Pravica začeti postopek pred sodiščem
Aleš Galič, 2011
18Prvi element pravice do sodnega varstva je, da mora stranka imeti možnost, da glede svojih pravic oziroma obveznosti začne postopek pred sodiščem. Pri tem je treba upoštevati že uveljavljena stališča US, da Ustava ne zagotavlja, da bo sodišče imelo »prvo besedo«. Ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva, če se o zadevi najprej odloča v upravnem postopku, dovolj je, da je zoper odločitev upravnega organa zagotovljeno sodno varstvo polne jurisdikcije, v katerem sodišče lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj (OdlUS XV, 2, U-I-213/03, Ur. l. 13/06). Tudi ureditev, da je sodno varstvo odloženo, ne pomeni posega v pravico do sodnega varstva (npr. če proti odredbi o odpravi kršitev ni možno sodno varstvo, možno pa je proti odločbi, s katero se izreče sankcija, ker stranka ni ravnala v skladu z omenjeno odredbo (U-I-196/09 in Up-947/09, Ur.l. 17/10). Prav tako tudi vprašanje razmejitve glede posameznih vrst sodnega postopka ne posega na raven Ustave. Zakonodajalcu je torej prepuščena prosta odločitev, ali bo določeno zadevo uvrstil npr. v stečajni postopek, delovni spor, pravdni postopek ali nepravdni postopek (sklep Up-51/01 z dne 24.6.2003) in odgovornost stranke je, da varstvo pravice uveljavlja z ustreznim zahtevkom v postopku, ki je za to določen (OdlUS XIII, 92, Up-549/02, Ur. l. 65/04). V nasprotnem primeru neuspeh stranke v postopku ni posledica kakšnega pravnega stališča, ki bi nasprotovalo človekovim pravicam, pač pa njene napačne izbire tožbenega zahtevka (sklep Up-507/04 z dne 7. 3. 2006) Pravica do sodnega varstva tudi ni prekršena, če ZGD ne ureja pravice do ponovne vzpostavitve funkcije direktorja, odpoklicanemu direktorju pa zagotavlja sodno varstvo v odškodninskem sporu (Up-2512/06, Ur. l. 57/09; glede postopka oddaje javnih naročil gl. enak sklep, vendar po izvedenem strogem testu sorazmernosti: U-I-116/07 z dne 25. 5. 2007). Pač pa v primeru, ko stranka vloži tožbo pred nepristojnim sodiščem, le-to tožbe ne sme zavreči, pač pa jo mora odstopiti pristojnemu sodišču (OdlUS, XIV, 35, Up-547/04, Ur. l. 29/05). V zadevah premoženjskopravne narave ni v nasprotju z obravnavano pravico, če zakon v postopku sodnega varstva ne omogoča vrnitve na funkcijo, pač pa le denarno odškodnino (Up-2512/06, Ur. l. 57/09). US je tudi izreklo, da ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva, če je določen učinek v sodnem postopku mogoče doseči le, če je v upravnem postopku predhodno razveljavljena upravna odločba. V nasprotju s pravico do sodnega varstva bi bilo le, če bi sodišče izreklo, da mora pritožnik najprej doseči razveljavitev upravne odločbe, ob tem pa bi s stališč sodišča izhajalo, da postopek, v katerem bi lahko dosegel to odločitev, sploh ne bi bil mogoč. V takšnem primeru bi res šlo za izničenje pravice do sodnega varstva (sklep Up-394/02 z dne 15. 12. 2003). Iz pravice do sodnega varstva ne izhaja obveznost do pravnega pouka. Pomen pravnega pouka je res v tem, da se posamezniku olajša dostop do sodišča. Vendar pa ni mogoče trditi, da Ustava zahteva, da vedno, ko zakon ali drug predpis predvideva sodno varstvo zoper dokončne posamične akte, s katerimi bodisi državni organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil, bodisi, kot v konkretnem primeru, subjekti civilnega prava (organi lovske družine) odločajo o pravicah in obveznostih posameznikov, istočasno od nosilcev odločanja zahteva, da posameznika o sodnem varstvu ustrezno (pisno) poučijo (OdlUS XIII, 92, Up-549/02, Ur. l. 65/04). Je pa v določenih primerih za učinkovitost uresničevanja pravice do sodnega varstva nujno, da je odločitev, zoper katero se sodno varstvo zahteva, obrazložena. US je tako ob presoji ureditve neprostovoljne hospitalizacije v ZNP izreklo, da mora obvestilo o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah vsebovati tudi razloge, ki so narekovali izrek ukrepa prisilnega pridržanja bolnika. Le na podlagi teh razlogov lahko namreč sodišče presodi, ali je bilo prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno (OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03).
19Pravici do sodnega varstva se je s sklenitvijo arbitražnega sporazuma mogoče odpovedati in na ta način dokončno odločanje v sporu zaupati arbitraži kot nedržavnemu organu. Vendar pa sodišče, če se nato ugotovi, da arbitražnega sporazuma ni mogoče uresničiti, ne sme odreči odločanja v zadevi (Up-331/03, Ur. l. 123/04).
20US je izreklo, da iz pravice do sodnega varstva izhaja, da mora biti v primeru, ko med solastniki ni mogoč dogovor o načinu rabe stvari v solastnini, zagotovljen sodni postopek, v katerem sodišče s sodno odločbo oblikuje pravno razmerje med solastniki. Za nedopustno je štelo stališče, da se v nepravdnem postopku lahko odloča le o nujnih poslih rednega upravljanja, ne pa tudi o načinu uporabe solastne stvari. To naj bi bilo nedopustno še posebej zato, ker stranki ni zagotovljeno sodno varstvo v kakem drugem sodnem postopku (OdlUS XVII, 75, Up-79/06, Ur. l. 68/08). Menim, da gre omenjena odločitev vendarle predaleč, saj v bistvu zahteva vsebinsko priznanje določene pravice (pravice do sodne ureditve razmerja med solastniki glede uporabe). Okoliščina, da pravni red določene vsebinske pravice ne priznava, ne more biti povezana s procesnim jamstvom pravice do sodnega varstva (prim. sklep Up-1080/06 z dne 15. 1. 2008). US je tudi zanemarilo, da so lastninska upravičenja solastnika kljub odklonitvi sodnega odločanja o načinu skupne uporabe še vedno varovana. Vsak solastnik ima namreč vedno možnost zahtevati prenehanje solastnine (čl. 69 SPZ). Težko je sprejeti stališče, da naj bi bila celo ustavna zahteva, da mora pravni red omogočiti obstoj solastninske skupnosti v primeru, ko je v razmerju med solastniki takšna kriza, da ne morejo doseči zahtevanega soglasja niti o načinu uporabe stvari.
21Novejša praksa ESČP. EKČP ne zagotavlja določene vsebine civilnih pravic in obveznosti v materialnem pravu držav pogodbenic (Ahtinen proti Finski, 48907/99, 23. 9. 2008). ESČP priznava pravico dostopa do sodišča le glede tistih civilnih pravic in obveznosti, katerih obstoj v domačem pravu je mogoče vsaj zagovarjati na razumnih temeljih (Mendel proti Švedski, 28426/06, 4. 2009). Glede takšne pravice ali obveznosti mora obstajati resen spor (contestation), ki se lahko nanaša na obseg, vsebino ali izvrševanje zadeve, odločitev v sporu pa mora biti neposredno odločilna za sporno pravico (Länsförsäkringar Skaraborg proti Švedski, 65006/01, 27. 9. 2005). Sporna so lahko dejstva ali pravo (Yanakiev proti Bolgariji, 40476/98,. 8. 2006). Ni treba, da država omogoči sodno varstvo kverulantskim tožbam (frivolous or vexatious claims) ter zahtevkom, ki so očitno brez vsake razumne podlage ((Kupiec proti Poljski, 16828/02, 3. 2. 2009). Dopustna je tudi ureditev, da se očitno neutemeljene zadeve zavrnejo (strike out) po kratkem preizkusu (John Carnduff proti Združenemu kraljestvu, 18905/02, sklep, 10. 2. 2004). EKČP ne zagotavlja sodnega varstva vseh, pač pa le civilnih pravic in obveznosti. Na avtonomno razlago pojma »civil rights and obligations« se nanaša zelo obširna judikatura ESČP. Vendar to za ustavnosodno presojo v Sloveniji ni neposredno uporabljivo, saj Ustava RS v 23. členu (glede civilnopravnega varstva) pravico do sodnega varstva ne omejuje le na civilne pravice, pač pa omogoča sodno varstvo vseh pravic. Zato naj le na kratko zadošča ugotovitev, da po EKČP pojmu odločanja o civilnih pravicah in obveznosti ne ustrezajo predvsem postopki javnopravne narave (npr. pravica do državljanstva; Naumov proti Albaniji, 10513/03, 4. 1. 2005 ali dostop do volilne dokumentacije, Patgamatvorakan Akum proti Armeniji, 11721/04, 11. 5. 2009), pa tudi primeri, ko gre pri odločanju za ocenjevanje kandidatove usposobljenosti in ne za sojenje v vsebinskem pomenu besede in ko ne obstaja npr. »pravica pozitivno opraviti izpit« (Nowicky proti Avstriji, 24. 2. 2005). Po drugi strani je pomembna novost v praksi ESČP, da tudi predlogom (in nato postopkom) za izdajo začasne odredbe, pod določenimi pogoji priznava status »odločanja o civilnih pravicah« ((Micaleff proti Malti, 17056/06, 15. 10. 2009). Pomembno je tudi novo stališče glede možne izključitve sodnega varstva za državne uslužbence oz. funkcionarje v sporih z državo. Ti spori so po novem stališču izvzeti iz okvira 6. člena EKČP le, če domače pravo posamezniku ne daje pravice do postopka pred sodiščem in če je izključitev utemeljena zaradi dejstva, da se spor nanaša na izvrševanje oblasti ali na posebno vez med uslužbencem in državo (Eskelinen in drugi proti Finski, 43803/98, 8. 8. 2006).
22Z vidika EKČP je dopustna ureditev, da v zadevi najprej odloča organ, ki ne izpolnjuje zahtev tribunala po 6. členu EKČP, pod pogojem, da je odločitev takega organa podvržena presoji sodišča, ki ustreza zahtevam 6. člena EKČP (Frankowicz proti Poljski, 53025/99, 12. 2008). Vendar to velja le, če ima sodišče polno jurisdikcijo, kar pomeni, da lahko presoja vsa dejanska kot pravna vprašanja (Capital Bank AD proti Bolgariji, 49429/99, 24. 11. 2005). Vendarle pa iz prakse ESČP izhaja tudi, da pomanjkanje polne jurisdikcije v posebnih okoliščinah (med drugim v zvezi z vsebino zadeve, načinom odločanja v predhodnem postopku, s cilji in z namenom možnega in dejansko uporabljenega pravnega sredstva) ne pomeni nujno kršitve 6. člena EKČP (Društveni Založna Pria in drugi proti Češki, 72034/01, 31. 7. 2008). V takšnem primeru je dovolj »zadostna jurisdikcija« (sufficiency of review; Tsfayo proti Združenemu kraljestvu, 60860/00, 14. 11. 2006).
23Če država omogoča, da se v okviru kazenskega postopka adhezijsko uveljavlja civilni zahtevek, nedopustni zastoji v kazenskem postopku (ki npr. povzročijo zastaranje kazenskega pregona) lahko glede na okoliščine vsakega konkretnega primera utemeljijo tudi sklep o kršitvi pravice do dostopa do sodišča (ni kršitve: Forum Maritime S. A. proti Romuniji, 63610/00 in 38692/05, 4. 10. 2007; kršitev: Gousis proti Grčiji, 8863/03, 29. 3. 2007). To velja ne glede na okoliščino, da bi stranka že od začetka lahko civilni zahtevek uveljavljala v civilni pravdi in ne glede na to, da bi tudi po koncu kazenskega postopka teoretično še vedno lahko vložila civilno tožbo (Dinchev proti Bolgariji, 23057/03, 1. 2009). Pravica do dostopa do sodišča je prekršena v primeru, če državna sodišča kažejo ena na drugo, nobeno pa ne želi obravnavati zadeve vsebinsko. Pritožnica se v takšnem primeru znajde v »sodnem vakuumu« (Bezymyannaya proti Rusiji, 21851/03, 22. 12. 2009; podobno: Yanakiev proti Bolgariji, 40476/98,10. 8. 2006).