Jadranka Sovdat, 2011

31V samo bistvo volilne pravice posega odvzem mandata poslancu, ki je hkrati opravljal odvetniško dejavnost, vendar je bila ureditev, ki je zapovedovala takšno nezdružljivost, sprejeta in uveljavljena šele po izvolitvi. Za poslanca in za njegove volivce je takšna diskvalifikacija po treh letih izvrševanja mandata presenečenje med mandatom. Odvzem mandata zato po sodbi Lykourezos proti Grčiji (15. 6. 2006, § 50–57) pomeni kršitev legitimnega pričakovanja in ker vlada ni navedla nobenega nujnega razloga, utemeljenega v demokratičnem redu, ki bi narekoval takojšnjo uporabo določb o nezdružljivosti, je pomenila tudi kršitev volilne pravice.

32Odvzem mandata petim poslancem, ki jo je izreklo turško ustavno sodišče kot posledico prepovedi politične stranke, ne more biti sorazmeren ukrep, ki bi zasledoval legitimne cilje, na katere se je sklicevala vlada (javna varnost, nacionalna varnost, zaščita demokratičnega sistema in teritorialne neokrnjenosti). Ukrep je nezdružljiv s samim bistvom pasivne volilne pravice, katere sestavni del je tudi to, da izvoljena oseba opravlja poslansko funkcijo, in krši tudi suvereno oblast volilnega telesa, ki je pritožnika izvolilo za poslanca. Tako sodbe Sadak in drugi proti Turčiji (6. 11. 2002, § 33, 37 in 40), Kavakçi proti Turčiji (5. 7. 2007) in Sobaci proti Turčiji (29. 2. 2008). V teh zadevah je ESČP ocenilo, da se mu ni treba ukvarjati s presojo zatrjevane kršitve do svobode političnega združevanja iz 11. člena EKČP. V  podobnem primeru v sodbi Refah Partisi in drugi proti Turčiji (veliki senat, 13. 2. 2003, § 135, 139), izdani v obdobju med prvo navedeno in drugima dvema sodbama, se je izreklo drugače. Primarno je presojalo dopustnost prepovedi politične stranke z vidika svobode združevanja, odreklo pa je presojo z vidika 3. člena 1. protokola, čeprav so posamezni pritožniki to izrecno uveljavljali. Štelo je, da je petletna prepoved izvrševanja političnih pravic članom prepovedane politične stranke sorazmeren ukrep, ki zasleduje legitimen cilj za omejitev pravice do svobode združevanja, saj je prepoved politične stranke narekovala nujna družbena potreba (§ 132, 135). Odločilo je, da ni podana kršitev 11. člena EKČP in da se mu ni treba ukvarjati s kršitvijo 3. člena 1. protokola, ker naj bi bil odvzem poslanskega mandata stranke (5 članom te politične stranke) samo sekundarni učinek razpustitve politične stranke (§ 139).