Aleš Galič, 2011

56US še ni izoblikovalo doktrine glede vprašanja, ali iz pravice do izjavljanja v civilnih zadevah izhaja obveznost razpisa ustne obravnave, ali pa je konktradiktornost mogoče zagotoviti tudi v pisnem postopku (z imenjavo pisnih vlog). Pač pa se je glede tega vprašanja pogosto že izreklo ESČP. Slednje kot del pravice iz 1. odstavka 6. člena EKČP praviloma tudi zahtevo po ustni obravnavi (oral hearing). Vendar pravica stranke do ustne obravnave ni neomejena. ESČP je v zgodnejši praksi izrekalo, da je izjemoma mogoče, da se odloča brez ustne obravnave. “Izjemoma” še ne pomeni, da je to možno le v redkih primerih (Bladh proti Švedski, 46125/06, sklep 10. 11. 2009). ESČP je potrdilo, da so izjeme možne, tudi zaradi ciljev učinkovitosti in ekonomičnosti, v socialnih zadevah, v katerih se obravnavajo zapletena pravna ali tehnična vprašanja. V novejši praksi pa je izreklo, da to ne pomeni, da so takšni primeri lahko le redki; bistvena je narava zadeve ((Miller proti Švedski, 55853/00, 8. 2. 2005, par. 29–30za druge vrste sporov gl. Kootummel proti Avstriji, 49616/06, 10. 12. 2009, par. 20). Če ne obstaja neomejena pravica stranke do ustne obravnave, razumljivo tudi ne obstaja pravica stranke do osebnega sodelovanja na ustni obravnavi. Ustnosti obravnave je lahko zadoščeno tudi, če je zagotovljena navzočnost strankinega odvetnika. Judikatura ESČP potrjuje, da iz čl. 6/1 EKČP ne izhaja brezpogojna pravica stranke do navzočnosti na obravnavi (Kabwe in Chungu proti Združenemu kraljestvu, 29647/08 in 33269/08, sklep 2. 2. 2010). Pač pa mora biti ta pravica strankam tudi v civilnih sodnih postopkih zagotovljena v zadevah, v katerih je za odločitev sodišča bistven vtis o osebnem značaju in načinu življenja (personal character, manner of life) stranke (Göc proti Turčiji, 9. 11. 2000 in 11. 7. 2002, 36590/97). Tipičen primer so spori iz družinskopravnih razmerij (npr. glede odločanja o dodelitvi otroka ipd.). V takšnih primerih zato ni dovolj, da se na obravnavi zagotovi pravica do navzočnosti strankinega odvetnika ali zastopnika, pač pa mora biti tudi stranki sami omogočeno, da se udeleži postopka. Obveznost ustne obravnave ni podana, če se stranka tej pravici odpove ali če to upravičujejo okoliščine primera (Göc proti Turčiji, 11. 2000 in 11. 7. 2002,   36590/97). Ni nujno nesprejemljiva ureditev, po kateri je na stranki breme, da uveljavlja razpis naroka, sicer se šteje, da se naroku odpoveduje. Vendar mora v takšnem primeru sodišče odločitev, da naroka ne razpiše, utemeljiti z razlogom konkludentne odpovedi – ne pa s kakšnim drugim razlogom, ki je po nacionalnem pravu tudi upravičen, vendar pa z vidika ESČP ni zadosten (Bakova proti Slovaški). Opozoriti je treba, da ni nujno, da bo ESČP pomanjkanje izrecne zahteve za razpis naroka vedno štelo za konkludentno odpoved tej pravici (primer Göc). Prav tako ni pravice do osebne navzočnosti, kadar je mogoče vsa bistvena vprašanja dejanske in pravne narave rešiti na podlagi vsebine spisa (Döry proti Švedski, 12. 11. 2002, 28394/95, par. 37). V postopku pred instančnimi sodišči navzočnosti stranki ni potrebno omogočiti, če instančno sodišče lahko (dokončno) presoja le vprašanja kršitve procesnega ali materialnega prava. Ni nujno, da je postopek pred pritožbenim sodiščem vedno usten, čeprav se odloča tudi o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Omejitev je lahko upravičena zaradi zahteve po ekonomičnosti in hitrosti postopka. Če je sodišče prve stopnje odločalo na naroku, je o pritožbi dovolj odločanje na nejavni seji, če je sodišču na razpolago bistveno gradivo, potrebno za odločitev (Hoppe proti Nemčiji, sodba z dne 5. 12. 2002, št.  28422/95, par. 61, Bladh proti Švedski, 46125/06, sklep 10. 11. 2009). Če je sodni postopek le enostopenjski, ima stranka načeloma pravico do javnega in ustnega obravnavanja. Za kršitev je šlo v sporu zaradi dodelitve socialne pomoči, na prvi stopnji je bilo predlogu pritožnika ugodeno, drugostopno sodišče pa je odločalo na nejavni seji (čeprav je pritožnik uveljavljal zahtevo za razpis naroka) in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugačne ocene pisnih dokazov spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (proti čemur sta bila dva sodnika). ESČP je ocenilo, da iz navedenega sledi, da je bilo dokaze mogoče različno ocenjevati in je zato bilo dovolj razlogov v prid obveznosti razpisa naroka (Lundevall proti Švedski, sodba z dne 12. 11. 2002, št.  38629/97, par. 34). Enako tudi v zadevi Salomonsson (kjer je ESČP med drugim tudi izreklo, da ni nujno, da je postopek na drugi stopnji usten, če je bil na prvi pisen (Salomonsson proti Švedski, sodba z dne 12. 11. 2002, št.  38978/97). Za kršitev je šlo v primeru, ko je pritožnik izrecno zahteval ustno obravnavo pred pritožbenim sodiščem, naroka pa se ni mogel udeležiti zaradi bolezni, svojo odsotnost je tudi pravočasno upravičil, vendar je sodnik zaradi napake prejel pisno sporočilo šele po naroku; Komanicky proti Slovaški, sodba z dne 4. 6. 2002, št.  32106/96. Najbrž pa je razlog za ugotovljeno kršitev v posebnem položaju, pogojenem z administrativno napako, zaradi katere sodnik predloga za preložitev naroka ni prejel, in iz tega primera še ni mogoče sklepati, da bi bilo nedopustno, če se stranki naloži breme, da v primeru svoje bolezni za udeležbo na naroku pooblasti npr. odvetnika in tako zagotovi, da do preložitve naroka ne bo prišlo. V primeru, ko pravno sredstvo v civilnem sodnem postopku, ki se je začel na pobudo stranke, vlaga državni tožilec v interesu stranke, mora biti tej stranki zagotovljena možnost izjavljanja oziroma navzočnosti na obravnavi (Andrejeva proti Latviji, 55707/00, 18. 2.  2009, par. 101).

57Zagotovitev navzočnosti strank prek videokonference je načeloma (ob upoštevanju posebnih okoliščin vsakega konkretnega primera) dopustna (Kabwe in Chungu proti Združenemu kraljestvu, 29647/08 in 33269/08, sklep 2. 2. 2010).