Aleš Galič, 2011

60Niti iz pravice do sodnega varstva po 23. členu niti iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu ne izhaja, da bi zakonodajalec moral omogočiti tristopenjski sodni postopek. Pravica do dostopa do Vrhovnega sodišča tako iz Ustave ne izhaja. Vendar če zakon omogoči pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča (v pravdnem postopku je to predvsem revizija), mora postopek s tem pravnim sredstvom zagotoviti spoštovanje vseh ustavnih procesnih jamstev. V zgodnejši fazi je US štelo, da to velja npr. za pravico do enakega varstva pravic po 22. členu ter pravico do nepristranskega sojenja po 23. členu), da pa postopek z izrednimi pravnimi sredstvi nikoli ne more biti relevanten z vidika pravice do sodnega varstva po 23. členu (OdlUS XII, 73, U-I-137/00, l. 73/03). Pozneje pa je US v nekaj primerih postopek z izrednimi pravnimi sredstvi ocenjevalo tudi z vidika pravice do sodnega varstva. Iz te pravice izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi. To pomeni, da niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva (OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 in U-I-106/07, Ur. l. 102/07). Skladno s tem izhodiščem je US odločilo, da revizije, ki jo vloži stranka sama, brez odvetnika (zakon pa predpisuje obvezno odvetniško zastopanje), ni mogoče takoj zavreči (Up-736/04,  Ur. l. 127/06). US je očitno štelo, da je treba bodisi stranki revizijo vrniti in ji dati možnost, da si najde odvetnika, ali pa stranko že prej v pravnem pouku opozoriti na omejitve glede zastopanja z izrednimi pravnimi sredstvi. US – izhajajoč iz načela učinkovitega dostopa do sodišča brez pretiranih formalnih ovir – žal ni ocenilo oziroma »preigralo« procesnih vprašanj, vplivov in povezav, ki jih je to stališče povzročilo. Če naj sodbe vključujejo pravni pouk o obveznem odvetniškem zastopanju, kako obrazložiti, da naj se to omeji le na procesno vprašanje obveznega zastopanja? Zakaj pa ne še na ostale procesne »ovire« za izredna pravna sredstva, predvsem na zakoniti rok za vložitev izrednega pravnega sredstva (oziroma že na začetku kar na vprašanje, katera izredna pravna sredstva zakon sploh pozna)? Če drži logika, da sodišče ne sme za revizijo prikrajšati laične stranke, ki jo »preseneti« zahteva, da mora imeti odvetnika, ali je treba isto izreči tudi za laično stranko, ki ne ve, kakšen je rok za vložitev revizije? Je po tej logiki treba laiku spregledati tudi napako, da je revizijo vložil prepozno? Ali tudi neuka stranka, ki za institut revizije sploh ne ve, zaradi svoje nevednosti ne sme biti prikrajšana? Glede druge možnosti, to je vrnitve revizije, ki jo vloži laična stranka, »v popravo«, US prav tako ni dalo odgovora na več vprašanj. Če naj vrnitev v popravo pomeni le, da mora stranka najti odvetnika, ki naj njeno revizijo »opremi s štampiljko«, ali je to sploh v skladu s pravili odvetniške etike (tuj zapis predstaviti kot svoj)? Ali to obenem ne izniči legitimnega namena instituta obveznega odvetniškega zastopanja, ki je v tem, da se zagotovi večja kvaliteta vlog? Če pa naj vrnitev »v popravo« pomeni, da naj odvetnik stranki sestavi popolnoma novo revizijo, kako upravičiti (tudi z vidika enakega varstva pravic in z vidika interesa druge stranke, ki že ima pravnomočno sodno odločbo), da na tak način stranka zlahka doseže bistveno daljši rok za vložitev revizije?

61US je že odstopilo od verjetno ne dovolj pretehtanih stališč v zgoraj predstavljeni odločbi. Ni še sicer presojalo ureditve v noveliranem ZPP, pač pa v ZUS, ki tudi ureja kombinacijo dopuščene in dovoljene revizije (Up-1782/08 in U-I-166/08, Ur. l. 54/09). Poudarilo je primaren  namen revizije v novem sistemu, ki zasleduje objektivni pomen tega pravnega sredstva in Vrhovnega sodišča za razvoj prava, za usmerjanje sodne prakse in za njeno poenotenje. Na podlagi te analize je izreklo, da  stališče, po katerem strank ni treba posebej opozarjati na omejitve postulacijske sposobnosti, ne pomeni nedopustne omejitve. Ker se je US v obrazložitvi te odločbe sklicevalo na ureditev in namen dopuščene revizije po ZPP-D, je utemeljen sklep, da bi US danes tudi obravnavano določbo ZPP štelo za ustavno dopustno. Če je stranka revizijo vložila (in to v zakonitem roku), za to pravno sredstvo očitno ve. Ni formalistično od te stranke pričakovati, da bo poznala tudi druge procesne zahteve glede vložitve revizije in od nje pričakovati, da vsaj razmisli o tem, ali je za dostop do najvišjega sodišča v državi treba zagotoviti ustrezno kvalificirano pravno zastopanje.

62Novejša praksa ESČP. EKČP ne zahteva od držav članic, da vzpostavijo pritožbena in kasacijska sodišča (oz. da omogočijo tri sodne instance). Toda če takšna sodišča obstajajo, mora postopek pred njimi ustrezati zahtevam konvencije, vključno z zahtevo po učinkovitosti pravice dostopa do sodišča (Zapadka proti Poljski, 2619/05, 15 12. 2009). Pri tem je treba upoštevati značilnosti postopka pred vrhovnim sodiščem, celoto postopka pred domačimi sodišči ter vlogo najvišjega sodišča pri tem (Staroszczyk proti Poljski, 59519/00, 22. 2007). Zaradi posebne vloge najvišjih sodišč v državi je dopustno, da je postopek pred temi sodišči bolj formalen (Sierpinski proti Poljski, 38016/07, 3. 11. 2009), stranka pa lahko pričakuje, da bo sodišče formalne zahteve tudi upoštevalo oziroma uporabilo (Ješina proti Češki, 18806/02, 26. 7. 2007). Formalni pogoji za dopustnost pravnih sredstev pred instančnimi sodišči so v korist poštenega sojenja in pravne varnosti (Bulena proti Češki, 57567/00, 20. 4. 2004). Enako velja za določitev in omejitev vsebinskega obsega preizkusa (Jeruzal proti Poljski, 65888/01, 10. 10. 2006). Če sodišče od stranke zahteva, da konkretno navede razloge, na katere se opira, to ne pomeni nesorazmerne omejitve pravice do dostopa do sodišča (Mierkiewicz proti Poljski, 77833/01, 13. 2. 2007). Paziti pa je treba, da kombinacija uporabe procesnih učinkov ne povzroči pretirane strogosti (npr. glede razmerja med ustavno pritožbo in predlogom za dopuščeno revizijo v zvezi s pogojem izčrpanja pravnih sredstev Běleš in drugi proti Češki, 47273/99, 12. 11. 2002) in da ni pretirano formalistična (Kemp in drugi proti Luksemburgu, 17140/05, 24. 4. 2008, Liakopolou proti Grčiji, 24. 5. 2006, 20627/04; navedba strankinih argumentov oblikovno ni bila pisana na način, ki ga je pričakovalo sodišče). Takšna ureditev »nove vloge« Vrhovnega sodišča, da po lastni izbiri odloča, katere zadeve bo obravnavalo ter pri tem upošteva njihov objektivni pomen za enotnost uporabe prava in razvoj prava z vidika EKČP (op.: takšna je tudi ureditev revizije v Sloveniji od novele ZPP-D dalje) je legitimna glede zagotavljanja interesov poštenega sojenja. Takšna ureditev preprečuje, da bi bilo vrhovno sodišče zasuto s primeri, ki tja ne spadajo (Borisenko in Yerevanyan Bazalt Ltd. proti Armeniji, 18297/08 , 14. 4. 2009). Ni sporno, če zakon med sodnim postopkom postroži pogoje za dostop do vrhovnega sodišča. To je namreč v skladu s splošno sprejetimi načeli, da se nova procesna zakonodaja (načeloma) lahko uporabi takoj, tudi v tekočih sodnih postopkih (Bobrowski proti Poljski, 64916/01, 17. 6. 2008). Tudi okoliščina, da so razlogi za dopustitev pravnega sredstva opredeljeni na bolj abstrakten način, z uporabo nedoločnih pojmov, ni nedopustna. Res je sicer ena od zahtev pravne ureditve, da zagotovi jasnost in predvidljivost, vendar absolutne predvidljivosti ni nikoli mogoče doseči. Pretirana določnost tudi lahko povzroči neželen učinek rigidnosti in nesposobnosti prilagoditve novim okoliščinam. Prav zato je naloga sodne prakse, da odpravi dvome pri razlagi kriterijev za dopustnost pravnega sredstva (Borisenko in Yerevanyan Bazalt Ltd. proti Armeniji, 18297/08 , 14. 4. 2009). Že prej je ESČP izreklo, da ni nedopustno, če je instančnemu sodišču prepuščena odločitev (pod pogojem, da ni arbitrarna), ali pravno sredstvo dopusti (De Ponte Nascimento proti Združenemu kraljestvu, 55331/00, sklep, 31. 1. 2002).