Lovro Šturm, 2011

8OdlUS XVI, 22, U-I-57/06-28, Ur. l. 33/2007: »64. V nadaljevanju je treba tako oceniti, ali je poseg v pravico do ustavnega varstva osebnih podatkov funkcionarjev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati, da morajo biti kriteriji blažji kot v primeru drugih posameznikov. Vendar pa mora biti tudi v tem primeru poseg v varstvo osebnih podatkov omejen s tistim obsegom, ki zadošča za dosego ustavno dopustnega cilja. Podatki o premoženjskem stanju, ki jih morajo funkcionarji predložiti Komisiji DZ, so zelo podrobni podatki in se nanašajo tudi na okoliščine in na obdobja, ki niso povezana z opravljanjem javne funkcije ali niso odvisna od nje. Zato za uresničevanje preventivnega delovanja pri preprečevanju korupcije javna objava nekaterih od teh podatkov ni nujna. Javnost vseh teh podatkov o premoženjskem stanju funkcionarja namreč ne prispeva k transparentnemu opravljanju javne funkcije. Te podatke potrebuje le Komisija DZ, ker omogočajo primerjavo s podatki o premoženjskem stanju v času opravljanja funkcije in s tem nadzor nad nezdružljivostmi. K transparentnosti opravljanja javne funkcije bi po naravi stvari prispevala javna objava podatkov o tistem premoženju in o tistih dohodkih posameznika – javnega funkcionarja, ki bi bili pridobljeni v obdobju opravljanja javne funkcije oziroma določeno obdobje po njenem prenehanju. Za objavo večjega obsega podatkov pa ni videti razumnega, z ustavnim ciljem povezanega razloga. Po oceni US javna objava nekaterih podatkov o premoženjskem stanju celo prekomerno ogroža pravico do osebne varnosti iz 34. člena. Lahko namreč povzroči, da osebe, katerih podatki so objavljeni, postanejo tarča kriminala (tatvina, izsiljevanje, ipd.). Zato je US ugotovilo, da gre v tem delu za nesorazmeren in zato ustavno nedopusten poseg v varstvo osebnih podatkov. Glede na navedeno sta tretji odstavek 5. člena in tretji odstavek 9. člena ZNOJF-1, kolikor se nanašata na podatke o premoženjskem stanju in dohodkih funkcionarja iz pete do desete alineje 10. člena ZNOJF-1 tudi za obdobje, ki ni povezano z opravljanjem javne funkcije, v neskladju s prvim odstavkom 38. člena in ju je US razveljavilo (druga alineja 2. točke izreka).

65. Naslov stalnega prebivališča je v povezavi z osebnim imenom osebni podatek za identifikacijo osebe. V posameznih kandidacijskih postopkih je celo obvezna sestavina kandidature. V povezavi s kandidiranjem za javno funkcijo, za kar je treba dati tudi osebno soglasje, javnost podatka o stalnem prebivališču z vidika ustavno zagotovljenega varstva osebnih podatkov zato ni sporna. Javna dostopnost podatkov o trenutnem stalnem prebivališču javnega funkcionarja, ki bi bili razvidni iz evidence funkcionarjev (prva alineja drugega odstavka 5. člena ZNOJF-1), pa ni nujna za vpogled, ali se funkcija opravlja objektivno in nepristransko. Identifikacija je že opravljena, funkcionar je javnosti poznan. Zato ni videti razumnega razloga za javnost tega podatka. To velja toliko bolj za javno dostopnost podatka o začasnem prebivališču funkcionarja, saj ta podatek ne služi niti identifikaciji osebe. Javnost podatkov o prebivališču pa je tudi prekomeren ukrep, ker v primerih izpostavljenih funkcij, bodisi političnih bodisi pravosodnih, lahko povzročijo poseg še v druge človekove pravice teh oseb in v človekove pravice njihovih družinskih članov, vključno s pravico do osebne varnosti (34. člen). Zato je US zaradi neskladja s prvim odstavkom 38. člena razveljavilo tudi tretji odstavek 5. člena ZNOJF-1, kolikor se nanaša na javnost podatkov o stalnem in začasnem prebivališču v evidenci funkcionarjev iz prve alineje drugega odstavka 5. člena ZNOJF-1 (tretja alineja 2. točke izreka).«

9OdlUS XVI, 36, Up-2073/06-13, Ur. l. 14/2007: »8. US je že v U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Ur. l. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (glej npr. Up-74/95, Up-75/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Iz navedenih odločb izhaja, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti: (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načel sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

9. V odločbi U-I-18/93 je US sprejelo tudi stališče, da je treba ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen. Navedlo je, da bi preozka razlaga pojma »varnost ljudi« iz 20. člena lahko povzročila preozko razlago pojma »varnost vsakogar« iz 34. člena, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Po stališču US zato iz vsebine pojma »neogibno potrebno za varnost ljudi« iz 20. člena ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena – vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.«