Lovro Šturm, 2011

3OdlUS XI, 137, U-I-54/99, Ur. l. 61/02: »11. Ustava v 34. in 35. členu varuje človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo varnost in zasebnost.

Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (tako US v U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Ur. l. 60/99 in OdlUS VIII, 174). Ustavnosodna presoja je v ta okvir vključila tudi splošno svobodo ravnanja (npr. v odločbi št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994, Ur. l. 42/94 in OdlUS III, 62).

412. V okvir splošne svobode ravnanja sodi tudi pravica posameznika, da odloča o tem, kaj se bo po njegovi smrti zgodilo z njegovimi posmrtnimi ostanki, to je v obravnavanem primeru s pepelom pokojnika. Vendar splošna svoboda ravnanja ne pomeni neomejene in abstraktne »naravne« svobode. Uresničuje se lahko le v ustavnih okvirih. V vsebinskem smislu pomeni pravica do splošne svobode ravnanja pravno določeno svobodo, ki je omejena, toda v teh mejah hkrati tudi zaščitena. Kot člani družbene skupnosti morajo posamezniki trpeti omejitve splošne svobode ravnanja, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote. Te omejitve same po sebi ne pomenijo posega v splošno svobodo ravnanja, temveč pomenijo opredelitev njene ustavnopravno varovane vsebine. Glede na navedeno je moralo US najprej ugotoviti, ali gre pri izpodbijani ureditvi za poseg v ustavno pravico do splošne svobode ravnanja ali pa izpodbijana ureditev izhaja iz narave pravice same, kot njen sestavni del.

513. Odnos do mrtvih je eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, zato pri normativnem urejanju obstaja močan javnopravni interes, ki od države zahteva varovanje določene civilizacijske ravni glede ravnanja z mrtvimi. Z drugega zornega kota to pomeni, da je država dolžna zagotavljati takšno ravnanje z mrtvimi, ki izhaja iz prevladujoče civilizacijske ravni odnosa do mrtvih na njenem območju. V teh mejah se mora gibati zakonodajalec pri urejanju vprašanj, povezanih s pokopom umrlih oziroma z ravnanjem z njihovimi posmrtnimi ostanki, kakršen je tudi pepel pokojnika. V ta namen lahko določi vsebino splošne svobode ravnanja tako, da po eni strani zagotavlja ustrezen odnos do mrtvih, po drugi strani pa glede teh vprašanj varuje in spodbuja socialno sožitje v mejah splošno sprejemljivega glede na doseženo stopnjo stanja stvari.

14. Iz zakonodajnega postopka in obrazložitve predloga ZPPDUP izhaja, da je bil eden od bistvenih namenov Zakona zagotoviti, da se pokopališka in pogrebna dejavnost, in seveda v tem okviru ravnanje s posmrtnimi ostanki pokojnikov, opravlja tako, da sta zagotovljena spoštovanje do umrlih in njihovo dostojanstvo. S tem, ko je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo določil način pokopa oziroma način ravnanja s posmrtnimi ostanki, ni omejil posameznikove svobode ravnanja pri odločanju o tem, kako naj se ravna z njegovimi posmrtnimi ostanki, temveč ji je glede tega njenega vidika določil vsebino, ki jo narekujeta izkazovanje in ohranjanje dostojanstva in spoštovanja do umrlih. Zaradi narave zakonskega urejanja z zakonom ni mogoče zajeti vseh specifičnih, v dejanskem življenju pojavljajočih se primerov, ki so drugačni od prevladujočih, ki jih ureja zakon kot splošen predpis, katerega bistvena značilnost je abstraktnost. Takšnim specifičnim primerom je namenjen tisti del izpodbijane norme, ki omogoča, da se na podlagi dovoljenja pristojnega upravnega organa pepel pokojnika lahko raztrosi na določenem kraju zunaj pokopališča.«

Pritrdilno LM sodnika Ribičiča.

6OdlUS XV, 70, U-I-40/06, Ur. l. 112/06: »23. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu je US tehtalo potrebo po izvrševanju lovske pravice zaradi varovanja naravnega bogastva in težo posega v pravico do zasebne lastnine. Država je dolžna na podlagi drugega odstavka 72. člena skrbeti za zdravo življenjsko okolje. Spodbujati mora takšen družbeni razvoj, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biološke raznovrstnosti. Cilj varstva okolja je med drugim trajnostna raba naravnih virov. Po načelu trajnostnega razvoja iz 4. člena ZVO-1 je država dolžna spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja. …«

7OdlUS XVIII, 85, Up-2155/08, Ur. l. 82/2009: »2. Pritožnika zatrjujeta, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila njun spomin na osebnost umrlih staršev (pieteta), ki naj bi bil varovan v okviru 34. in 35. člena. …

4. Pritožnika zatrjujeta, da je tožena stranka prizadela njuna pietetna čustva s prestavitvijo žarnega groba njunih staršev brez njune vednosti in privolitve ter celo kljub izrecnemu nasprotovanju sedaj že pokojnega očeta pritožnikov. [1] Sodišču, ki je sprejelo stališče, da s tem njuna pravica do dostojnega ohranjanja spomina na pokojne starše z obiski na grobu ni bila ovirana, očitata, da zatrjevanega posega v ustavno varovano osebnostno pravico ni presojalo celovito in da se v samo bistvo človekove pravice kljub izčrpni pritožbeni argumentaciji vsebinsko sploh ni spustilo. Njune navedbe po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitve 35. člena, zato je US presojo opravilo v tem okviru.

5. Pietetna čustva svojcev do pokojnika so varovana v okviru njihove osebnostne pravice, natančneje v okviru osebnostne pravice do duševne integritete. [2] Osebnostne pravice in človekova zasebnost so varovani s 35. členom. Pieteta [3] je spoštovanje, spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Kot osebnostna pravica do duševne integritete je del njegove zasebnosti. V tem okviru sta varovana osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti s kršitvijo njegovih čustev in predstav tako, da se s posegi v človekovo notranje življenje povzročijo jeza, strah, žalost, občutek manjvrednosti. Spomin na umrlega je lahko prizadet, če se npr. krši nedotakljivost posmrtnih ostankov, žali čast ali ugled umrlega, objavlja njegova slika, pismo, glas ali če se raznašajo dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja. Namen pravice do pietete je tudi posmrtna zaščita osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. [4] Če je v takih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojnemu najbližjih oseb, lahko nastopijo zoper poseg, ne samo v interesu umrlega, temveč tudi v lastnem interesu. [5] Pogoj za to je, da gre za poseg v njihovo lastno osebno dobrino oziroma da je prizadet njihov lasten interes po duševni integriteti. [6]

6. EKČP pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zagotavlja v prvem odstavku 8. člena. ESČP lahko ugotovi kršitev 8. člena EKČP, če se država ne odzove z dovolj občutljivosti do posameznikov, ki so izgubili ožjega sorodnika. [7] ESČP poudarja, da določeni dogodki v družinskem življenju terjajo posebno varstvo. Tako morajo oblasti ob smrti bližnjega sorodnika in žalovanju ob tem dogodku z ustreznimi ukrepi zagotoviti spoštovanje zasebnega in družinskega življenja prizadetih oseb. [8] ESČP je ugotovilo kršitve 8. člena EKČP v primeru, ko osebi v priporu pristojni organi niso dovolili, da bi se udeležila pogreba staršev, [9] v primeru, ko oblasti zaradi trajanja preiskave staršem sedem mesecev niso vrnile trupla hčerke, ki je umrla v bolnišnici, [10] ter v primeru, ko so pristojni organi brez obvestila staršem mrtvorojenega otroka njegove posmrtne ostanke z neprimernim vozilom prepeljali in nato pokopali na skupnem grobišču. [11] Nasprotno, ESČP ni videlo kršitve 8. člena EKČP v ravnanju švedskih oblasti, ki niso odobrile prekopa žare pritožničinega pokojnega moža iz enega kraja v drugega ob njeni hkratni preselitvi na drug konec Švedske. [12] Pri tehtanju pravice pritožnika do ugotovitve očetovstva z analizo DNK vzorca pokojnega očeta in pravic svojcev, ki so zatrjevali nedotakljivost trupla in spoštovanje pokojnika, je ESČP tehtnico nagnilo v korist pravice do ugotovitve očetovstva. [13]

7. Slovenska sodišča so za poseg v osebnostne pravice tožnikov, v njihovo duševno celovitost, katere del je tudi pietetno čustvo svojcev do umrlega, štela ravnanje komunalnega podjetja, ki je ob prekopavanju sosednjega groba z groba, ki ga imajo v najemu tožniki, brez predhodnega obvestila svojcem in brez njihovega soglasja odstranilo marmorno ploščo ter nanj začasno nasulo večjo količino zemlje. [14] Prav tako je poseg v pravico do pietete sodišče videlo v ravnanju krajevne skupnosti, ki je kljub nasprotovanju svojcev na spominski plošči navedla imena in druge osebne podatke umrlih. [15] Na pietetna čustva svojcev opozarjajo sodišča tudi v zadevah, v katerih je bil predmet spora izkop in prenos posmrtnih ostankov ter poudarjajo namen ZPPDUP. Po njem se pokopališka in pogrebna dejavnost ter v tem okviru ravnanje s posmrtnimi ostanki pokojnikov opravljajo tako, da sta zagotovljena spoštovanje do umrlih in njihovo dostojanstvo. [16] Svojci pa s sklicevanjem na pravico do pietete niso bili uspešni v primeru, ko so želeli doseči prepoved objave fotografij in predvajanja filma o pokojni zasvojenki z mamili, katerih objavo je ta za časa življenja odobrila. Sodišče je poudarilo pomen posmrtne zaščite pokojnika in njegovega dostojanstva, hkrati pa je opozorilo tudi na spoštovanje njegovih odločitev, sprejetih za časa življenja, in na to, da strogo osebni interesi svojcev ne morejo biti varovani v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, če nasprotujejo interesom umrlega.[17]
8. Zaradi raznovrstnosti življenjskih primerov ter intenzivnosti njihovega doživljanja in čustvovanja posameznikov vsebine pravice do pietete, ki gre kot osebnostna pravica svojcem pokojnika, ni mogoče strniti v preprosto matematično formulo. To in dejstvo, da gre v tovrstnih zadevah praviloma za izredno občutljiva vprašanja, ki jih ljudje doživljajo vsak na svoj način, terjata od sodišča, da v vsakem posameznem primeru pazljivo presoja, ali konkretni položaj sodi pod s to pravico zavarovan položaj in ali očitani poseg glede na vse okoliščine primera pomeni kršitev te pravice. [18] Pri tem ne gre samo za objektivno spornost, neprimernost ali žaljivost dogodka, ki naj bi posegel v posameznikovo pravico do pietete, temveč tudi za posameznikovo videnje, doživljanje in njegov subjektivni odnos do dogodka.

9. V obravnavanem primeru je sodišče presodilo, da zgolj s prestavitvijo žarne niše brez soglasja pritožnikov za 20 cm v času, ko se je ta zaradi pogreba očeta morala odpreti, pravica pritožnikov do dostojnega ohranjanja spomina na pokojne starše z obiski na grobu ni bila ovirana, kljub temu, da sta bila zaradi dogodka razburjena, prizadeta in besna. Po stališču sodišča prve stopnje, ki mu je višje sodišče pritrdilo, bi šlo za kršitev osebnostne pravice, ki bi porušila duševno integriteto pritožnikov, če bi ravnanje tožene stranke tožnikoma onemogočilo, ‘da ob zadnjem počivališču njunih staršev ohranjata miren spomin nanje s cvetjem, svečkami in drugimi grobnimi obeležji, torej z obiskom mesta, kjer pokojnik leži in ki je urejeno in kjer imajo njegovi najbližji sorodniki duhovni stik z njim’. Sodišči sta torej zavzeli stališče, da je pravica do pietete posamezniku zagotovljena že, če so mu omogočeni obiski na grobu pokojnika. Njuni razburjenost, prizadetost in bes, ki nakazujejo, da ju je dogodek vznemiril in v njiju sprožil določen čustven odziv, se sodišču z vidika pravice do pietete niso zdeli pomembni. Prav tako se sodišču z vidika te pravice ni zdelo pomembno dejstvo, da je bilo sporno dejanje v nasprotju z izrecno voljo sedaj že pokojnega očeta pritožnikov. Presodilo je, da jeza in občutek nemoči pritožnikov zaradi ravnanja tožene stranke, ki je bilo v nasprotju z željo pokojnega očeta, nista pravno priznana škoda. Po presoji US je takšna vsebinska opredelitev pravice do pietete preozka z vidika zahtev, ki izhajajo iz 35. člena. Kot utemeljeno opozarjata pritožnika, grob ni le mesto fizičnega stika s pokojnimi. Pravica do pietete se ne izčrpa že z obiski na grobu, pač pa svojcem zagotavlja predvsem zavest o mirnem počitku pokojnikov, zavest o spoštovanju nedotakljivosti njihovih posmrtnih ostankov in grobnega obeležja ter zavest o spoštovanju njihove preminulosti in njihovih za časa življenja izraženih želja. Ta zavest pa je ob vedenju, da je bila žarna niša premaknjena, lahko okrnjena kljub temu, da sta pritožnika lahko ves čas nemoteno obiskovala grob staršev. Tega vidika pravice do pietete zato pri presoji ni mogoče prezreti, še posebej glede na to, da gre pri pravici do duševne integritete v prvi vrsti prav za človekovo osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. [19]

10. Navedene ugotovitve pomenijo, da razlaga, s katero je sodišče svojo odločitev utemeljilo, ne upošteva zahtev, ki v zvezi z osebnostno pravico do pietete izhajajo iz Ustave. Stališče sodišč, da je pravica do pietete posamezniku zagotovljena že, če so mu omogočeni obiski na grobu pokojnika, zato krši 35. člen. US je izpodbijani sodbi v spornem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Sodišče bo moralo po celoviti obravnavi in z upoštevanjem vseh okoliščin primera presoditi, ali ravnanje tožene stranke pomeni poseg v pietetna čustva pritožnikov, in če bo odgovor pritrdilen, ugotoviti še, ali je tak poseg ustavno dopusten.«