Barbara Kresal, 2011

28US je v OdlUS XVII, 85, Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, Ur. l. 113/08 ugotovilo poseg v ustavnopravno varovano jedro pravice do pokojnine (k odločitvi sta dani odklonilno in pritrdilno ločeno mnenje). V obravnavani zadevi slovenski državljan, ki je več kot 30 let vplačeval prispevke slovenskemu nosilcu obveznega zavarovanja, ob izpolnitvi vseh predpisanih pogojev za pridobitev starostne pokojnine te ni mogel uveljaviti, ker naj bi že izčrpal pravico do izbire pokojnine, ker je pred tem, ko je izpolnil pogoje po slovenskih predpisih, že uveljavil pokojnino v Srbiji: »5. Prvi odstavek 50. člena zagotavlja pravico do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon. Torej gre za primer, ko Ustava delno ali v celoti pridrži določitev vsebine in obsega človekove pravice naknadni zakonski ureditvi. V primeru, kakršen je ta, je, kot je poudarilo US že v odločbi OdlUS V, 176, U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Ur. l. 1/97), t. i. zakonski pridržek tako širok, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, do kod je pri opredeljevanju vsebine in obsega človekove pravice zakonodajalec ustavno vezan in od kod naprej gre že za polje njegove lastne presoje, kjer je ustavno vezan le še z drugimi določbami Ustave, ne pa več z ustavno določeno vsebino te človekove pravice – torej s samim ustavno varovanim jedrom ali bistvom te človekove pravice. Če bi zakonska ureditev posegla v samo bistvo človekove pravice, bi šlo za poseg v pravico iz prvega odstavka 50. člena, ki bi ga moralo US presojati z vidika skladnosti s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom po t. i. strogem testu sorazmernosti. Če pa ne gre za poseg v samo bistvo človekove pravice, potem gre za ureditev, ki je v polju proste presoje zakonodajalca, njena pravilna uporaba v posamičnih postopkih pa naloga pristojnih sodišč in Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen), ko odločajo o pravicah.

6. V skladu z navedenim v prejšnji točki bi šlo pri sodnem odločanju o pravici do pokojnine za kršitev prvega odstavka 50. člena, če bi sodna odločba temeljila na stališču, ki bi bilo v neskladju s to pravico – če bi sodišča z razlago ZPIZ-1 nedopustno posegla v samo bistvo pravice do pokojnine. Bistvo ali jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih (npr. pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Pokojnina ima dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov[1], vsebuje pa tudi elemente solidarnosti. Elementi solidarnosti so upoštevni pri določanju višine pokojnine, ne pa pri sami pridobitvi te pravice. Zanjo je bistven zavarovalniški del razmerja. Že pojmovno tako jedro pravice do pokojnine zajema najprej pravico posameznika, da mu, ko izpolni prej navedene pogoje, pravica sama tudi gre. Posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po ZPIZ-1 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ima pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja.

7. Sodišča vseh treh stopenj so kot nesporno dejstvo ugotovila, da je pritožnik skoraj 36 let plačeval prispevke v sistem pokojninskega zavarovanja v RS. Sprejela so stališče, da je pritožnik, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, že izkoristil pravico do izbire nosilca zavarovanja in zato nima več izbirne pravice iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1[2], temveč je upravičen le do dodatka k pokojnini po ZZSV; pravico do pokojnine naj bi namreč že izčrpal pri tujem nosilcu zavarovanja in zato ne more uspešno uveljavljati niti pravice do sorazmernega dela pokojnine pri nosilcu zavarovanja v RS. Glede na ustavno opredeljeno jedro pravice do pokojnine, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve te odločbe, pomeni tako stališče sodišč poseg v pritožnikovo pravico do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena, ker pritožniku ne omogoča, da uveljavi pravico do sorazmerne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

8. Poseg v ustavno varovano jedro pravice do pokojnine bi bil lahko dopusten, če bi bil v skladu s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom. Za omejitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena mora v skladu s tretjim odstavkom 15. člena obstajati ustavno dopusten cilj. Ker za omejitev, ki izhaja iz stališča sodišč, ni mogoče videti ustavno dopustnega cilja, je to stališče v neskladju s prvim odstavkom 50. člena.«

29V Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, Ur. l. 54/09 pa je US sprejelo pomembno stališče, da pravica do pokojnine uživa tudi ustavnopravno varstvo po 33. členu. Tudi v tem primeru je šlo za podoben primer kot v Up-360/05 in sodišče je ugotovilo nedopusten poseg v pričakovalno pravico (pokojnino), le da je bila oseba, ki ji ni bila priznana izbirna pravica glede pokojnine in ni mogla uveljaviti pokojnine po slovenskih predpisih, čeprav je sicer izpolnjevala vse pogoje, tuj državljan ((k odločitvi je bilo dano pritrdilno ločeno mnenje). Iz obrazložitve: »4. Pravica do pokojnine ima dvojno ustavno varstvo. Varovana je kot človekova pravica tako po prvem odstavku 50. člena kot po 33. členu. [1] Prvi odstavek 50. člena zagotavlja to pravico državljanom RS. Člen 33 velja tudi za osebe, ki niso državljani RS. US je že v. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (Ur. l. 113/08) zapisalo (točka 6), da »ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti«. Tudi EKČP, ki določa minimalni skupni imenovalec varstva človekovih pravic, vsaki fizični in pravni osebi zagotavlja pravico do spoštovanja njenega premoženja (1. člen Prvega protokola k EKČP – v nadaljevanju Protokol). V okvir varstva te določbe sodijo tudi pravice iz socialnega zavarovanja.[2]

5. Člen 33 varuje tudi pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo zavarovanec želi uživati (177. člen ZPIZ-1), saj ima ta pravica premoženjski izraz. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in višji sodišči v tem delu sodbi nista očitali napačne uporabe prava ter da pritožnik izkazuje tudi dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1, je njegovo pravico mogoče šteti za utemeljeno pričakovano oziroma za t. i. pričakovalno pravico. Ker je takšna pravica varovana s 33. členom, je bilo treba presoditi, ali sta sodišči s stališčem, na katerem slonita izpodbijani sodbi, posegli v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu ali pa sta mu to pravico kršili.

6. Pogoje za pridobitev pravice do več pokojnin lahko posamezniki izpolnijo po ZPIZ-1 ali po posebnih zakonih. Po prvem odstavku 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v RS, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Po drugem odstavku istega člena se navedeni prvi odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Izbira med pokojninami je po 177. členu ZPIZ-1 urejena tako, da jo zavarovanec lahko uveljavi ne glede na prebivališče, državljanstvo ali čas upokojitve. Sodišči se v izpodbijanih sodbah ne sklicujeta na prebivališče in državljanstvo. Vendar pa izbiro po drugem odstavku 177. člena priznavata le zavarovancem, ki se niso upokojili pred uveljavitvijo ZPIZ-1 in pravice do pokojnine na podlagi upoštevanja tudi pri slovenskem nosilcu dosežene pokojninske dobe niso že uveljavili pri drugem nosilcu zavarovanja. S stališčem, da je pritožnik pravico izbire že izčrpal pri drugem nosilcu zavarovanja in da zato ne more več izbirati, sta sodišči pritožnika izločili iz zakonskega kroga zavarovancev, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah. Posegli sta v pritožnikovo pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1, s tem pa tudi v pritožnikovo pričakovalno pravico, varovano s 33. členom. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči za poseg v navedeno pravico imeli ustavno dopusten razlog.

7. Za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja (primerjaj odločbo št. Up-360/05), ni videti ustavno dopustnega cilja. Že zato je stališče, na katerega sta pritožbeno in revizijsko sodišče oprli izpodbijani sodbi, v neskladju s 33. členom. …«

(Enako npr. v Up-424/09 z dne 9. 12. 2009 in Up-957/09 z dne 8. 1. 2010, kjer je odločitev sprejel senat US na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS.)

30Enako kot v zgornjih dveh odločbah je US odločilo za družinsko oziroma vdovsko pokojnino v Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009, Ur. l. 90/09: »6. US je že presojalo stališče sodišča, da je oseba pravico izbire med pokojninami že izčrpala pri drugem nosilcu zavarovanja in da zato ne more več izbirati. V odločbah OdlUS XVII, 85, Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (Ur. l. 113) in št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 (Ur. l. 54/09) je ugotovilo, da za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja in da je navedeno stališče zato v neskladju s prvim odstavkom 50. člena in s 33. členom. …

9. Ker ni sporno, da je pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine izvedena pravica, ki jo družinski član pridobi na podlagi zavarovanja umrlega zavarovanca ali upokojenca, stališče US, sprejeto v navedenih odločbah št. Up-360/05 in št. Up-770/06, zajema tudi položaj pritožnice. To pomeni, da stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninami že izčrpana pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustno posega v njeno pravico iz 33. člena.«

31US je presojalo ureditev v ZPIZ-1, po kateri pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ne pripada osebi, ki nima stalnega prebivališča v Sloveniji, priznana invalidnina pa se ne izplačuje, dokler oseba stalno prebiva v tujini. Pobudo je zavrnilo z obrazložitvijo (sklep U-I-91/05 z dne 7. 6. 2007): »7. US je deloma že presojalo določbo tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1. V odločbi OdlUS XII, 47, U-I-57/00 dne 22. 5. 2003 (Ur. l. 63/03) je navedeno določbo presojalo v okviru izkazanega pravnega interesa tedanjih pobudnikov in jo razveljavilo, kolikor se je nanašala na izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter na izplačevanje invalidnine po pravnomočnih odločbah, ki so bile upravičencem, ki stalno prebivajo v tujini, izdane pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Presodilo je, da je zakonska ureditev v obsegu, ki zajema tudi izplačevanje navedenih pravic, ki so jih upravičenci uveljavili pred 1. 1. 2000, v neskladju z 2. členom, saj zakonodajalec v okviru splošnih razlogov za reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni navedel posebnih razlogov za tako drastičen poseg v uživanje pridobljenih pravic upravičencev, ki v Sloveniji niso imeli stalnega prebivališča že ob priznanju teh pravic oziroma ob uveljavitvi ZPIZ-1.

8. Položaj pobudnika je drugačen. Njemu dodatni pravici iz izpodbijanega 137. člena ZPIZ-1 (dodatek za pomoč in postrežbo) in iz 143. člena ZPIZ-1 (invalidnina) nista bili priznani že pred uveljavitvijo pokojninske reforme in nista postali pridobljeni pravici. Pobudnik je pravici uveljavljal po že spremenjeni ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. … Izplačila iz javnih sredstev pa država lahko omeji tudi le na svoje območje. Za morebitna izplačila v druge države se države dogovarjajo z dvostranskimi ali večstranskimi pogodbami.  … Državi sta torej šteli, da dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina segata na tisto raven posameznikove socialne varnosti, ki je izven njunega državnega območja ni treba zagotavljati. Za obe dajatvi je namreč značilno, da nista nujno predmet ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč ju lahko omogočajo in urejajo tudi predpisi z drugih področij socialnega varstva. Ker osebe, pri katerih je nastopilo določeno zdravstveno stanje, s tem povezane prejemke lahko uveljavljajo po predpisih države, v kateri imajo stalno prebivališče, je zakonodajalec imel razumen razlog za uveljavljeno omejitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, pa tudi za omejitev izplačevanja priznane invalidnine. Zato očitek o neskladnosti ureditve z določbami Ustave, ki jih navaja pobudnik, ni utemeljen.«

32OdlUS XIII, 78, U-I-273/01 z dne 18. 11. 2004, Ur. l. 136/04  se nanaša na ureditev pravice do štetja časa skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti (do uveljavitve novega ZPIZ-1) v zavarovalno dobo. US je razveljavilo ureditev v 189. čl. ZPIZ-1, kolikor se je za uveljavitev te pravice določal pogoj, da je bil otrok slovenski državljan: »8. Člen 189 ZPIZ-1 torej omogoča, da se čas skrbi za otroka v prvem letu starosti šteje v zavarovalno dobo, in sicer pod dvema pogojema: da tisti od staršev, ki to pravico uveljavlja, v tem času ni bil zavarovan na drugi podlagi in da je bil otrok v času, ko je zanj skrbel, državljan RS, ki je v Sloveniji imel tudi stalno prebivališče. …

11. Glede na navedeno ter izhajajoč iz pojasnila zakonodajalca je torej mogoče zaključiti, da gre v primeru izpodbijane ureditve za socialni korektiv, ki je bil kot novost v pokojninskem sistemu uzakonjen z ZPIZ-1 v okviru reforme pokojninskega sistema. Ta socialni korektiv je zakonodajalec namenil določeni kategoriji zavarovancev, to je staršev, ki niso bili zaposleni ali zavarovani na drugi podlagi, so pa v tem času (v prvem letu starosti otroka) zanj skrbeli. S sprejetjem izpodbijane ureditve pa je te zavarovance razdelil glede na to, ali je bil otrok, za katerega so v tem času skrbeli, državljan RS ali ne.

12. … Zakonodajalec seveda lahko za pridobitev pravice predpiše pogoje oziroma določi kriterije, po katerih bo določena enaka dejanska stanja med seboj razlikoval, vendar pa je pri tem vezan na ustavna načela. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu sicer ne preprečuje, da bi enake pravne položaje pravnih subjektov urejal različno, pomeni pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. … Ureditev, po kateri je pravica enega od staršev odvisna od okoliščine, ali je njegov otrok državljan RS ali ne, pri čemer pa takšen pogoj za samega upravičenca niti ni zahtevan, ni v razumni povezavi s predmetom urejanja. Zato ni mogoče reči, da gre za razlikovanje na podlagi razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga.«

(V sklepu U-I-60/05 z dne 20. 9. 2007 pa je glede iste določbe 189. člena ZPIZ-1 US potrdilo pogoj stalnega prebivališča v Sloveniji in pobudo zavrnilo.)

33US se je že večkrat srečalo z vprašanjem (ne)enakega obravnavanja različnih skupin zavarovancev v okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je npr. v U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, Ur. l. 27/10 obravnavalo položaj kmetov in drugih samozaposlenih z vidika njihovih pravic iz invalidskega zavarovanja v primeru nastanka invalidnosti III. kategorije (tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1). US je ocenilo, da je v primeru nastanka invalidnosti III. kategorije obseg pravic, ki gredo zavarovancem delavcem, bistveno večji od obsega pravic, ki gredo zavarovancem kmetom oziroma samozaposlenim. Kmet oziroma samozaposleni lahko uveljavi pravico kot invalid III. kategorije le, če je pri njem ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost. Če pa je ugotovljena omejena delovna zmožnost, tj. če lahko opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, pa Zakon kmetu oziroma samozaposlenemu ne daje nobene pravice. Kmetje in samozaposleni so upravičeni le do pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine, drugih pravic, ki jih lahko uveljavijo delavci, pa nimajo. US je presodilo, da je raven varstva primerjanih zavarovancev bistveno različna in da za tako razlikovanje ni razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. US je ugotovilo neskladnost takšne ureditve z drugim odstavkom 14. člena in zakonodajalcu naložilo odpravo le-te v 6 mesecih. Iz obrazložitve: »7. Temeljno načelo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primere starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1). Z obveznim zavarovanjem se zagotavljajo pravica do pokojnine, pravice iz invalidskega zavarovanja, dodatne in druge pravice (prvi odstavek 4. člena ZPIZ-1). Pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače (peti odstavek 7. člena ZPIZ-1). Obvezno zavarovanje za vse primere [2] se pod pogoji iz 16. do 18. člena ZPIZ-1 nanaša tudi na kmete in člane kmečkega gospodinjstva ter na samozaposlene. …

17. …Da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, je US že presodilo. Napisalo je, da njihov enak položaj zahteva njihovo enako obravnavanje (odločba OdlUS XV, 72, U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, Ur. l. 112/06).

18. Ugotovitev, da gre za enaka položaja, ne pomeni nujno, da morata imeti obe vrsti zavarovancev iste (enake) pravice. Že zaradi različne narave kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu (vse) pravice ne morejo biti enake (npr. pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 se po naravi stvari ne more nanašati na kmete oziroma samozaposlene, saj jo lahko zagotavlja le delodajalec). Iz zahteve po enakem obravnavanju pa izhaja, da mora biti obema vrstama zavarovancev, ki sta v enakem položaju, v okviru invalidskega zavarovanja zagotovljena enaka raven varstva.«

34Podobno je US odločilo glede (ne)možnosti uveljavitve pravice do delne pokojnine za samozaposlene v OdlUS XV, 72, U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, Ur. l. 112/06. Iz obrazložitve: »8. V okviru pravice do socialne varnosti Ustava nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena). Zakonodajalec je torej pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev posamezniku zagotavljati socialno varnost in upoštevati načela pravne in socialne države (2. člen) ter načelo enakosti pred zakonom (14. člen).

9. Temeljno načelo obveznega pokojninskega zavarovanja (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1) je, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primere starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi.[1] Navedeno pomeni, da pravice izvirajo iz dela, kar nadalje pomeni, da je zavarovančevo delo oziroma plačilo zanj podlaga za višino prispevkov in odmero ter obseg pravic, ki iz njih izhajajo. …

11. … Zato dejstvo, da ureditev, ki jo pobudnik izpodbija, pri urejanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja izhaja izključno iz navedenih institutov delovnopravne zakonodaje, ki se ne nanaša na pravni položaj oseb, ki niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja, nikakor ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih pri uveljavitvi navedenih pravic. Vprašanje, na katero je treba pri presoji izpodbijane ureditve odgovoriti, namreč ni, ali sta si dejansko in pravno položaja zaposlenih in samozaposlenih enaka v smislu njihove organizacije dela, za kar je mogoče ugotoviti, da si nista, temveč, ali je njihov položaj enak s trenutkom plačila prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki s tem zagotavlja z Zakonom določen obseg pravic. Na to vprašanje pa je odgovor lahko le pritrdilen. Zavarovanci so si, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju. Njihov enak položaj zato zahteva njihovo enako obravnavanje. …«

35Položaj samozaposlenih zavarovancev v pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bil obravnavan tudi v OdlUS XI, 252, U-I-307/98 z dne 5. 12. 2002, Ur. l. 112/02 (posebna ureditev osnove za plačilo prispevkov, določanje zavarovalnih razredov, določitev najvišje zavarovalne osnove, pogoji za znižanje osnove).

36US je obravnavalo tudi vprašanje podlage za vključitev v zavarovanje osebe, ki je družbenik enoosebne družbe in hkrati tudi poslovodja. V stališču sodišč in nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da take osebe ni mogoče šteti za delavca v delovnem razmerju in torej tudi ne more biti zavarovan na tej podlagi, ni našlo neskladnosti z Ustavo in ustavne pritožbe ni sprejelo, pobudo za presojo zadevnih določb ZPIZ-1 pa je zavrnilo (U-I-300/09 in Up-1466/09 z dne 7. 10. 2010). Iz obrazložitve: »5. … Samo, če je njegovo razmerje po vsebini mogoče opredeliti kot delovno razmerje, pride v poštev vključitev v obvezno zavarovanje na tej podlagi, torej kot zaposlen (prvi odstavek 13. člena ZPIZ-1). Kriterijev za presojo navedenega vprašanja pa ne določa ZPIZ-1, temveč ZDR. ZPIZ-1 ne ureja različno zavarovanja družbenikov, ki so poslovodje, glede na to, ali so družbeniki in poslovodje enoosebnih ali večosebnih družb. Z vidika izpodbijanih določb tudi ni neenakosti med samostojnimi podjetniki, ki so v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni na podlagi 15. člena ZPIZ-1 (torej kot samozaposleni), in družbeniki, ki so poslovodje.

6. … Delo poslovodje lahko pobudnik še vedno opravlja, vendar ne v okviru delovnega razmerja, sklenjenega z družbo, katere edini družbenik je, temveč na kakšni drugi pravni podlagi. Pobudnik izpodbijanima določbama očita tudi neskladje s 50. in 66. členom. Tudi ta očitka sta neutemeljena. Izpodbijani določbi urejata eno izmed podlag za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako sploh omogočata uresničevanje pravice do socialne varnosti ter je ne omejujeta, kot meni pobudnik …«

37Postavljeno je bilo tudi vprašanje pravice do predčasne pokojnine (U-I-119/09 in Up-503/09 z dne 20. 5. 2010); vprašanje pravice do dodatka za rekreacijo le v sorazmernem delu tistim uživalcem pokojnin, ki se jim tudi pokojnina po določbah mednarodnih sporazumov izplačuje v sorazmernem delu (U-I-219/05 z dne 7. 6. 2007); itd.

38OdlUS XII, 98, U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003, Ur. l. 133/03 (v obravnavani zadevi je bilo izpostavljenih več vprašanj, med drugim določanje najnižje in najvišje pokojninske osnove in njuno spreminjanje ter zadržanje usklajevanja pokojnin): »11. Zakonskega opredeljevanja najvišje pokojninske osnove oziroma limitiranja višine pokojnin in različnih oblik začasnega zadržanja usklajevanja nekaterih pokojnin ni uvedel šele izpodbijani ZPIZ-1, saj so te institute vsebovale že ureditve po prejšnjih zakonih. Večkrat jih je obravnavalo tudi US – n. pr. v sklepu OdlUS I, 26, U-I-120/91 z dne 9. 4. 1992, v sklepu OdlUS II, 109, U-I-123/92 z dne 1. 4. 1993 in 22. 4. 1993 (Ur. l. 24/93), v odločbi OdlUS II, 120, U-I- 93/93 z dne 9. 12. 1993 (Ur. l. 1/94), v odločbi OdlUS VII, 123, U-I-223/96 z dne 11. 6. 1998 (Ur. l. 49/98) in v sklepu št. U-I-31/96. V zvezi z obravnavanimi vprašanji je ugotavljalo, da ne gre za retroaktiven poseg v pridobljene pravice, če se ureditev spreminja za čas po uveljavitvi Zakona, ne gre za poseg v pridobljene pravice, če se spremeni način usklajevanja pokojnin, ne gre za neenako obravnavanje upokojencev, če se z uveljavljenimi ukrepi vzpostavlja enaka raven pokojnin, ki so bile uveljavljene v različnih obdobjih, da pa gre za poseg v načelo zaupanja v pravo, če se s spremenjenim načinom usklajevanja ali z začasnim zadržanjem usklajevanja nekatere pokojnine povečajo manj, kot je bilo pričakovati glede na prejšnjo ureditev. …

15. … Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Spoštovanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. člen). US se pri tem ne opredeljuje do (vprašanja primernosti) ureditve odmere in plačevanja prispevkov oziroma do vprašanja, ali je bolj primerno omejevati pokojninsko osnovo ali zviševati prispevke za to zavarovanje. …

18. V primeru, ko zakon ureditev spreminja le za naprej, varstva pridobljenih pravic ne zagotavlja 155. člen, temveč je zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (2. člen). Med taka načela pravne države je v okviru širšega pojma pravne varnosti treba šteti tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. …

19. … Zadržanje usklajevanja pokojnin, odmerjenih po prejšnjih predpisih, torej začasna izključitev iz rednega usklajevanja pokojnin, pomeni poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je s tem načelo pravne varnosti oziroma načelo varstva zaupanja v pravo prizadeto. Vendar pa to samo zase ne pomeni, da je poseg tudi v neskladju z 2. členom. Poseg, kot je opredeljen v 429. členu ZPIZ-1, je bil namreč nujen zaradi varstva drugih načel oziroma javnega interesa. Enakost vseh upokojencev pred zakonom vsekakor predstavlja takšen javni interes, ki mu je treba dati prednost. Nespremenjena višina pokojnin starih upokojencev bi namreč povzročila zmanjšanje pokojnin samo novim upokojencem; to pa bi pomenilo kršitev načela enakosti. Ukrep je bil zato nujen in po vsebini ustrezen zasledovanemu cilju reforme pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ukrep ni prekomeren, saj učinkuje postopno. …

23. … Pokojninska odločba priznava le višino pokojnine na podlagi takrat veljavne zakonodaje. Ta višina se torej tako z rednimi valorizacijami kot tudi s spreminjanjem zakonodaje lahko spreminja in odločba upokojencu ne zagotavlja, kot zmotno zatrjuje pobudnik, pokojnine v višini takrat določenega deleža od pokojninske osnove, ki bi se lahko zmanjšal le novim generacijam upokojencev (tako v sklepu OdlUS II, 109, U-I-123/92 z dne 1. 4. 1993 in 22. 4. 1993, Ur. l. 24/93). …«

39Z odločbo OdlUS XI, 162 , U-I-178/02 z dne 12. 9. 2002, Ur. l. 83/02 je US razveljavilo sklepa, ki sta urejala vprašanje, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane. US je zavzelo stališče, da pravica do družinske pokojnine izhaja iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pokojnega zavarovanca in da zato ni v skladu z Ustavo določitev merila, ki družinskemu članu samo zato, ker je prejemnik kmečke starostne pokojnine, preprečuje uveljavljati pravico do družinske pokojnine.« Na primer se navezuje ustavna pritožba OdlUS XI, 287, Up- 138/02 z dne 12. 12. 2002, Ur. l. 3/03, v kateri je US samo odločilo o zadevi z obrazložitvijo: »… Ker je razveljavilo določbo Sklepa92, na kateri sta temeljili razveljavljeni sodbi, in je bilo v spisu dovolj podatkov, je US o zadevi odločilo samo. Taka odločitev je bila zaradi varstva pravice do socialne varnosti (50. člen) nujna glede na to, da traja postopek že več let ter upoštevajoč pritožničino starost …«

40Pri zakonski ureditvi državne pokojnine US ni ugotovilo kršitve 50. člena; izpostavljeno je bilo financiranje te pravice (U-I-35/02 z dne 2. 12. 2004, 2. in 3. tč.): »2. … Pogoje, pod katerimi imajo državljani pravico do socialne varnosti, določa več zakonov. Obseg teh zakonov glede na vsebino oziroma področje urejanja določi zakonodajalec v polju svoje proste presoje. Ustavna določba, ki nalaga ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter drugih socialnih zavarovanj (drugi odstavek 50. člena), zakonodajalca ne omejuje na sprejem določenega števila zakonov niti ga ne omejuje v vsebinskem pogledu, tako da ne bi smel v posameznem od teh zakonov zajeti tudi vprašanj, ki niso značilna za področje, ki se v njem ureja. Pri odločitvi, katera vprašanja naj bodo zajeta v posamezen zakon, gre za vprašanje zakonodajne tehnike, saj za urejenost področja ni pomembno, da se to ureja v posebnem zakonu. Vprašanje, ali bi morala biti državna pokojnina urejena v drugem zakonu, zato samo po sebi ne more biti predmet ustavne presoje.

3. … Med pravicami, za katere se izdatki njihovega izplačevanja povrnejo v celoti, je državna pokojnina navedena. … Zato je očitno neutemeljena navedba pobudnika, da je zaradi zadolžitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v zvezi z državno pokojnino poseženo v sredstva, zbrana s prispevki iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.«

41V zvezi s pravico do invalidske pokojnine odločba Up-828/03 z dne 14. 4. 2005, Ur. l. 47/05 obravnava vprašanje, katero delo je odločilno za oceno posameznikove invalidnosti, ali tisto, ki ga je pritožnik opravljal kot zadnjega pred oceno invalidnosti, ali tisto, pri katerem se je trajno poškodoval. US je razveljavilo odločitve sodišč, ker so kot očitno napačne kršile 22. člen. Iz obrazložitve: »7. … Pravice iz invalidskega zavarovanja so, tako kot pravice iz pokojninskega zavarovanja, osebne pravice. … Glede na drugi odstavek 4. člena ZPIZ92, po katerem pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo, zavarovanec sam odloči tudi, kdaj bo zahtevek vložil. Če ga vloži kasneje, kot so bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice, to lahko vpliva le na čas uživanja pravice (drugi odstavek 172. člena ZPIZ92), ne pa na pravico samo.

8. Iz določb 27. in 36. člena ZPIZ92 nedvomno izhaja, da je za ugotavljanje invalidnosti odločilno delovno mesto pred nastankom trajnih sprememb v zdravstvenem stanju oziroma pred nastankom invalidnosti. Drugačna razlaga po oceni US glede na ustaljene metode razlage v pravu ni mogoča. …«

42Z ZPIZ-1 je bil ukinjen institut štetja zavarovalne dobe s povečanjem, t. i. beneficirana doba,  in nadomeščen z obveznim dodatnim zavarovanjem za te delavce. Postavilo se je vprašanje posega v pridobljene pravice tistih, za katere po prehodnih določbah ni veljala stara ureditev še naprej, ker niso imeli dovolj let pokojninske dobe, temveč so se vključili v novo ureditev, tj. v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. U-I-83/03 z dne 15. 9. 2005 (pobuda je bila zavrnjena): »4. Po prvem odstavku 50. člena imajo državljani pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, pod pogoji, določenimi z zakonom. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti se torej uresničujejo na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Pravice, določene z zakonom, pa se z zakonom lahko tudi spremenijo. V primeru, ko zakon ureditev spreminja za naprej, je varstvo pridobljenih pravic zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (2. člen). Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Nova ureditev mora biti v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje.

5. … Cilj reforme je bil zato prilagoditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja spremenjenim demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam tako, da bo dolgoročno zagotavljal socialno varnost tako upokojencem, ki so že uveljavili pravice, kot tudi sedanjim zavarovancem, vključno s tistimi, ki so šele vstopili v zavarovanje in bodo pravice uveljavljali čez nekaj desetletij. To pa je nedvomno v javnem interesu. Izpodbijani ureditvi tudi ni mogoče očitati nesorazmernosti. Zakonodajalec je namreč inštitut štetja zavarovalne dobe s povečanjem nadomestil z obveznim dodatnim zavarovanjem. Prispevki za to zavarovanje znašajo toliko, kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje pa jih delodajalec iz svojega dohodka.«   (Položaj invalidov glejte tudi pri 52. čl..)

43U-I-203/02 z dne 4. 11. 2004 se nanaša na pomorščake, ki so bili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni na sledeči podlagi: državljani, zaposleni v tujini, ki so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani v Sloveniji oziroma so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, in za ta čas niso obvezno zavarovani pri tujem nosilcu. Ker so v tem času plačevali prispevke od najnižje dopustne osnove, so imeli tudi pokojnine ustrezno nižje oziroma vsi enake, ne glede na to, da so imeli različne plače. US je pobudo zavrnilo. Iz obrazložitve: »3. Če Zakon ne določa drugače, so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom (šesti odstavek 7. člena ZPIZ-1) in kot takšne predmet postopka, v katerem se uveljavlja pravico do pokojnine. Glavni vir financiranja pokojninskega zavarovanja so prispevki, ki jih plačujejo zavarovanci in delodajalci. Pokojnine, razen izjemnih primerov, so bile vedno odvisne od dobe trajanja zavarovanja in od osnove, od katere je bil plačan prispevek. …

5. Pobudnik zatrjuje neskladnost tretjega odstavka 208. člena ZPIZ-1 z drugim odstavkom 50. člena v povezavi z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena), ker naj bi plačevanje prispevka za zavarovanje od najnižje dopustne osnove privedlo do enakih pokojnin zavarovancev iz druge alineje 14. člena ZPIZ-1, čeprav so dejansko imeli zelo različne plače. Zatrjuje torej, da je zakonodajalec različna dejanska stanja znotraj te skupine oseb uredil enako, kar naj bi bilo v neskladju z navedenimi ustavnimi načeli. Pobudnik pri tem izhaja iz zmotnega razumevanja tretjega odstavka 208. člena ZPIZ-1. Ta določa le najnižjo dopustno višino zavarovalne osnove. Višina te osnove zato ni edina možna višina zavarovalne osnove za to skupino zavarovancev, saj določba niti po vsebini niti glede na njen namen nikomur ne preprečuje, da si izbere zavarovalno osnovo, ki bo omogočila odmero višje pokojnine. Pobudnikovo zatrjevanje kršitve načela socialne varnosti v povezavi z načelom enakosti pred zakonom je zato očitno neutemeljeno.«

44U-I-17/03 z dne 16. 6. 2005 obravnava vprašanje, iz katerega obdobja se upoštevajo plače za izračun pokojninske osnove, natančneje vprašanje določitve meje 1. 1. 1970 v tej zvezi. US zavrne očitke  o arbitrarni določitvi tega datuma in neutemeljenem razlikovanju zavarovancev, ki so dosegli po 1. 1. 1970 najmanj leto zavarovanja, v primerjavi z zavarovanci, ki po tem datumu nimajo takšnega leta zavarovanja. Pojasni, da odločitev za datum 1. 1. 1970 ni arbitrarna, saj so ta datum že prej veljavni predpisi določili kot začetek obdobja, ko so delodajalci postali zavezanci za pošiljanje podatkov za predpisano evidenco in je iz tega izšla tudi obveznost uporabe tako evidentiranih podatkov pri izvajanju pravice do pokojnine.

45U-I-167/02 z dne 21. 4. 2005 se nanaša na prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in vprašanje davčnih olajšav. Izpodbijana je bila ureditev, po kateri je pretežni lastnik lahko deležen davčnih olajšav le po naslovu individualnega zavarovanca, medtem ko ureditev ne predvideva možnosti njegove vključitve v kolektivno zavarovanje. Iz obrazložitve: »11. Ena od okoliščin, po katerih se kolektivno zavarovanje razlikuje od individualnega zavarovanja, so davčne olajšave, ki jih je deležen delodajalec. Namen teh davčnih olajšav (vključno z oprostitvijo plačila prispevkov za socialno varnost v določenem obsegu) je vzpodbuditi delodajalce, da zaposlene vključijo v obravnavano zavarovanje. Davki so temeljni vir sredstev za uresničevanje nalog države. Zato niso samo sredstvo fiskalne politike države, temveč tudi ekonomske, socialne in drugih politik. … Splošna skrb za večjo socialno varnost zaposlenih po njihovi upokojitvi je lahko takšen razlog, saj se s tem uresničuje načelo socialne varnosti iz 50. člena. Pri podrobnejšem urejanju davčne olajšave pa zakonodajalec upošteva in vzpostavlja različne položaje pravnih subjektov. Pri urejanju davčnih olajšav v zvezi s kolektivnim zavarovanjem je bilo po pojasnilih Vlade treba upoštevati, da bi bil pretežni lastnik, če bi bil kot eden od zaposlenih vključen v kolektivno zavarovanje, deležen tako davčne olajšave, določene za zavarovance, kot tudi učinka olajšav, ki gredo na podlagi navedenega zavarovanja delodajalcu. Navedenemu razlogu, zaradi katerega je pretežni lastnik, po presoji zakonodajalca, lahko deležen učinka predvidenih davčnih olajšav le po naslovu individualnega zavarovanca, ni mogoče očitati nerazumnosti, saj izhaja iz specifičnega položaja pri določeni pravni osebi zaposlenega pretežnega lastnika in iz skrbi za dotekanje sredstev za javno porabo. Specifičnost položaja takšnega pretežnega lastnika se kaže zlasti v tem, da v postopku oblikovanja pokojninskega načrta kolektivnega zavarovanja nastopa na strani delodajalca (na primer v upravi kapitalske družbe) in ne na strani zaposlenih (ki jih zastopa na primer reprezentativni sindikat). …«

46U-I-116/09 in Up-495/09 z dne 20. 5. 2010 se nanaša na avtomobilsko zavarovanje za odgovornost za škodo tretjim, in sicer glede ureditve,  ki omejuje možnost povrnitve škode od zavarovalnic le na nekatere posredne oškodovance (zavod za zdravstveno zavarovanje in zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavarovalnice, ki izvajajo dodatno zdravstveno zavarovanje, imajo možnost poplačila, delodajalec, ki ima prav tako lahko posredne stroške zaradi poškodbe delavca, pa ne): »9. … Zakonodajalec je v izpodbijanih določbah naklonil ugodnejšo obravnavo dvema socialnima zavodoma (ZZZS in ZPIZ), ki upravljata sistema obveznega zdravstvenega ter obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Oba sistema sta ustavni kategoriji (drugi odstavek 50. člena in prvi odstavek 51. člena). Obveznost ureditve socialnih zavarovanj in dolžnost zagotavljanja pravice do zdravstvenega varstva temeljita na načelu socialne države (2. člen). … Zakoni, s katerimi so urejeni temeljni sistemi obveznih socialnih zavarovanj, pomenijo uresničitev človekove pravice do socialne varnosti [8] celotnega kroga upravičencev iz socialnega zavarovanja. …

10. Iz navedenega v prejšnji točki obrazložitve te odločbe izhaja, da obstaja javni interes za finančno solidnost zavodov socialnega zavarovanja in zdravstvenih zavarovalnic. Samo likvidni in solventni subjekti takšne vrste so zmožni izpolnjevati svoje zakonsko ali pogodbeno določene obveznosti, ki so neposredno pomembne za zagotavljanje ustavno varovanih dobrin. Izpodbijane določbe, ki zavode in zdravstvene zavarovalnice glede povračila nastale škode iz prometnih nesreč privilegirajo v primerjavi z ostalimi posrednimi oškodovanci, tako posredno pripomorejo k uresničevanju ustavno utemeljenih ciljev.«

47US je presojalo tudi zadeve v zvezi z vojaškimi pokojninami bivših vojaških zavarovancev in v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, npr. odločba OdlUS XIII, 30 , U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004, Ur. l. 51/04, 62/04 (popr.) (ugotovitev neskladnosti z Ustavo, ker zakon ni uredil pravice do pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991) in sklep U-I-82/05 z dne 1. 12. 2005 (zakonodajalec še ni odpravil ugotovljene neskladnosti); odločba Up-487/02 z dne 15. 4. 2004, Ur. l. 44/04 (pravica do dodatka k pokojnini tudi za upravičence bivših vojaških zavarovancev); U-I-269/04 z dne 13. 4. 2006 (način odmere pokojnine); U-I-144/01 (dodatek k pokojnini se za posamezne skupine upravičencev lahko odmeri od različnih osnov); U-I-15/07 z dne 17. 1. 2008 (vprašanje valorizacije za nazaj izplačanih pokojnin; podobno o vprašanju valorizacije za nazaj izplačanih pokojnin po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja v U-I-148/04 z dne 2. 3. 2006) itd. Prav tako se je US ukvarjalo tudi z ureditvijo upokojitve pod ugodnejšimi pogoji za tiste, ki so pristopili v Teritorialno obrambo (OdlUS XII, 76, U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003, Ur. l. 97/03).