Janez Čebulj, 2002

3Kot rečeno je obramba države namenjena zlasti zagotavljanju celovitosti in nedotakljivosti državnega ozemlja. Eden od elementov delovanja obrambnega sistema je dolžnost državljanov, da sodelujeo pri obrambi. S tega vidika se ti pojavljajo kot zavezanci. Zakon, ki opredeljuje dolžnosti in pravice državljanov pri obrambi države, je Zakon o obrambi – ZObr (Ur. l. 82/94). Tako v 6. členu s podnaslovom Vrste obrambnih dolžnosti določa, da imajo državljani pri obrambi države naslednje dolžnosti: vojaško dolžnost, delovno dolžnost in materialno dolžnost.

4Posameznik (državljan) se kot upravičenec pojavi le pri uveljavljanju ugovora vesti, kar na podlagi 2. odst. 123. člena ureja ZObr v 2. odst. 6. člena. Določa, da državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, sodeluje pri obrambi države tako, da nadomestno civilno službo praviloma opravi v Civilni zaščiti ali v drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč oziroma se usposobi za zaščito in reševanje ter te dolžnosti opravlja tudi v vojni. Po 8. členu ZObr ureja vojaško dolžnost poseben zakon. Ta poseben zakon je Zakon o vojaški dolžnosti – ZVojD (Ur. l. 18/91 in 74/95), ki določa, da obsega vojaška dolžnost (Ustava uporablja izraz obveznost) naborno dolžnost, dolžnost služiti vojaški rok in dolžnost služiti v rezervnem sestavu (1. odst. 2. člena). ZVojD, izhajajoč iz pooblastila v 46. členu in upoštevajoč 2. odst. 123. člena, določa, da imajo državljani pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti pod pogoji, ki jih sam določa (3. odst. 2. člena). To določa v členih od 38 do 48 (glej podrobneje o tem komentar k 46. členu).