. 30/10). V vsakem primeru pa mora odločitev temeljiti na podlagi predhodne ocene vseh pravno upoštevnih okoliščin konkretnega primera (Up-108/09, Ur. l. 81/10). US še poudarja, da pravično zadoščenje (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Gre za zadoščenje, katerega prvenstveni namen je odmena zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05).