Janez Čebulj, 2002

5Čeprav je pravica do zdravega življenjskega okolja uvrščena v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, jo lahko opredelimo kot ustavno pravico pozitivnega statusa: na podlagi 1. odst. 72. člena pripada vsakomur, država pa jo je dolžna zagotavljati. Upravičenec do zdravega življenjskega okolja je torej vsak posameznik.

6Dolžnosti države, ki izvirajo iz obravnavane določbe oziroma iz njene dolžnosti zagotavljanja zdravega življenjskega okolja, so tri:

• z zakonom mora urediti vsebino in obseg pravice do zdravega življenjskega okolja,
• z zakonom mora določiti pogoje za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti,
• z zakonom mora določiti pogoje in obseg za poravnavo škode, ki jo določena oseba povzroči v življenjskem okolju.

7Sistemski zakon, ki ureja ta vprašanja, je ZVO. Bistvo zahteve po okolje ohranjajočem razvoju je v vzpostavitvi enakopravnega razmerja med razvojnimi potrebami posameznika in družbe kot celote ter potrebo po ohranitvi okolja. V ta namen je zakonodajalec v ZVO opredelil tudi temeljne cilje varstva okolja in sredstva oziroma poti za dosego teh ciljev. Po zakonu so temeljni cilji varstva okolja naslednji:

• trajno ohranjanje vitalnosti narave, biološke raznovrstnosti in avtohtonosti biotskih vrst, njihovih habitatov ter ekološkega ravnotežja,
• ohranjanje raznovrstnosti in kakovosti naravnih dobrin, naravnega genskega sklada ter ohranjanje rodovitnosti zemljišč,
• ohranjanje in obnavljanje pestrosti ter kulturne in estetske vrednosti krajine in naravnih vrednot in
• zmanjševanje porabe naravnih virov, snovi in energije.

8Ti cilji naj bi bili doseženi:

• s postopnim prehodom na uporabo obnovljivih naravnih virov,
• s preprečevanjem nevarnosti ter zmanjševanjem obremenitev okolja,
• z odpravo poškodb okolja ter ponovno vzpostavitvijo njegovih regeneracijskih sposobnosti,
• s spremembami v proizvodnji in vzorcih porabe, ki bodo prispevale k minimizaciji porabe naravnih virov in ustvarjanja odpadkov,
• z razvojem in uporabo takšnih tehnologij, ki bodo zmanjševale ali celo odpravljale obremenjevanja okolja in
• z uporabo neškodljivih in razgradljivih kemikalij in snovi, ki se ne kopičijo v živih organizmih.

9ZVO vsebuje deset načel, na katerih slonijo vse ostale določbe zakona. Ta temeljna načela so: načelo celovitosti, načelo sodelovanja, načelo preventive, načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve, načelo plačila za obremenjevanje, načelo obveznega zavarovanja, načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja, načelo spodbujanja, načelo javnosti in načelo varstva pravic.

10Načelo celovitosti zahteva od države in ožjih teritorialnih enot (občin in širših lokalnih skupnosti, da pri planiranju in programiranju, sprejemanju predpisov, spodbud in olajšav, izda­janju dovoljenj in pri sprejemanju davčne politike, politike javnih financ, nadzoru in drugih ukrepih zagotovijo presojo njihovih učinkov na okolje. Zahteva tudi, da morajo država in občine oziroma širše lokalne skupnosti zagotoviti javne službe varstva okolja vedno, kadar obremenitev okolja ni mogoče odpraviti z lastno dejavnostjo njihovih povzročiteljev ali s storitvami drugih oseb, ki opravljajo dejavnosti varstva okolja na trgu.

11Načelo sodelovanja zahteva, da mora biti pri urejanju in odločanju o vprašanjih varstva okolja zagotovljeno predhodno sodelovanje vseh prizadetih in zainteresiranih subjektov. Država mora zagotavljati tudi sodelovanje in solidarnost pri reševanju globalnih in meddržavnih vprašanj varstva okolja, in sicer s sklepanjem mednarodnih pogodb, z obveščanjem drugih držav o ekoloških nesrečah in nevarnostih za okolje in z mednarodno izmenjavo podatkov. Lokalne skupnosti pa morajo zagotavljati sodelovanje in solidarnost pri reševanju regionalnih vprašanj varstva okolja.

12Načelo preventive zahteva, da morajo biti pravila ravnanja, mejne vrednosti in druge norme zasnovane, vsak poseg v okolje pa projektiran in izveden tako, da povzroči čim manjšo spremembo okolja in čim manjše tveganje za okolje ter tako, da se v največji možni meri zmanjša poraba pros­tora, snovi in energije pri gradnji, proizvodnji, prometu in pora­bi in s tem prepreči in omeji obremenitev okolja že pri izvoru nastanka. Za dosego tega je potrebno praviloma vedno in ne glede na stroške uporabiti najboljše in v praksi uspešno preizkušene tehnologije, naprave in proizvodne postopke, ki v čim večji meri omogočajo reciklažo in regeneracijo­.

13Načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve določa, da je povzročitelj čezmerne obremenitve kazensko in odškodnin­sko odgovoren. Posebnost pri tem je, da zakon določa enako odgovornost tudi za osebo, ki je s svojim nezakonitim ali nepravilnim dejanjem omogočila ali dopustila povzročitelju čezmerno obremenjevanje.

14Načelo plačila za obremenjevanje zahteva, da povzročitelj obremenitve krije celotne stroške zaradi obre­menjevanja okolja. Plačilo za obremenjevanje ne sme biti podcenjeno tako, da bi ­imel povzročitelj obremenitve kljub plačilu dobiček na račun obremenjevanja okolja. Odvisno od vrste in oblike obremenjevanja obsega plačilo za obremenjevanje stroške ukrepov varstva okolja, stroške odškodnin za razvrednotenje okolja, stroške, nastale zaradi nevarnosti za okolje, stroške, nastale zaradi okvare zdravja, stroške odprave poškodb okolja ter takse in povračila.

15Skladno z načelom, da povzročitelj krije stroške obremenjevanja, in z namenom spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja in zagotavljanja uporabe okolju najmanj škodljivih alternativnih tehnologij ter proizvodnih in drugih postopkov se lahko predpiše ekološki davek. Višina ekološkega davka se predpiše glede na vsebnost okolju škodljive sestavine surovine, energenta oziroma izdelka, glede na škodljivost njihove uporabe, škodljivost obratovanja opreme oziroma škodljivost storitve za okolje ali glede na količine ustvarjanja odpadkov. Zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja lahko tudi lokalne skupnosti predpišejo takse in povračila.

16Načelo obveznega zavarovanja zahteva od povzročitelja tveganja za okolje, da se mora v skladu z zakonom zavarovati proti odgovornosti za škodo, ki jo lahko povzroči z ekološko nesrečo tretji osebi, državi ali lokalni skupnosti.

17Z vidika nujnosti takojšnjega ukrepanja v primeru nastanka obremenitev okolja tudi v primerih, ko so povzročitelji neznani ali se jih ne da takoj ugotoviti, je zelo pomembno načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja. To načelo zavezuje državo oziroma lokalno skupnost, da odpravi posledice obremenjevanja okolja in krije stroške odprave posledic, ki jih ni mogoče pripisati določenim ali določljivim povzročiteljem, ali so ti sporni, ali kadar posledic ni mogoče drugače odpraviti. Če se v takšnem primeru povzročitelj ugotovi kasneje, ima država oziroma lokalna skupnost, ki je nosila stroške odprave posledic, pravico do njihovega vračila.

18Načelo obveznega subsidiarnega ukrepanja se uporablja tudi za primere, ko ni pravne podlage za naložitev obveznosti, ki izvirajo iz posledic obremenitve okolja povzročitelju. V tem primeru se njegova uporaba kaže kot sankcija za državo, ker v svojem pravnem redu ni zajela določene oblike obremenjevanja okolja in plačila stroškov zanjo.

19Prav tako obravnavano načelo zavezuje državo tudi v primeru, ko je vir obremenjevanja zunaj njenih meja, vprašanja o posledicah obremenjevanja na območju Slovenije pa s tujo državo, v kateri je vir, niso urejena.

20Načelo spodbujanja nalaga državi oziroma lokalni skupnosti, da v skladu s svojimi pristojnost­mi spodbujata tiste posege v okolje, ki zmanjšujejo izčrpavanje produktivnih potencialov okolja, zmanjšujejo porabo snovi in energije, preprečujejo in omejujejo obremenjevanje okolja pod stopnjo dopustnih meja. Če uporabnik razpolaga z več alternativnimi surovinskimi ali energetskimi viri, pa spodbujata uporabo okolju najmanj škodljivih surovin in energije.

21Načelo javnosti se nanaša na javnost podatkov. Tako so podatki o stanju in spremembah v okolju ter o postopkih in dejavnostih državnih organov, organov lokalnih skupnosti, izva­jalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na okolje, javni. Vsi navedeni subjekti morajo obveščati javnost in dajati podatke zainteresiranim posameznikom in organizacijam na predpisan način in sicer najpozneje v enem mesecu od prejema zahteve.

22Skladno z načelom javnosti so javnost podatkov o lastnem obremenjevanju okolja dolžne po za to pristojni službi lokalne skup­nosti zagotavljati tudi vse osebe, ki pri opravljanju poslovne dejavnosti na kakršen koli način ali v kakršni koli obliki obremenjujejo okolje.

23Načelo varstva pravic izhaja iz obveznosti vsakogar, da pri odločanju o posegu v okolje in med njegovim trajanjem izvaja vse predpisane in druge razumne ukrepe, s katerimi se zagotavlja uresničevanje ustavne pravice posameznika do zdravega in čistega življenjskega okolja, ne da bi za to zahteval kakršno koli nadomestilo.

24Skladno z načelom varstva pravic lahko zaradi uresničevanja pravice do zdravega in čistega življenjskega okolja državljani kot posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije s tožbo zahtevajo od sodišča, da nosilcu posega v okolje odredi njegovo ustavitev, če bi poseg povzročil ali če že povzroča neposredno nevarnost za okolje, kritično obremenitev ali poškodbo okolja ali če bi povzročil ali če že povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma mu prepove pričetek izvajanja posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Poleg tega imajo osebe, ki bi lahko bile prizadete zaradi negativnih posledic na okolje, ki bi nastale z nameravanim posegom v okolje, pravico biti stranke v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi njegove izvedbe.

25Odgovornost ljudi za zaščito živali, ki obsega zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, torej tudi zaščito pred mučenjem, ureja Zakon o zaščiti živali – ZZZiv (Ur. l. 98/99).