Aleš Galič, 2011

8Stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Nujen predpogoj pravice do izjavljanja je zato t. i. pravica do informacije (Up-367/97 z dne 23. 12. 1997). Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije kot nujni predpogoj pravice do izjave, je vročanje (U-I-279/08, Ur. l. 57/09). Možnosti različnih fikcij oz. domnev vročitev je zato treba presojati tudi z vidika pravice do izjavljanja po 22. členu. Upoštevati je sicer treba, da formalnosti vročanja niso same sebi namen, pač pa imajo cilj zagotoviti seznanitev s pisanjem. Če je do te seznanitve prišlo kljub kršitvi pravil o vročanju, potem je razumljivo, da se na kršitev v ustavni pritožbi ni mogoče sklicevati (Up-2380/07, Ur. l. 28/09).

9Novela ZPP-D je v členu 143 prinesla novost, da se vročitev fizični osebi (z določenimi jamstvi) lahko opravi na uradno prijavljenem naslovu za vročanje, čeprav naslovnik tam dejansko ne živi. S tem je bila presežena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je bilo poštno vročitev mogoče opraviti samo na naslovu, kjer naslovnik dejansko živi. US je moralo oceniti, ali je sorazmerno s ciljem učinkovitega sodnega varstva za tožnika, da se takoj vzpostavi možnost fiktivne vročitve tožencu in se mu s tem vzame možnost obrambe že zato, ker je opustil svoje upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave prebivališča oz. naslova za vročanje (U-I-279/08, Ur. l. 12/10). US je ugotovilo, da ureditev ni skladna z Ustavo in je zato razveljavilo bistvene dele 143. člena ZPP (4., 5. in 6. odstavek). Po mnenju US je zakonodajalec sicer zasledoval legitimen namen in je tudi uporabil nujno in primerno sredstvo, vendar pa omejitev naslovnikove ustavne pravice (pravica do izjavljanja) ni sorazmerna s tem, kar je na drugi strani doseženo za varstvo ustavnih pravic druge stranke (pravica do učinkovitega sodnega varstva). Iz pravice do izjavljanja izhaja, da mora stranka imeti realno in učinkovito možnost, da se seznani s procesnim gradivom, zato so fiktivne vročitve možne le izjemoma. Vročitev je sicer mogoče opraviti tako, da se pisanje pusti v nabiralniku (v primeru, da je stanovalec odsoten ali pa vročevalcu ne odpre), vendar pa je to možno le na naslovu dejanskega stanovanja. V takšnem primeru je namreč utemeljena dovolj velika stopnja verjetnosti, da se bo naslovnik (ko pride domov) s pisanjem seznanil. Pri vročitvah na naslovu, za katerega je jasno, da naslovnik ne živi tam, pa je položaj drugačen.

10Glede ustavnih pritožb, ki se nanašajo na zatrjevane napake pri vročanju, je treba opozoriti, da US ne rešuje dejanskih vprašanj. To velja tudi za dejstva, pomembna za podreditev procesnim normam. Kot pojasnjuje US, je njegova naloga zagotoviti, da sodišča v rednih sodnih postopkih ne bodo zavzemala pravnih stališč, ki so z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljiva. Glede (npr.) vprašanj vročanja je naloga US zagotoviti, da sodišča v pravdnem postopku ne bodo razlagala določb ZPP glede vročanja, ki bi bil nezdružljivo s pravico do izjavljanja po 22. členu. Neutemeljeno pa je pričakovanje pritožnikov, da bi US v primeru, ko so sama pravna stališča pravdnega sodišča glede teh vprašanj z vidika človekovih pravic nesporna, preizkušalo, ali so pravilne dejanske ugotovitve v zvezi s tem (na primer, ali je pravilna ugotovitev sodišča o tem, kdo je podpisal vročilnico, ali je pravilna ugotovitev sodišča, kaj je bilo vročeno kot priloga sodbe, ali je pravilna ugotovitev sodišča o tem, kje je bilo puščeno pisanje ipd.). Res je sicer, da tudi napačne ugotovitve teh dejstev posledično lahko povzročijo, da je stranka v postopku prikrajšana za pravico do izjavljanja. Vendar pa ne more biti naloga US, da ugotavlja pravilnost teh dejanskih ugotovitev … US kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in človekovih pravic lahko svojo ustavno funkcijo najbolje uresniči s tem, da se izreka o pravnih vprašanjih ustavnopravne narave in da glede tega usmerja prakso sodišč v rednih sodnih postopkih ne le za konkretni primer, temveč tudi za v prihodnje (Up-2380/07, Ur. l. 28/09).

11Glede jamstev v zvezi z vročanjem je US že izreklo, da je v skladu z Ustavo stališče, da se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, vse vloge in vabila vročajo le pooblaščencu in ne tudi stranki (OdlUS XV, 106, Up-16/06, Ur. l. 1/07). Prav tako ni kršitev, če sodišče v primeru, ko preklic ali odpoved pooblastila ni naznanjena sodišču, pisanja še naprej pošilja pooblaščencu. Prav tako ni ustavne zahteve, da bi tedaj, ko sodišče zve za preklic ali odpoved pooblastila, pisanje moralo še enkrat vročati stranki. Upoštevati je tudi treba, da kršitve v notranjem razmerju med stranko in pooblaščencem vplivajo na to razmerje, ne pa na veljavnost procesnih dejanj (Up-340/04 z dne 14. 4. 2006). Prav tako ni pomislekov o ustavnoskladnosti ureditve v 112. členu ZPP, ki omejuje poštno pošiljanje na priporočene pošiljke (Up-424/04 in U-I-251/06 z dne 6. 4. 2006).

12Tudi institut vrnitve v prejšnje stanje je s to pravico neposredno povezan. Stranki mora biti v primeru, ko iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku (OdlUS VIII, 134, Up-184/98 z dne 2. 2. 1999). Bolezen je lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar ne zadostuje, da je bolezen huda, mora biti tudi nepredvidljiva. V nasprotnem primeru lahko namreč stranka poskrbi za udeležbo prek pooblaščenca ali pa vsaj za pravočasno obvestilo sodišču za preklic ali preložitev naroka (OdlUS IX, 315, Up-216/99 z dne 19. 12. 2000). Ker so zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje neposredno namenjene zagotovitvi pravice do sodelovanja v postopku, ki izhaja iz 22. člena, lahko morebitne kršitve v zvezi s tem na podlagi ustavne pritožbe presoja tudi US. Vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu. Zato je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz upravičenih razlogov. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je upravičenost razlogov potrebno dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev (OdlUS VIII, 134, Up-184/98 z dne 2. 2. 1999). US tudi ugotavlja, da bi bilo lahko z vidika 22. člena sporno, če bi sodišča zavzela stališče, da okoliščina – ko si je morala stranka sama priskrbeti prevod sodnega pisanja v jezik, ki ga razume – ne more pomeniti upravičene zamude (čeprav iz pravice do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena sicer ne izhaja zahteva, po kateri bi morala sodišča v civilnem postopku stranki tudi v pisnem sporočanju omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume; OdlUS XVII, 41, Up-1378/06, Ur. l. 59/08). Ni pa npr. ustavno sporno, če se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne v primeru, ko je odvetniška družba storila napako in je vlogo poslala z nepriporočeno pošiljko zadnji dan zakonskega roka (Up-424/04 in U-I-251/06 z dne 6. 4. 2006).

13Pomembno je tudi stališče, da ima stranka pravico, da zakonsko predvidene roke izkoristi v celoti, zato ne bi bilo v skladu z ustavnimi zahtevami, če bi sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo z utemeljitvijo, da bi stranka določeno procesno dejanje lahko opravila že pred nastankom nepredvidljivega in neodvrnljivega vzroka za zamudo (OdlUS IX, 315, Up-216/99 z dne 19. 12. 2000).

 14US poudarja tudi vez med pravili o vezanosti na zahtevek ter pravico do izjavljanja. Pravila o vezanosti na zahtevek namreč med drugim služijo tudi cilju, da se zagotovi učinkovitost obrambe nasprotne stranke, saj gotovost glede predmeta odločanja omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi toženec oporeka zahtevku (Up-408/00 z dne 20. 11. 2001).

15Pomembno in sporno omejitev pravice do seznanitve s procesnim gradivom vsebuje člen ZPP v zvezi s spori iz družinskopravnih razmerij. Skladno s to določbo mora sodišče ob odločanju o vzgoji in varstvu otrok otroku omogočiti sodelovanje v postopku, ga povabiti na razgovor (na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo), o tem razgovoru sestaviti zapisnik ali določiti zvočno snemanje, zaradi varstva koristi otroka pa lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogleda v zapisnik oz. poslušanja posnetka. Določba očitno izhaja iz legitimne želje, da se otroku zagotovi sodelovanje v postopku, ki se nanaša tudi na njegov položaj ter prav tako legitimne želje po varstvu koristi otroka. Vendar gre v škodo ustavnih procesnih jamstev staršev morda predaleč. Iz prakse ESČP ne izhaja dopustnost tako daljnosežnega omejevanja pravice pravdnih strank, da se seznanita s procesnim gradivom, ki vpliva na odločitev sodišča. Po stališču Evropske komisije za človekove pravice sicer lahko obstajajo legitimni razlogi, da se staršem ne onemogoči navzočnosti ob zaslišanju otroka in da mu tudi ne morejo neposredno postavljati vprašanj (X proti Avstriji, Decisions and reports, 30, str. 66). Vendar pa takšna ureditev (katere namen je po eni strani preprečiti pretiran stres otroka ob zaslišanju, po drugi strani pa povečati pripravljenost otroka, da izrazi svoje mnenje) seveda pomeni bistveno manjši poseg v procesni položaj staršev kot omenjena določba 410. člena ZPP. V zvezi z obravnavano problematiko se zato zdi bolj pomembno stališče, ki ga je ESČP izreklo v zadevi McMichael proti Združenemu kraljestvu (A 307-B, str. 53), namreč da posebno občutljiva narava razmerij in ukrepov v zvezi z varstvom otroka upravičuje posebno ureditev postopka, vendar pa tudi v teh primerih postopek ne sme negirati temeljne pravice strank vsakega sodnega postopka, da se seznanijo z navedbami, vlogami in dokazi (v zadevi je sicer šlo za položaj, ko sodišče staršev ni seznanilo z mnenjem socialne službe glede njihove neprimernosti za starševsko skrb). US je sicer potrdilo dopustnost odreka vpogleda v zapisnik o zaslišanju otroka po 410. členu ZPP, vendar je ob tem opozorilo na specifične okoliščine konkretnega primera in dejstvo, da je šlo zgolj za odločanje o izdaji začasne odredbe, ne za dokončno meritorno pravno varstvo (Up-498/08 z dne 15. 4. 2008).

16Novejša praksa ESČP. EKČP v čl. 6/1 sicer ne zagotavlja določenih načinov vročitve, oceniti pa je treba, ali je bila stranka zaradi ravnanja v konkretni zadevi prikrajšana za učinkovito uresničitev pravice iz čl. 6/1 EKČP (Babunidze proti Rusiji, 3040/03, sklep 15. 5. 2007). Če sodišče naredi napako in pisanje vroča na napačnem naslovu, je stranka prikrajšana za pravico do izjavljanja (right to be heard; Gaspari proti Sloveniji, 21055/03, 21. 7. 2009, par. 50)  Vendar imajo tudi stranke breme, da poskrbijo za možnost vročanja na naslovu, ki so ga same sporočile sodišču (Boyko proti Ukrajini, 17382/04, sklep 23. 10. 2007). Preizkusiti je treba, ali je okoliščina, da vročitev stranki ni mogla biti opravljena oz. da iz drugih razlogov ni sodelovala v postopku, posledica njene premajhne skrbnosti in  malomarnosti (Davić proti Makedoniji, 59995/00, sklep 3. 7. 2006); npr. zaradi opustitve sporočila sodišču o spremembi naslova; Babunidze proti Rusiji,  3040/03, sklep 15. 5. 2007). Fiktivne vročitve (vročitev z »javno objavo«) je treba obravnavati kot omejitev pravice iz člena 6/1 EKČP, saj stranki praktično onemogočijo seznanitev in sodelovanje v postopku. Vendar so, glede na okoliščine primera, zaradi varstva drugih pravic dopustne tudi takšne vročitve. Ni v nasprotju z EKČP, če sodišče potem, ko kljub resnim poskusom ni moglo opraviti vročitve v tujini, vročitev opravi z »javno objavo« (Weber proti Nemčiji, 30203/03, sklep 2. 10. 2007). Prav tako ni avtomatično zahteve, da bi sodna pisanja sodišče moralo pošiljati s priporočeno pošto (Bogonos proti Rusiji,  68798/01, sklep 5. 2. 2004). Z zahtevami EKČP pa ni skladna ureditev, po kateri stranka ni posebej obveščena o terminu razpisanega naroka, pač pa lahko za ta termin zve iz objave razpisa obravnav na sodišču. Od stranke ni mogoče pričakovati, da bo sama spremljala, kdaj bo njen primer razpisan za obravnavo (Frette proti Franciji, 26. 2. 2002, 36515/97) ali preverjala v sodnem spisu, ali so v njem kakšne nove vloge (Milatova in drugi proti Češki, 61811/00, 6. 2005, par. 56). Vendar lahko množičnost kroga prizadetih oseb (materialnih udeležencev postopka) upraviči ravnanje sodišča, ki teh oseb ne vabi osebno, pač pa jim je možnost seznanitve s postopkom, ki se ga lahko udeležijo, zagotovljena na drug način (Canete de Goni proti Španiji, 15. 10. 2002, 55782/00; glede odločitev v stečajnem postopku: LB Interfinanz A. G. proti Hrvaški, 29549/04, 27. 3. 2008, par. 30).