Poseg v komunikacijsko zasebnost zaradi varstva življenja
Goran Klemenčič, 2011
52Od leta 2009 ZEKom (Uradni list RS, št. 110/09) omogoča tudi, da mora zaradi varovanja življenja in telesa, pač zaradi varstva absolutnih človekovih pravic iz 17. člena (nedotakljivost človekovega življenja), 18. člena (prepoved mučenja) in 19. člena (varstvo osebne svobode) v zvezi z neabsolutno pravico iz 34. člena (osebno dostojanstvo in varnost), kakor tudi 2. člena (pravica do življenja) in 3. člena (prepoved mučenja) EKČP, operater elektronskih komunikacij posredovati policiji določene podatke s področja elektronskih komunikacij. 104. a člen Zakona o elektronskih komunikacijah tako določa, da je operater zaradi nujnosti varstva življenja ali telesa posameznika, iskanja izgubljenega otroka ali iskanja posameznika, kateremu je delno ali v celoti odvzeta poslovna sposobnost, ali iskanja posameznika, ki ima take hude zdravstvene težave, da je ogroženo njegovo življenje ali telo (nevarnost samomora ali hude samopoškodbe), dolžan policiji na podlagi njene pisne zahteve, če je to glede na okoliščine konkretnega primera nujno, posredovati podatke, potrebne za ugotovitev zadnje lokacije opreme za mobilno komunikacijo posameznika, katerega se išče.
53Omenjena ureditev pomeni poseg v komunikacijsko zasebnost in nedotakljivost človekove zasebnosti in obenem ne izpolnjuje kriterijev iz 2. odst. 37. člena: ni predhodne sodne odredbe in ni izkazanega interesa kazenskega postopka ali varnosti države. Je pa ustavnopravno upravičena, ker gre v vseh primerih za poseg v komunikacijsko zasebnost z namenom neposrednega zavarovanja življenja osebe, v katere zasebnost se posega. Ne gre torej za abstraktno, ampak konkretno, kolizijo več ustavno varovanih dobrin ene in iste osebe, pri čemer se varstvo zasebnosti umakne »močnejši« vrednoti. Pri tem velja omeniti, da je potrebno ta pristop k omejevanju pravice do zasebnosti jemati ozko in ne pomeni odpiranja vrat poseganju v pravico iz 37. člena preko siceršnjih pogojev (kazenski postopek ali varnost države).
Literatura k členu:
Agre/Roienberg (ed.), Technologv and Privacv, The New Landscape, The MIT Press, Cambridge 1998;
Burkell, ‘Deciding for Ourselves: Some Thoughts on the Psychology of Assessing Reasonable Expectations of Privacy’, Canadian Journal of Criminology & Criminal Justice 50 (3) 2008;
DeCew, In pursuit of Privacv – Law, Ethic and the Rise of Technologv, Corncll Universitv Press 1997;
Jenull, Preiskovanje komunikacijske zasebnosti, PP 10/15, 2009;
Jordan, Decrypting the Fourth Amendment: Warrantless NSA Surveillance and the Enhanced Expectation of Privacy Provided by Encrypted Voice over Internet Protocol, Boston College Law Review, maj 2006;
Kovačič, Nadzor in zasebnost v informacijski družbi, FDV 2006;
Makarovi, Ustavno varstvo zasebnosti komunikacijskih naprav v inšpekcijskih in prekrškovnih postopkih, Zbornik 6. dnevov prekrškovnega prava, GV 2011;
Podpečan, Veliki brat je v vaši pisarni, PP 19, 2007;
Schoeman, Privacv and Social Freedom, Cambridge Universitv Press, 1992;
Solove, Reconstructing Electronic Surveillance Law, George Washington Law Review 72, 2004;
Solove, Understanding Privacy, Harvard University Press, 2008;
Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS , PP 10, 2003;
Trechsel, Human Rights in Criminal Proceedings, Oxford University Press 2006;
Vuksanović, Nekateri aktualni problemi komunikacijske zasebnosti, Nadzor telekomunikacij, PP, 26/33;
Zalar, A.: (Tele)komunikacijska zasebnost v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, PP 14, 2000;
Zupančič B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2000;
Žirovnik, (Ne)potrebnost stranskih žrtev pri zakonitih posegih v (tele)komunikacijsko zasebnost, PP 23, 2010.