Aleš Galič, 2011

24Pomen ustavne pravice do sodnega varstva ne more izčrpati že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05). Ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Smisel pravice do sodnega varstva je v tem, da je zagotovljeno, da sodišče (v razumnem času) vsebinsko meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev (OdlUS XIV, 110, Up-76/03 in U-I-288/04, l. 34/05). Pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže odločitev o sporu glede (civilnih) pravic in obveznosti. Pojem »odločitve v sporu« pa pomeni, da sodišče odloči, kdo ima prav: tožnik ali toženec. Z odvzemom pravice do samopomoči je država prevzela obveznost, da bo zagotovila sodno varstvo kot način reševanja sporov o pravicah in obveznostih, tej obveznosti pa ustreza pravica vsakega pravnega subjekta, da od države to lahko zahteva (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05). US je torej izreklo, da pravica do sodnega varstva ne pomeni le pravice do postopka in sodne odločitve, temveč pravico do meritorne (vsebinske) odločitve (Up-2229/08, Ur. l. 43/09; Up-2635/07 z dne 4. 7. 2008).  Včasih US ob tem dodaja, da mora ta vsebinska odločitev biti dosežena v ustavnoskladnem postopku (sklep Up-1095/05 z dne 14. 7. 2006). Pač pa 23. člen ne zagotavlja pravice do pravilne odločitve (sklep Up-376/05 z dne 31. 1. 2007) Ustava torej ne more zagotoviti (in US ne preizkušati), da bo sodišče v pravdnem postopku odločilo pravilno. Zagotavlja pa vsakomur, da lahko spor o civilnih pravicah predloži v odločitev (nepristranskemu in neodvisnemu ) sodišču in da sodišče v tem sporu tudi vsebinsko odloči. Zagotovitev sodne pristojnosti je torej prvi element pravice do sodnega varstva, zahteva, da sodišče v sporu nato tudi vsebinsko odloči, pa drugi.

25US je zavzelo stroga merila za presojo zakonov, ki na nejasen in nedoločen način odlagajo uveljavitev pravice do sodnega varstva v različnih kategorijah sporov. Tako je odločilo o neskladnosti ZPSSJAN z Ustavo, ker ni določal nadaljevanja pravdnih in izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi ZSSuk (OdlUS XIV, 110, Up-76/03 in U-I-288/04, l. 34/05). Podobno je US odločilo glede prekinjenih postopkov v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami. Ocenilo je, da so pravdni in izvršilni postopki, ki zadevajo devizne hranilne vloge, prekinjeni oziroma odloženi že zelo dolgo. Ureditev, ki veže nadaljevanje prekinjenih in odloženih postopkov na rešitev zapletenega nasledstvenega vprašanja, ki ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, pomeni za imetnike deviznih hranilnih vlog arbitrarno negotovost. Ta povzroči izvotlitev pravice do sodnega varstva. Noben cilj ne more upravičiti posega v omenjeno pravico, če je njegova posledica sprejem ukrepa, ki to pravico povsem izključuje (Up-1857/07 in U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009).

26Novejša praksa ESČP. Pravica iz 6. člena EKČP ne pomeni le pravice začeti postopek, pač pa pravico do odločitve (determination) o pravicah oziroma obveznostih. Ne bi imelo smisla, če bi konvencija natančno uredila pravico stranke do postopka in pravice v postopku, če ne bi obenem tudi zagotavljala, da bo v sporu dokončno odločeno (Multiplex proti Hrvaški,  58112/00,  10. 7. 2003). V primeru množičnih zahtevkov proti državi je sicer lahko legitimno, da država področje natančneje uredi z novim zakonom, vendar ne, če država v roku, ki ga je sama napovedala (in še dolgo za tem), novega zakona še ni sprejela. Takšno ravnanje, ki stranko pušča v popolni negotovosti, kdaj se bo postopek v njeni zadevi lahko nadaljeval in zaključil, pa dosega stopnjo, ki izničuje pravico do dostopa do sodišča (Dražić proti Hrvaški, 11044/03, 6. 10. 2005).