Franc Testen, 2011

6Teorija je nekaj časa štela, da lahko 44. člen ZustS, ki določa učinke razveljavitve zakona ratione temporis, predstavlja oviro, da bi sodišča (v takšnem položaju bi se znašlo predvsem Vrhovno) ravnala po 156. členu v postopkih, ko je bilo o spornem razmerju že pravnomočno odločeno (glej robne št. 7 in 8 na 1052. strani KURS).  S problemom se je ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče, ki je v nekaj primerih na podlagi vloženih revizij izpodbijano drugostopenjsko (torej pravnomočno) odločbo najprej razveljavilo in štelo, da je šele s tem pridobilo možnost, da vloži zahtevo na US. Teorija je ponudila sprejemljivo, pravno korektno in enostavno rešitev tega problema. Meja pravnomočnosti pomeni le, da razveljavitvena odločba US sama po sebi ni podlaga za uveljavitev izrednih pravnih sredstev. Kakor hitro pa je pravnomočnost ob upoštevanju procesnih zakonov lahko odpravljena (in vložena revizija to možnost daje), je treba o stvari odločiti v skladu z odločbo US. Tako stališče je treba podpreti kot Ustavi prijazno razlago določbe 44. člena ZUstS, ki zagotavlja ustrezno ravnotežje med različnimi ustavnimi načeli: pravno varnostjo, zaupanjem v pravo, avtoriteto zakona in stabilnostjo pravnih razmerij na eni in pravičnostjo, pravnimi interesi posameznika ter načelom ustavnosti in zakonitosti na drugi strani.

7Na ta način je Vrhovno sodišče razložilo 44. člen ZUstS v svoji odločbi III Ips 74/2005 dne 9. 1. 2007. Izreklo je, da bi drugačna razlaga 44. člena ZUstS naravnost silila Vrhovno sodišče, naj v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi odloči v nasprotju z Ustavo. Navedeno zakonsko določbo je treba razumeti (le) tako, da razveljavitev zakona ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Da ne more biti nobene ovire, da tudi Vrhovno sodišče ravna po 156. členu Ustave, je razvidno tudi iz 13. člena ZUstS-A (Ur. l. 51/07), ki takšno ravnanje Vrhovnega sodišča podrobneje ureja kot nekaj samoumevnega.