Aleš Galič, 2011

39Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, je neločljiv element pravice do sodnega varstva po 23. členu (sklep Up-281/01 z dne 13. 11. 2003). Ta pravica zagotavlja tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti (OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05). Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi (OdlUS XVII, 61, U-I-344/06, Ur. l. 113/08). Z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva po 23. členu izvršilni in pravdni postopek tvorita celoto (Up-2380/07, l. 28/09). Da US daje velik pomen zahtevi po učinkovitosti izvršitve sodnih odločb, je razvidno tudi iz odločbe, s katero je US ugotovilo ustavno skladnost instituta sodnih penalov. Pri tem je pomembna ugotovitev US, da je tudi z vidika načel pravne države izjemnega pomena, da se zagotovi spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb (OdlUS XI, 292, Up-181/99, Ur. l. 7/03). Enako velja za ugotovitev, da neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti. US je v skladu s tem izhodiščem izreklo, da je odlog izvršbe mogoče dovoliti le izjemoma (U-I-265/06 z dne 20. 9. 2006). Nujno je tudi, da se omejita vsebina in obseg ugovorov tretjega in njihov vpliv na tek izvršilnega postopka (OdlUS XIV, 21, U-I-110/03 in Up-631/03, Ur. l. 46/05). Po drugi strani pa tudi zahteva po jasnosti in primernosti izvršilnega naslova kot izraz načela stroge formalne legalitete izvršilnega postopka ni v nasprotju z obravnavano ustavno pravico (sklep Up-976/06 z dne 15. 5. 2007). Izvršilno sodišče naj bo razbremenjeno ugotavljanja okoliščin v zvezi z obstojem terjatve (OdlUS XIII, 84, Up-521/02, Ur. l. 114/04).

40Iz zahteve po učinkovitosti izvršbe izhaja tudi, da na vprašanje enakopravnosti položaja strank v izvršilnem postopku ni mogoče gledati enako kot v pravdnem postopku. O ravnovesju v izvršilnem postopku je mogoče govoriti le v smislu opredelitve ustreznega razmerja med varstvom upnika in položajem dolžnika, ne pa v smislu enakega upoštevanja interesov obeh strank. V izvršilnem pravu ne gre za to, da bi moral zakon pri vsebinski ureditvi tega pravnega področja zagotoviti ravnovesje položajev strank. Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, prvenstveno upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva (OdlUS XVII, 61, U-I-344/06, Ur. l. 113/08). Tudi ustavni pomen načela enakopravnosti in test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen kot npr. v ureditvi pravdnega postopka ali materialnega civilnega prava, kjer morata biti stranki v izhodišču v uravnoteženem položaju. V razmerju med upnikom in dolžnikom v izvršilnem postopku ne gre za sorazmernost v klasičnem pomenu. Ko pri tehtanju sorazmernosti primerjamo na eni strani položaj upnika in dolžnika v izvršilnem postopku, je zato izhajati iz privilegiranega položaja upnika v izvršilnem postopku (OdlUS XIII, 77, U-I-93/03, Ur. l. 132/04).

41Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku ima zato le podrejen pomen. Medtem ko prizadevanje za učinkovitost izvršilnega postopka v korist upnika služi uresničevanju načela pravne države, katere del je učinkovito sodno varstvo, načelo varstva dolžnika izhaja tudi iz načela socialne države. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika, kot so npr. njegovo dostojanstvo, osnove ekonomske in socialne eksistence. Načelo varstva dolžnika je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku zlasti prek določb o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe. Takšen izvršilni postopek, ki vsebuje mehanizme, ki preprečujejo, da bi bil zaradi njega ogrožen zlasti osnovni socialni in ekonomski položaj dolžnika in s tem tudi oseb, ki so od njega odvisne, ni le v interesu dolžnika, temveč tudi v javnem interesu (OdlUS XIII, 77, U-I-93/03, Ur. l. 132/04). Poseg v upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena je zaradi varstva pravic dolžnika utemeljen le v primeru, ko izvršba pomeni za dolžnika nesorazmerno težo in so bistveno prizadete njegove človekove pravice (OdlUS XVII, 61, U-I-344/06, Ur. l. 113/08). Dolžnik mora imeti tudi možnost pravnih sredstev proti prekomernim posegom v svojo sfero (OdlUS XV, 42, Up-724/04 in U-I-322/05, Ur. l. 30/06). Ob teh izhodiščih je US zagotovilo varstvo dolžnika na primer glede vprašanja, ali je pri nezarubljivem delu plače treba upoštevati okoliščino, da je dolžnik dolžan preživljati določene osebe (OdlUS VIII, 13, U-I-339/98, Ur. l. 11/99, gl tudi sklep U-I-166/05 z dne 16. 11. 2006) ter glede položaja, ko v izvršilnem postopku upnik sam kupi dolžnikovo nepremičnino, vendar pod ocenjeno vrednostjo (OdlUS XIII, 77, U-I-93/03, Ur. l. 132/04). Ni pa ustavno nedopustno, da ZIZ omogoča izvršbo na nepremičnino tudi glede poplačila terjatev, ki so nesorazmerno nižje od vrednosti nepremičnine. Izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine je lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku, ne glede na višino upnikove terjatve. Prav tako ni nedopustno, da zakon omogoča, da se nepremičnina v izvršilnem postopku proda za manj od njene ocenjene vrednosti, vendar ne za manj od polovice te vrednosti (OdlUS XIII, 77, U-I-93/03, Ur. l. 132/04). US glede tega pojasnjuje, da lahko dolžnik tudi ves čas izvršilnega postopka do pravnomočnosti sklepa o izročitvi poplača svojo terjatev in s prodajo nepremičnine doseže ustavitev izvršbe. Kadar pride v izvršilnem postopku do prodaje dolžnikove nepremičnine, je zato mogoče predpostavljati, da dolžnik obveznosti ni poravnal prostovoljno ter da nima drugega premoženja, s katerim bi lahko poplačal svoj dolg ali pa z drugim premoženjem dolga ne želi poravnati. V takem primeru je prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku nujen, primeren in tudi sorazmeren poseg v lastninsko pravico dolžnika, da pride upnik do poplačila svoje terjatve.

42US je potrdilo, da pri kaznovanju v okviru izvršilnega postopka (npr. v primeru, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti razkritja premoženja ali če onemogoča pregled in cenitev nepremičnine; 31. in 33. člen ZIZ) ne gre za sankcijo, ki bi imela kaznovalno naravo (enako glede kazni kot izvršilnega sredstva glede obveznosti opustitve ali nenadomestne storitve; OdlUS VIII, 13, U-I-339/98, Ur. l. 11/99) in zato primerjava s kaznimi za kazniva dejanja ni utemeljena. Smisel in namen kaznovanja po 33. členu ZIZ je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika. Kljub uporabi pojma »kazen« ne gre za kaznovanje, pač pa za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Gre za grožnjo, za katero je razumno mogoče predvideti, da bo dolžnika pripravila do tega, da bo opustil ravnanja, ki onemogočajo ali otežujejo izvedbo izvršilnega postopka in poplačilo upnika (OdlUS XVII, 61, U-I-344/06, Ur. l. 113/08). Kaznovanje po 31. in 33. členu ZIZ (vključno z možnostjo odvzema svobode) prestane strogi test sorazmernosti in je zato ustavno dopustno. Pri presoji razmerja med upnikom in dolžnikom v izvršilnem postopku oziroma položaja dolžnika v izvršilnem postopku je treba razlikovati med položaji, ko dolžniku objektivni razlogi (na primer slabo premoženjsko stanje) preprečujejo, da bi lahko v celoti in brez ogrožanja svoje eksistence izpolnil obveznost, in položaji, ko gre zgolj za lastno dolžnikovo odločitev, da ravnanja, ki ga od njega zahteva izvršilni naslov (kar je praviloma pravnomočna sodba), ne bo opravil. Glede kazni, zagroženih za ravnanja, določena v 31. členu in v prvem odstavku 33. člena ZIZ, ne gre za presojo varstva dolžnikove eksistence ali lastninske pravice, pač pa zgolj za njegovo voljno odločitev, da določenih ravnanj, ki ogrožajo učinkovitost izvršbe, ne bo opustil. Ne gre za dolžnika, ki zaradi varstva drugih svojih dobrin ne more izpolniti civilnopravne obveznosti, pač pa za dolžnika, ki svoje obveznosti zgolj noče izpolniti. Ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, pa na ustavnopravni ravni ni treba zavarovati (OdlUS XVII, 61, U-I-344/06, Ur. l. 113/08).

43Kljub zahtevi po učinkovitosti izvršilnega postopka je treba paziti, da ne pride do prekomernih posegov v premoženje tretje osebe, oziroma da ima tretja oseba učinkovite možnosti, da tak poseg prepreči. Namen izvršilnega postopka namreč ne more biti v tem, da se upnik poplača iz premoženja nekoga tretjega in ne iz premoženja dolžnika. V izvršilnem postopku sta varstvu pravic tretjih namenjena inštituta ugovora tretjega in odloga izvršbe na predlog tretjega. US je v skladu s temi izhodišči ugotovilo, da je bil ZIZ v neskladju z Ustavo, ker (tedaj) tretjemu, ki z veliko verjetnostjo izkaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo (npr. svojo lastninsko pravico izkaže z javno listino) ni omogočal, da v primeru nasprotovanja upnika izvršilno sodišče njegov ugovor vsebinsko obravnava, ob tem pa mu (tedaj) tudi ni v zadostni meri omogočal, da doseže odlog izvršbe v primeru, ko je z veliko verjetnostjo ali skoraj z gotovostjo izkazal, da ima na predmetu izvršbe takšno pravico, ki izvršbo preprečuje (OdlUS XIV, 21, U-I-110/03 in Up-631/03, Ur. l. 46/05). S sklicevanjem na varstvo lastninske pravice tretje osebe je US tudi izreklo, da mora biti tretjemu, ki zatrjuje, da ima na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, lastninsko pravico, ki je nastala na originaren način (najpogosteje: skupna lastnina zakoncev), omogočeno, da prepreči izvršbo, čeprav njegova lastnina (skupna lastnina) ni vknjižena v zemljiški knjigi. Po mnenju US namreč položaja dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ni mogoče enačiti s položajem zakonca v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je zastavno pravico pridobil na pravnoposloven način (tj. s pogodbo), ne pa upnik, ki je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku (OdlUS XIV, 33, Up-128/03, Ur. l. 14/05). Sicer pa je glede pravic tretjih, ki lahko preprečijo izvršbo, treba opozoriti, da gre pri tem praviloma za stvarne, ne pa za obligacijskopravne pravice (pravice do izpolnitve pogodbe). Na problematiko posegov v pravice tretjih se delno nanaša tudi stališče US glede prehoda obveznosti in nadaljevanja izvršilnega postopka z novim dolžnikom. Ta mora namreč imeti pravico, da morebitne ugovore glede (ne)prehoda obveznosti uveljavi že v postopku pred sodiščem prve stopnje (OdlUS XIV, 103, Up-357/03 in U-I-351/04, Ur. l. 96/05).

44Novejša praksa ESČP: Pravica do sodnega varstva bi ostala iluzorna, če bi bilo državi omogočeno, da zavrne izvršitev dokončne in zavezujoče sodne odločbe (Molnar Gabor proti Srbiji, 22762/05, 12. 2009). Izvršba sodbe je zato sestavni del sojenja (trial) v smislu 6. člena EKČP (Humbatov proti Azerbajdžanu, 13652/06, 3. 12. 2009). Država je odgovorna za to, da bodo organi, pristojni za opravo izvršbe, zagotovili izvršitev pravnomočne sodbe. Za neučinkovitost izvršiteljev ne odgovarja pritožnik, pač pa država (Nikolayevich Ivanov proti Ukrajini, 40450/04, 15. 10. 2009). Težak finančni položaj države kot dolžnika ne more biti opravičilo za odlaganje z izvršbo (Khachatryan proti Armeniji, 31761/04, 1. 12. 2009). Začasen odlog izvršbe je sicer pod določenimi pogoji dopusten, vendar ne sme izvotliti pravice do sodnega varstva (Komnatskyy proti Ukrajini, 40753/07, 15. 10. 2009). Seveda pa velja, da obstaja obveznost zagotoviti izvršitev le za pravnomočne, ne pa tudi za nepravnomočne odločbe (Ouzounis proti Grčiji, 18. 4. 2002, 49144/99). Če je dolžnik država, bi morala obveznost iz pravnomočne sodbe izvršiti prostovoljno, po uradni dolžnosti. Od upnika v teh primerih ni treba pričakovati, da bo zahteval izvršbo (Burdov proti Rusiji (št. 2), 33509/04, 5. 1. 2009). Isto kot za izvršbo v ožjem smislu velja tudi za obveznost države, da zagotovi ustrezne prepise v zemljiški knjigi v skladu s stanjem, ki temelji na pravnomočni sodbi (npr. v primeru dedovanja Buj proti Hrvaški, 24661/02, 1. 6. 2006). Tudi odklonitev države, da (v razumnem roku) prisilno izvrši arbitražno odločbo, pomeni kršitev zahtev konvencije (pri čemer ESČP te položaje praviloma presoja z vidika kršitev vsebinske pravice do lastnine (right to enjoy possessions), saj pravica, priznana z arbitražno odločbo, če se nanaša na določen znesek in je izvršljiva, ustreza temu pojmu (Kin-Stib in Majkić proti Srbiji, 12312/05, 20. 4. 2010). Država mora zagotoviti, da je sistem izvršitve arbitražnih odločb učinkovit tako v pravu kot tudi v praksi (Marčić in drugi proti Srbiji, 17556/05, 30. 10. 2007).