Aleš Galič, 2011

36Vsebina pravice do sodnega varstva ni le v tem, da ima vsakdo pravico predložiti zadevo sodišču, pač pa v tem, da ima vsakdo pravico od sodišča doseči meritorno, vsebinsko odločitev v sporu. Ta pravica pa je lahko učinkovita le, če se stranka lahko zanese, da v sodnem postopku pride do zavezujoče, pravnomočne odločitve, ki je v kakšnem drugem postopku ni mogoče več postavljati pod vprašaj (Up-777/04 z dne 7. 3. 2006). Le ob tem pogoju je namreč mogoče govoriti o pravi odločitvi v sporu. Pravna varnost namreč terja, da vsaka odločba doseže pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti (OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 in U-I-106/07, Ur. l. 102/07). Zato je razumljivo, da je US s pravico do sodnega varstva po 23. členu neposredno povezalo tudi institut pravnomočnosti (na tega se sicer nanaša tudi 158. člen). Sodna odločba mora uživati spoštovanje avtoritete odločitve sodne oblasti; po njej se je posameznik dolžan ravnati. Če ni izvršljiva in ima posameznik na voljo pravna sredstva, jo lahko izpodbija. Če pa pravnih sredstev nima, je obvezujoča. Obvezujoča moč sodne odločbe je element pravne države iz 2. člena in pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena. To obvezujočo moč bi ji lahko odvzeli res le v skrajno izjemnih razmerah, zaradi katerih bi jo morali obravnavati kot »nepravo« (Up-2530/06, Ur. l. 42/10). Del pravice do učinkovitega sodnega varstva – kar pomeni tudi sodno varstvo pred neutemeljenimi zahtevki – je tudi pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča (sklep Up-206/02 z dne 16.4.2002). Ustavno dopustno je, da se pravilo o ne bis in idem upošteva tudi v izvršilnem postopku v primeru, ko je bil vsebinsko enak ugovor pritožnice že pravnomočno zavrnjen (sklep Up-397/05 z dne 13. 6. 2005). Iz istih razlogov iz pravice do sodnega varstva izhaja tudi, da v izvršilnem postopku (oziroma v pravdi na podlagi tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe) ni mogoče uveljavljati razlogov, ki izpodbijajo ugotovitve v pravnomočni sodbi (oziroma v drugem izvršilnem naslovu, ki je izenačen s pravnomočno sodbo). Izvršilni postopek ni in ne sme biti namenjen temu, da se ponovno presoja, ali je sodišče odločilo pravilno (sklep Up-777/04 z dne 7. 3. 2006).

37Pomen instituta pravnomočnosti v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva US poudarja tudi pri utemeljevanju, da je revizija izredno pravno sredstvo, izjemen poseg v pravnomočnost (158. člen), izjeme pa je treba razlagati utesnjujoče. Restriktiven pristop tako zakonodajalca kot tudi sodišč, ki v konkretnih primerih razlagajo zakon, glede procesnih zahtev in omejitev glede vlaganja izrednih pravnih sredstev je zato ne le dopusten, pač pa nujen (OdlUS XVI, 111, Up-2089/06 in U-I-106/07, Ur. l. 102/07). Da US daje velik pomen zahtevi po učinkovitosti izvršitve sodnih odločb je razvidno tudi iz odločbe, s katero je US ugotovilo ustavno skladnost instituta sodnih penalov. Pri tem je pomembna ugotovitev US, da je tudi z vidika načel pravne države izjemnega pomena, da se zagotovi spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb (OdlUS XI, 292, Up-181/99, Ur. l. 7/03).

38Novejša praksa ESČP. Sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pričakovanje, da bodo stranke nato upoštevale sodno odločbo, s katero se postopek konča (Mubarik proti Združenemu kraljestvu, 3867/07, sklep, 8. 9. 2009). Pravna varnost je ena izmed temeljnih vidikov vladavine prava in predpostavlja spoštovanje načela res iudicata oziroma dokončnosti sodnih odločb. Le v nujnih primerih in primerih, kot so podani v primerih temeljnih nepravilnosti (fundamental defects) ali izjalovitve pravice (miscarriage of justice) je mogoč odstop od tega izhodišča (Kondrashov in ostali proti Rusiji, 2068/03 idr., 1. 2009). Možnost pravnih sredstev zoper pravnomočne sodne odločbe pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Nedopustno je, če pravni red dopušča zelo široko (v vsebinskem in v časovnem oziru) možnost izpodbijanja pravnomočnih sodb (Ryabykh proti Rusiji, sodba z dne 24. 7. 2003, št. 52854/99). Takšna ureditev je nedopustna ne glede na to, da po razveljavitvi sodne odločbe stranka lahko ponovno neomejeno predstavi svoj primer (Sovtransavto Holding proti Ukrajini, 48553/99, 25. 7. 2002,). Zgolj napačna uporaba prava in želja države, da poenoti sodno prakso, še ne utemelji posega v pravnomočne sodne odločbe. To sta sicer legitimna cilja, vendar ju ni mogoče zasledovati za vsako ceno in na račun stranke, ki se je zanesla na učinek res iudicata (Kulkov in drugi proti Rusiji, 25114/03 idr., 8.1. 2009). Poudariti je treba, da ESČP pojem »pravnomočne sodbe« in »izrednega pravnega sredstva« razlaga avtonomno. Omenjena stališča ESČP ne postavljajo pod vprašanj ureditve izrednega pravnega sredstva revizije po ZPP. Pri reviziji gre za pravno sredstvo stranke s kratkim rokom za vložitev in ga je zato po vsebini mogoče šteti za nadaljevanje predmetnega postopka (»tretja stopnja«, čeprav je »tehnično« opredeljeno kot pravno sredstvo zoper pravnomočne sodne odločbe (v tem smislu: Yanakiev proti Bolgariji, 40476/98, 10. 8. 2006). Za izredno pravno sredstvo v smislu prakse ESČP pa bi šlo pri obnovi postopka. Vendar so razlogi za obnovo postopka  dovolj omejeni na upravičene razloge (in vsi tudi na subjektivne ter skoraj vsi na objektivne prekluzivne roke), da tudi to pravno sredstvo (kakršno je uveljavljeno tudi v številnih drugih državah članicah Sveta Evrope) ni sporno.