Urška Prepeluh Magajne, 2011

72Poslovne skrivnosti varujejo številni slovenski zakoni ter s tem varujejo konkurenčne prednosti določenega podjetja na trgu. V širšem pogledu se s tem varuje tudi interes gospodarstva kot celote, saj gospodarske subjekte spodbuja k večjemu razvoju, raziskavam in inovativnosti. Organi, zavezani za posredovanje informacij javnega značaja, prejmejo poslovne skrivnosti od zasebnopravnih subjektov v zvezi z izvajanjem svojih funkcij (npr. v postopkih okoljevarstvenega, davčnega, finančnega in drugega nadzora ter v postopkih javnih naročil ali priznanja pravic intelektualne lastnine). Vendar jih ne smejo razkriti, saj bi to lahko prestavljajo kršitev ZDIJZ, pa tudi kaznivo dejanje (člen 236 KZ-1). Poleg tega organ ne sme dovoliti ponovne uporabe zahtevane informacije, če je le-ta zavarovana s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb (člen 6/6/2 ZDIJZ).

73ZDIJZ zavrnitev zahteve za dostop do informacij javnega značaja dopušča le, če se ta nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (člen 6/1/2 ZDIJZ). Tuje pravne ureditve pojem poslovne skrivnosti praviloma opredeljujejo širše, saj mednje štejejo celotno skupnost priznanih premoženjskih pravic fizičnih ali pravnih oseb, vključno s pravicami intelektualne lastnine ter z drugimi gospodarskimi in industrijskimi informacijami (tako npr. člen 4/4/d in e Aarhuške konvencije in člen 4/2/1 Uredbe EU). Rezultat je v končni fazi podoben tudi v Sloveniji, saj je pojem »poslovne skrivnosti« v Zakonu o gospodarskih družbah opredeljen zelo široko (ZGD-1, Ur. l. 65/09-UPB3, 83/09 OdlUS: U-I-165/08-10, Up-1772/08-14, Up-379/09-8 in 33/11). Poslovna skrivnost je na eni strani podatek, ki ga kot takšnega s pisnim sklepom določi gospodarska družba in s tem seznani svoje družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (člen 39/1 ZGD-1). Poleg tega so po samem zakonu – in brez posebnega sklepa družbe – poslovne skrivnosti še podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (člen 39/2 ZGD-1). S tem ZGD-1 določa neke vrste »obrnjeni« škodni test, saj bo v primeru spora gospodarska družba morala dokazovati, da bi razkritje podatka povzročilo nastanek občutne škode. Po vsebini se podatki lahko nanašajo na proizvodne, finančne, komercialne, tržne in podobne vidike ter za podjetje pomenijo konkurenčno prednost, ne morejo pa se kot poslovne skrivnosti določiti podatki, ki so javni po zakonu, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (člen 39/3 ZGD-1; tako so npr. na podlagi člena 108/3 novega ZVO-1 (Ur. l. 39/06-UPB1, 49/06-ZMetD, 66/06 OdlUS: U-I-51/06-10, 112/06 OdlUS: U-I-40/06-10, 33/07-ZPNačrt, 57/08-ZFO-1A, 70/08, in 108/09) vedno javni okoljski podatki o imisijah, odpadkih, nevarnih snoveh v obratu in varnostno poročilo upravljalca obrata).

74Za zavrnitev zahteve na podlagi te izjeme zadostuje, da je zahtevani podatek varovan kot poslovna skrivnost in organu ni potrebno izkazovati, da bi z njegovim razkritjem nastale določene škodljive posledice (tako npr. člen 4/2 Direktive št. 2003/4/ES in člen 4/4/e Aarhuške konvencije določata, da se zahtevek za okoljske informacije lahko zavrne, če bi razkritje škodljivo vplivalo na pravice intelektualne lastnine oziroma na zaupnost poslovnih in industrijskih informacij). Kljub temu se poslovne skrivnosti lahko razkrijejo, če je javni interes za razkritje močnejši od interesa tretjih oseb, da se zaščitijo njihove poslovne skrivnosti (npr. če je to potrebno za razkritje korupcije). De lege ferenda bi moral slovenski zakon bolje urediti postopek, v katerem bi tretje osebe imele učinkovito možnost nasprotovati razkritju svojih poslovnih skrivnosti, ki jih na podlagi ZDIJZ od organov zahtevajo drugi upravičenci. Čeprav imajo te ob subsidiarni uporabi člena 43 ZUP pravico, da se udeležujejo postopka, če izkažejo pravni interes, pa to ni najbolj učinkovit sistem. V EU se mora institucija, ki namerava razkriti poslovne skrivnosti, najprej posvetovati z avtorjem dokumenta, v katerem so vsebovane (člen 4/4 Uredbe EU), medtem ko pozna pravna ureditev v ZDA poseben postopek za sodelovanje avtorja dokumenta, ki se popularno imenuje »obratni Zakon o svobodi informacij«, saj avtor od organa ne zahteva razkritja informacije, ampak mu to želi preprečiti (United States Department of Justice, »Reverse« FOIA, s. 1–13; Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 276–292).

75Poleg gospodarskih družb imajo lahko poslovne skrivnosti tudi drugi subjekti civilne družbe, ki se v pretežnem delu svojega delovanja ne ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo (npr. društva, nevladne organizacije ali verske skupnosti). Zato bi morali varstvo tovrstnih informacije priznati vsem subjektom, ki sami niso zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja, saj načeloma ni razlogov za njihovo razlikovanje glede vrste statusnopravne organiziranosti. Prim. člen 4/2/1 Uredbe EU, ki varuje vse informacije, katerih razkritje bi ogrozilo poslovne interese katerekoli fizične ali pravne osebe ter drugih ustanov izven evropskih institucij, vključno z državami članicami in nečlanicami EU.