Franc Testen, 2002

29Določbi 1. in 4. odst. 15. člena pomenita realizacijo zahteve iz EKČP. Ta v 1. členu določa, da podpisnice vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, priznavajo pravice in svoboščine, ki jih določa Konvencija. ESČP je glede tega sprejelo stališče, da Konvencija od držav podpisnic ne zahteva nekega točno določenega načina za zagotovitev uresničevanja pravic v njihovem notranjem pravu (primer Swedish Engine Driver’s Union v. Švedska, 6. 2. 1976, A 20, p. 18). Bistveno je, da država podpisnica vsebinsko zagotovi te pravice vsakomur v svoji pristojnosti, ne glede na obliko, ki jo za to izbere (npr. primer Lithgow in drugi v. Združeno kraljestvo, 8. 7. 1986, A 102,  p. 74). Iz tega splošnega načela pa logično izhaja, da mora Konvencija predvideti specifična jamstva, ki naj posamezniku zagotovijo uresničevanje konvencijskih pravic v postopkih znotraj držav podpisnic. To jamstvo je predpisano v 13. členu: Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi […]. Na podlagi te določbe mora biti vsakomur, ki na prepričljivih podlagah izkaže (claims on arguable grounds), da so mu bile kršene konvencijske pravice, zagotovljeno, da bo pristojen organ države podpisnice obravnaval vsebino prepričljive pritožbe in v primeru kršitve zagotovil ustrezno odpravo kršitve (appropriate relief). Iz teh stališč izhaja, da ni treba zagotoviti obravnave frivolnih pritožb (glej npr. primer Silver in drugi v. Združeno kraljestvo, 25. 3. 1983, A 61, p. 42) in pa, da državam podpisnicam ni treba zagotoviti ravno sodnega varstva – zadostuje, da je pravno sredstvo (ali kombinacija več pravnih sredstev) dosegljivo in učinkovito (glej npr. primer Klass in drugi v. Nemčija, 6. 9. 1978, A 28, p. 30). Glede učinkovitosti pravnega sredstva, ki mora biti zagotovljeno, je ESČP v isti zadevi še izreklo, da mora biti sredstvo učinkovito, kolikor je pač mogoče, upoštevaje omejene možnosti v primerih posameznih kršitev. V zadevah James in drugi v. Združeno kraljestvo (21. 2. 1986, A 98, p. 47) in Lithgow in drugi v. Združeno kraljestvo je ESČP sprejelo stališče, da pa 13. člen ne seže tako daleč, da bi zagotavljal pravno sredstvo, na podlagi katerega bi se lahko izpodbijala pravna ureditev države podpisnice z utemeljitvijo, da nasprotuje Konvenciji. Moč navedenih določb pa utrjuje 52. člen EKČP, po katerem mora vsaka država, podpisnica Konvencije, na zahtevo generalnega sekretarja Sveta Evrope predložiti pojasnila o tem, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh določb EKČP.

30Judikatura ESČP je sprejela stališče, da je pravica iz 1. odst. 6. člena EKČP lex specialis v razmerju do 13. člena. Če je Sodišče ugotovilo kršitev 1. odst. 6. člena, se ni ukvarjalo še z vprašanjem, ali je bil kršen (tudi) 13. člen – področje varovanja po 1. odst. 6. člena je obširnejše, zahteve tega člena pa strožje in zato ugotovljena kršitev po 6. členu absorbira morebitno varstvo po 13. členu. (Opozoriti je treba, da te ugotovitve za razmerje med 23. členom in 4. odst. 15. člena Ustave ne veljajo!). Tako za civilne (glej npr. zadevo Sporrong in Lönnroth v. Švedska, 23. 9. 1982, A 52, pp. 31–32) kot za kazenske zadeve (glej npr. zadevo Kamasinski v. Avstrija, 19. 12. 1989, A 168, pp.45 – 46) velja, da pritožnik nima pravnega interesa, da bi zahteval preizkus še po milejših kriterijih 13. člena, potem ko je že uspel po kriterijih 1. odst. 6. člena. Do odločitve v zadevi Kudla v. Poljska z dne 26. 10. 2000, Application Nr. 30210/96, je to veljalo tudi v primerih, ko je bila ugotovljena kršitev 1. odst. 6. člena EKČP v tistem delu, ki zagotavlja sojenje v razumnem roku: ESČP je štelo, da ni potrebno odločati posebej o vprašanju, ali je imel pritožnik zagotovljeno “nacionalno” pravno varstvo zoper to kršitev (zahteva po 13. členu), potem ko je samo že ugotovilo, da mu je bila ta pravica (iz 6. člena) kršena (npr. v zadevah Pizzetti v. Italija, 26. 2. 1993, A 257–C, Giuseppe Tripodi v. Italija, 25. 1. 2000, Application Nr. 40946/98). V zadevi Kudla pa je ESČP prvič jasno opozorilo na to, da se področje varovanja iz 13. člena in iz tistega dela 1. odst. 6. člena EKČP, ki daje pravico do odločitve v razumnem roku, ne prekrivata. ESČP je odločilo, da bo pritožbo po 13. členu presojalo ločeno in dodatno k svoji predhodni ugotovitvi, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Tako je ESČP odločilo, ker je “postalo pozorno na resno nevarnost za vladavino prava v nacionalnih pravnih redih, kjer se pojavljajo preveliki odlogi v sodnih postopkih, glede katerih pa stranke v sporu nimajo zagotovljenih pravnih sredstev”. Po interpretaciji iz te odločbe 13. člen EKČP torej zahteva, da država podpisnica posebej zagotovi učinkovito pravno sredstvo tudi zoper kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. (Glej še komentar k 23. členu Ustave).