Rajko Pirnat, 2011

11To je verjetno najpogostejša oblika javnega pooblastila, v okviru katere lahko nosilec javnega pooblastila s posamičnim aktom odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih oziroma fizičnih oseb. Tudi tu je treba šteti, da gre za javno pooblastilo takrat, ko nosilec javnega pooblastila odloča kot organ javne oblasti, torej prisilno in v načelu neodvisno od volje teh oseb, njihovi posamični akti pa imajo pravno naravo posamičnih aktov državnih organov. Poleg izrecne zakonske določbe, da gre za javno pooblastilo, kaže na to, da gre za javno pooblastilo, še okoliščina, da se odloči z upravno odločbo, stopnja vpletenosti javnega interesa in druge okoliščine, ki kažejo na to, da gre za upravno stvar (2. odst. 2. člena ZUP. Zgoraj omenjeni kriterij eksterne uporabe splošnih aktov, torej uporaba tudi pri osebah, ki niso člani nosilca javnih pooblastil ali pa je tako članstvo obvezno, je uporaben tudi v primeru posamičnih pravnih aktov.

12Pri tem je treba razlikovati pravico izvajalcev javnih služb, da odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev, od javnih pooblastil (3. odst. 3. člena ZUP). Odločanje o pravicah in obveznostih je sestavni del javne službe in ne predstavlja upravne funkcije. Ustava jasno govori o funkciji uprave, ki je predmet javnega pooblastila. Izvrševanje javne službe pa ni neposredno funkcija državne uprave, pač pa je to le njeno zagotavljanje (13. člen ZDU-1). Le izjemoma uprava v režijskih obratih tudi neposredno izvršuje javno službo.

13Nosilec javnega pooblastila za odločanje v posamičnih stvareh, katerega vsebina je upravna stvar, mora pri odločanju postopati po ZUP, če niso posamezna vprašanja tega postopka z zakonom urejena drugače. Le redko je pravna narava odločanja nosilca javnega pooblastila v posamičnih stvareh drugačna, torej da ne gre za upravno stvar, pa še v teh primerih se po 4. členu ZUP smiselno uporablja ta zakon. Pri postopanju po ZUP so nosilci javnih pooblastil v celoti izenačeni z upravnimi organi.