Poslanci kot predstavniki vsega ljudstva
Miroslav Mozetič, 2002
1Prvi odstavek 82. člena opredeljuje naravo poslanskega mandata. Po ustavi so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Gre torej za reprezentativni (predstavniški) mandat.
2S pojmom poslanski mandat opredeljujemo razmerje med volivci in izvoljenimi predstavniki – poslanci. V tem smislu pomeni mandat pooblastilo člana predstavniškega telesa, ki določa način in obseg njegove pravice, da zastopa svoje volivce (Grad–1997, s. 28). Gre predvsem za vprašanje, ali je poslanec vezan na stališča in navodila svojih volivcev ali ne. Glede na pravno naravo mandata sta v ustavnopravni teoriji poznani predvsem dve obliki mandata članov predstavniških teles: imperativni in reprezentativni mandat.
3Imperativni ali vezani mandat pomeni, da je izvoljeni predstavnik v parlamentu (poslanec) samo zastopnik volilnega telesa (volivcev, ki so ga izvolili) in mora v celoti ravnati po navodilih tega telesa. Za svoje delo je odgovoren volivcem, ki imajo pravico nadzora nad njegovim delom in pravico do odpoklica.
4Reprezentativni (svobodni ali nevezani) mandat pomeni, da izvoljeni predstavnik v parlamentu ne predstavlja posameznih volivcev, ki so ga izvolili, niti volilne enote, v kateri je bil izvoljen, pač pa ljudstvo kot celoto. Zato ne odgovarja volivcem, ki so ga izvolili in ti ga tudi ne morejo odpoklicati. Reprezentativni mandat omogoča poslancu, da ravna v skladu s svojo vestjo in prepričanjem in da je pravno neodvisen (nevezan) od stališč in navodil političnih strank, različnih formalnih ali neformalnih neparlamentarnih združenj in posameznikov.
5Pravna neodvisnost, kakor izhaja iz narave reprezentativnega mandata, ne pomeni, da so poslanci nad ustavo. DZ (tudi poslanci kot njegovi člani, čeprav ustava za nespoštovanje ne predvideva sankcij za posamezne poslance) mora pri svojih odločitvah, zlasti pri izvrševanju zakonodajne funkcije, spoštovati ustavo. Sankcija za nespoštovanje je razveljavitev zakona ali dela zakona, ki je v neskladju z ustavo (161. člen). DZ je vezan tudi na izid zakonodajnega referenduma (1. odst. 90. člena). Čeprav za posamezne poslance ni pravnih sankcij in čeprav dejansko (in pravno) poslancev ni mogoče prisiliti, da pri svojem delu spoštujejo ustavo in referendumsko izraženo ljudsko voljo, za upravičenje takega ravnanja ni podlage v 1. odst. 82. člena.
6Pravno neodvisnost (nevezanost) poslanca je treba ločiti od politične neodvisnosti oziroma odvisnosti. Politično je poslanec (odvisen) vezan na politično stranko, ki ji pripada in na katere listi je kandidiral in bil izvoljen na volitvah. Ker gre za politično vezanost, so tudi odgovornost in sankcije politične. Najstrožja sankcija je v tem, da politična stranka poslanca, ki ni upošteval njenega volilnega programa in ni ravnal po navodilih stranke, na naslednjih volitvah ne bo uvrstila na svojo kandidatno listo. Volivci pa bodo imeli možnost izraziti svoje mnenje o delu takega poslanca oziroma vseh poslancev na prvih naslednjih volitvah, seveda če bodo kandidirali.
7Tudi za poslanca narodnih skupnosti, ki sta izvoljena le od predstavnikov narodnih skupnosti, velja, da je njun mandat reprezentativen. Ustava namreč glede njunega mandata ne določa nikakršnih izjem. Tudi pri uresničevanju pravice iz 5. odst. 63. člena ni določeno, da bi morala glasovati v skladu s stališči narodnih skupnosti. Tudi če bi glasovala v nasprotju z izrecnim stališčem narodnih skupnosti, to ne bi pomenilo, da sta prekršila svoj mandat in da lahko narodni skupnosti izvajata zoper njiju pravne sankcije (npr. odpoklic). Povsem drugo pa je seveda vprašanje političnih sankcij, ki jih bosta izvajali narodni skupnosti na prihodnjih volitvah.
8Pravice in dolžnosti poslancev ureja ustava na različnih mestih. Temeljna dolžnost (in pravica) vsakega poslanca je udeleževati se sej DZ in njegovih delovnih teles, katerih član je, ter sodelovati pri delu in odločanju v DZ ter njegovih delovnih telesih. Ta dolžnost izhaja iz narave funkcije poslanca kot predstavnika državljanov. Zato ni nenavadno, da je ustava izrecno ne določa, pač pa jo določa 15. člen Zakona o poslancih – ZPos. V 19. in 20. členu ZPos sumarno našteva pravice poslancev, ki so sicer določene v različnih členih ustave. Tako določa, da ima poslanec pravico: predlagati zakon ali drug akt DZ v obravnavo in sprejem (86. člen), predlagati, naj DZ razpiše referendum o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom (1. odst. 90. člena), predlagati, naj DZ odredi preiskavo v zadevah javnega pomena (93. člen), skupaj s še najmanj devetimi poslanci vložiti predlog za izvolitev novega predsednika vlade (3. odst. 111. člena in 1. odst. 116. člena), skupaj s še najmanj devetimi poslanci sprožiti v DZ interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra (1. odst. 118. člena), skupaj s še najmanj devetimi poslanci predlagati, naj DZ pred US obtoži predsednika vlade ali ministra (119. člen), skupaj s še najmanj devetindvajsetimi poslanci zahtevati, naj DZ razpiše referendum o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom (2. odst. 90. člena), skupaj s še najmanj devetindvajsetimi poslanci zahtevati, naj DZ odredi preiskavo o zadevah javnega pomena (93. člen), skupaj s še najmanj devetindvajsetimi poslanci predlagati, naj DZ obtoži predsednika republike pred US (109. člen), skupaj s še najmanj devetnajstimi poslanci predlagati DZ, da začne postopek za spremembo ustave (1. odst. 168. člena), skupaj s še najmanj devetindvajsetimi poslanci zahtevati, naj DZ razpiše referendum o spremembah ustave (1. odst. 170. člena).