Jan Zobec, 2011

27Ustavno jamstvo lastnine se razteza tudi na pravice do socialne varnosti. Ta pravica je sicer že sama po sebi povzdignjena na ustavno raven, vendar le za državljane (prvi odstavek 50. čl.) – drugi uživajo varstvo samo v okviru pravice do zasebne lastnine.  US se je glede tega oprlo na judikaturo ESČP, ki na podalgi 1. čl. 1. Protokola varuje tudi pravice iz socialne varnosti in pokojnine. Gre za zadevo Lazarević (Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, Ur. l. 54/09), kjer je US ugotovilo, da je »(p)ravica do pokojnine oziroma do denarnih dajatev iz socialnega zavarovanja […] varovana tako s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena, kot tudi s pravico do lastnine iz 33. člena« (enako v Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009, Ur. l. 90/09 – zadeva Inđić). V obseg varstva, ki ga zagotavlja 33. člen, pa sodi po mnenju US tudi pravica do izbire pokojnine, ki jo bo upravičenec užival, če izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin, saj ima ta pravica premoženjski izraz. Zato je ugotovilo: »S stališčem, da je pritožnik, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, že izkoristil pravico do izbire nosilca zavarovanja in zato nima več izbirne pravice iz zakonske ureditve, sta sodišči posegli v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu.« US je šlo pri razlagi ustavno varovanega jedra premoženjskih komponent pravice do pokojnine zelo daleč – v ustavno varovano območje je namreč uvrstilo tudi pravico do izbire pokojnine (v resnici izplačevalca pokojnine). Vprašanje je, ali je res mogoče iti tako daleč. Ali ni ustavno varovano samó prejemanje pokojnine – in ne prejemanje prav določenega zneska (torej zneska, ki bi šel zavarovancu ob pravilni uporabi zakonskega prava); ustavnim in konvencijskim zahtevam je zadoščeno že, če upravičenec pokojnino (sploh) prejema. Konvencijsko in ustavno jamstvo namreč ne pomeni pravice do določenega zneska pokojnine. ESČP je to večkrat poudarilo (najprej že [leta 1975] Komisija v zadevi Müller proti Avstriji [no. 5849/72, Commission’s report 1. 10. 1975], in potem še ESČP v zadevah Skorkiewicz proti Poljski [sodba z dne 1. 6. 1999], Domalewski proti Poljski [sodba z dne 15. 6. 1999], Kjartan Ásmundsson proti Islandiji [sodba z dne 12. 10 2004], Andrejeva proti Latviji [sodba z dne 18. 2. 2009]). Zato je mogoče zagovarjati tudi tezo, da je pravica do pokojnine »samo« pravica prejemati pokojnino (preprosto imeti pokojnino), ter da je pravica do izbire med dvema ali več pokojninami (in s tem povezano pravno varovano pričakovanje) tipičen izraz načina uresničevanja te pravice – pri čemer sploh ni pomembno, ali na pravico do pokojnine gledamo z vidika 50. člena ali z vidika 33. člena. Gre samo za različno pravno perspektivo, odvisno od tega, katera vloga te pravice nas ustavnopravno zanima – ali njena vloga zagotavljanja socialne varnosti, na kar se je US osredinilo v zadevi Todorović (OdlUS XVII, 85, Up-360/05, Ur. l. 113/08), ali vloga varovalca lastninskih upravičenj, izvirajočih iz premoženjske naložbe za starost, kar je bilo predmet zadeve Lazarević. Ko je tako, v okviru 33. člena varovana premoženjska komponenta pravice do pokojnine ne more presegati same pravice do pokojnine (pravice prejemati denarna sredstva iz pokojninskega zavarovanja). In tudi sama pravica do pokojnine ne more biti nič več kot »samo« pravica do pokojnine, torej nič drugega kot sama pravica – pokojnina kot taka. Kajti pravica je pravica – ne pa načini njenega uveljavljanja, torej tudi ne pogoji, pod katerimi ima nekdo pravico izbirati med več (na istih pokojninskih obdobjih temelječimi) pokojninami pri različnih nosilcih zavarovanja. Tudi če pravice do izbire nima (in večina uživalcev pokojnine je nima) – pri čemer sploh ni pomembno, zakaj je nima: ali zaradi tega, ker je tako določil zakon, ali zato, kar je dalo tako vsebino zakonski normi s svojo razlago šele sodišče (pa tej razlagi ni mogoče očitati očitne napačnosti, zakonski normi, ki jo je sodišče tako razlagalo, pa ne nejasnosti, nedoločnosti ali dvoumnosti) – mu s tem pravica do pokojnine še ni odvzeta. Neskladna z Ustavo bi bila potem najbrž (samo) taka normativna konkretizacija pokojninskopravnih zakonskih določb, ki bi imela za posledico, da bi zavarovanec ostal brez pokojnine. Če pokojnino ima, potem o odvzemu te pravice ne moremo govoriti.

28Judikatura ESČP je bila glede varstva pravic iz socialne varnosti in pokojnine sprva nejasna in dvoumna. Nesporno je bilo samo, da uživa pravica do pokojnine varstvo v okviru jamstva spoštovanja premoženja (1. člen 1. Protokola). Vprašljivo pa je bilo, ali se to varstvo nanaša samo na kontributivne ali tudi na nekontributivne prejemke. V zadevi Gaygusuz (Gaygusuz proti Turčiji, sodba z dne 16. 9. 1996) je bila Komisija mnenja, da je plačevanje davkov in drugih prispevkov pomembno pri presoji pravice do socialne  varnosti, medtem ko se Sodišču ta povezava ni zdela bistvena (enako v zadevi Koua Poirrez proti Franciji, sodba z dne 30. 9. 2003). V zadevi Stec in drugi proti Združenemu kraljestvu (6. 7. 2005) je ESČP ubralo drugačen pristop: konvencijske pravice morajo biti stvarne in učinkovite, ne pa teoretične in navidezne. Sodišče se je v tej zadevi postavilo na stališče, da kadarkoli se stranka sklicuje na pravico do socialnega prejemka, zagotovljenega po nacionalnem pravu, ne glede na to, ali je pogojena s predhodnim plačevanjem prispevkov, je treba uporabiti konvencijsko jamstvo lastnine – ne sicer kot samostojno pravico do pridobivanja premoženja, ampak kot dolžnost nacionalnih oblasti, da pri vzpostavljanju pravic do socialnih prejemkov ne ravnajo v nasprotju s prepovedjo diskriminacije (14. čl. EKČP). EKČP torej ne zagotavlja pravice do socialnih prejemkov (ali bodo take pravice priznane in v kolikšnem obsegu, je stvar nacionalnih pravnih ureditev) in tudi ne pravice do določenega zneska prejemkov. Kadar pa take pravice nacionalne zakonodaje priznavajo, jih je treba obravnavati kot denarni interes, ki ga varuje konvencijsko jamstvo lastnine (enako sodba Andrejeva proti Latviji z dne 18. 2. 2009). Vendar pomeni v razmerah visoke inflacije in devalvacije nacionalne valute izplačevanje pokojnine z zamudo (kar ima za posledico bistveno zmanjšanje vrednosti že zapadlih obrokov pokojnine) kršitev pravice do spoštovanja premoženja (prim. sodbo v zadevi Solodyuk proti Rusiji z dne 12. 7. 2005).