Renata Zagradišnik, 2011

27OdlUS XII, 45, U-II-2/03, Ur. l. 52/03: US je presojalo zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma v zvezi s predlogom Zakona o spremembi Zakona o trgovini, ki je določil, da so prodajalne za nujne življenjske artikle odprte največ 10 nedelj v letu, z določenimi izjemami. Glede obratovalnega časa trgovin je US ponovilo svoje stališče (OdlUS X, 144, U-I-16/98, Ur. l. 62/01), da gre za objektivni pogoj za opravljanje trgovinske dejavnosti, ki ga zakonodajalec lahko določi, saj to zahteva javni interes, ki je v konkretnem primeru preskrba prebivalstva. V LM je sodnica Wedam Lukić poudarila, da iz obrazložitve ni dovolj jasno razvidno, da gre za način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude.

28U-I-140/03 z dne 15. 9. 2005: Predmet presoje je bila ureditev, po kateri mora nepremičninska družba v primeru, ko posredovanje v prometu z nepremičninami, ki ga opravlja, vključuje tudi sestavo listin, ki vsebujejo zapis pogodbe, pri sklenitvi katere je nepremičninska družba posredovala, oziroma listin o drugih pravnih poslih, ki obsegajo posle posredovanja, zagotoviti, da te listine sestavi univerzitetni diplomirani pravnik, kot tudi ureditev odgovornosti nepremičninske družbe za škodo, ki nastane naročitelju ali tretji osebi zaradi nepravilno sestavljene listine o pravnem poslu, kadar nepremičninska družba pri opravljanju storitve posredovanja sestavi tudi listino o pravnem poslu. Za obe določbi je US ocenilo, da gre za pogoj za opravljanje dejavnosti nepremičninskih družb na podlagi prvega stavka drugega odstavka 74. člena. Opazna pa je razlika oziroma nedoslednost pri opravljeni presoji. US je namreč v primeru ureditve, po kateri mora listino sestaviti univerzitetni diplomirani pravnik, ugotovilo, da pogoj ni nerazumen, medtem ko v primeru odškodninske odgovornosti nepremičninske družbe presoje z vidika razumnosti ni opravilo, temveč se je zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da gre za pogoj za opravljanje dejavnosti nepremičninskih družb na podlagi prvega stavka drugega odstavka 74. člena.

29OdlUS XIV, 73, U-I-293/04, Ur. l. 93/05: US je presojalo določitev najvišje dopustne efektivne obrestne mere za potrošniške kredite, če dajalec kredita ni banka ali hranilnica. Določitev najvišje obrestne mere je US opredelilo za pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki je predpisan zaradi javne koristi, tj. varstva potrošnikov, ki so v ekonomskem smislu šibkejša stranka. Sam ukrep ni nerazumen, ker preprečuje oderuštvo, ki ga pri bankah in hranilnicah preprečuje trg. Pri drugih kreditodajalcih trg tega ne regulira, ker gre pri njihovih kreditojemalcih za potrošnike, ki pri bankah ne morejo dobiti kredita. Dejanska višina najvišje dopustne obrestne mere pa je vprašanje primernosti ureditve, zato je US ne presoja.

30OdlUS XV, 15, U-I-277/05, Ur. l. 21/06: Pobudnici zavarovalnici sta izpodbijali ureditev, ki je uvedla izravnalno shemo pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju  in določitev prehoda na to novo ureditev. US je ugotovilo, da šele dopolnilno zdravstveno zavarovanje skupaj z obveznim omogoča zavarovancem polno pokrivanje stroškov zdravstvenih storitev. Iz tega izhaja, da zakonodajalec mora predpisati ureditev, ki je potrebna za zagotovitev pravice do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. člena) tudi za del zdravstvenih zavarovanj, ki so prostovoljna in se izvajajo kot gospodarska dejavnost zavarovalništva na trgu. Zakonodajalec je tako na tem področju uredil način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude. Vendar pa odločitev US odstopa od drugih primerljivih odločitev, kjer je prav tako ugotovilo, da gre za način izvrševanja pravice. Izpodbijane ureditve namreč ni presojalo s pomočjo testa razumnosti, temveč testa sorazmernosti. Ugotovilo je, da je taka ureditev v javnem interesu, teža posledic zaradi omejitve svobodne gospodarske pobude pa je sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja, zato ni v neskladju s prvim odstavkom 74. člena.

31OdlUS XV, 29, U-I-218/04, Ur. l. 46/06: Predmet presoje je bil Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki določa, da morajo podjetja, ki poslujejo s potrošniki na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnosti, poslovati tudi v jeziku narodne skupnosti, ker Ustava pripadnikom avtohtonih narodnih skupnosti na teh območjih zagotavlja visoko varstvo njihovih pravic. Temu namenu na področju prava potrošnikov služijo določbe ZVPot o rabi jezika. Zakonodajalec je tako po presoji US ravnal v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 15. člena in ne gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Tudi tukaj preseneča, da US ni opravilo testa razumnosti, temveč se je zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da gre za način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude.

32U-I-234/04 z dne 14. 9. 2006: Predmet presoje je bila določba Zakona o javni rabi slovenščine, ki je določila, da morajo slovenski gospodarski subjekti pri spletnem predstavljanju in oglaševanju obvezno uporabljati slovenski jezik. US je ta ukrep opredelilo kot pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki pa ni nerazumen. Zakonodajalec je namreč gospodarskim subjektom omogočil, da se spletno predstavljajo in oglašujejo tudi v tujih jezikih in na ta način lahko pridobivajo potencialne tuje stranke.

33OdlUS XVI, 7, U-I-280/05, Ur. l. 10/07: Presoja se je nanašala na Zakon o letalstvu (ZLet), ki je za obratovalce javnega letališča, ki zagotavlja in obratuje potniški ali tovorni terminal letališča, določil, da morajo zagotoviti tehnično-tehnološke pogoje varovanja, kot so osnovni varnostni pregled potnikov, prtljage, stvari ter drugih oseb, ki vstopajo na varnostna območja omejenega gibanja. Pobudnice so med drugim zatrjevale, da je varovanje civilnega letalstva v izključni pristojnosti državnih organov in da gre pri pogojih varovanja za naloge, ki bi jih morala opravljati policija kot državni organ. S primerjavo varnostnih ukrepov, ki jih lahko opravlja policija, in varnostnih ukrepov, ki jih lahko opravljajo zasebni varnostniki, je US ugotovilo, da so varnostni pregledi po ZLet bližje ukrepom zasebnega varovanja kot pa policijskim pooblastilom. V nadaljevanju pa se je US ukvarjalo s vprašanjem, ali je zakonodajalec ravnal v skladu s 74. členom, ko je pobudnicam naložil dodatno nalogo, povezano z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Ugotovilo je, da je izvajanje tehnično-tehnoloških pogojev varovanja del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude. Po mnenju US pogoj ni nerazumen, ker se z njim zagotavlja varnost letalske infrastrukture, varnost njenih uporabnikov, letalskih prevoznikov in potnikov, do neke mere pa tudi prispeva k splošni varnosti ljudi in premoženja.  To pomeni, da ni neskladja s prvim odstavkom 74. člena.

34U-I-285/08 z dne 1. 4. 2010, Ur. l. 33/10: Predmet presoje je bilo več določb Zakona o zasebnem varovanju. Pri presoji ureditve, po kateri je treba za pridobitev posamezne licence imeti zaposlenih določeno število in vrsto varnostnega osebja (varnostnika, varnostnika telesnega stražarja, varnostnega tehnika, pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov itd.) za nedoločen čas  in s polnim delovnim časom, je US ugotovilo, da so pogoji, določeni za pridobitev licence, v takšni realni vsebinski zvezi z dejavnostjo zasebnega varovanja, da dejansko pomenijo način uresničevanja pravice. Po mnenju US predpisanim pogojem ni mogoče odreči razumnosti. Strokovno, zakonito in kvalitetno izvajanje dejavnosti zasebnega varovanja namreč zahteva ustrezno izobražen kader. Po svoji prisilni naravi so pooblastila varnostnega osebja enaka policijskim pooblastilom. Pomembno pa je tudi, »da ima imetnik licence stalno zagotovljeno to osebje polni delovni čas, ker je le tako mogoče naloge na tem področju opravljati odgovorno in kvalitetno«.