Metoda Orehar Ivanc, 2011

2V skladu z uveljavljenimi primerjalnopravnimi in mednarodnopravnimi stališči US razlikuje med tremi ravnmi verske svobode oziroma svobode opredelitve: t. i. forum internum, tj. pravico do svobodne izbire vere ali druge opredelitve, ki vključuje pravico imeti ali ne imeti vere in pravico spremeniti vero, pravico do svobodnega izpovedovanja vere kot posebno obliko svobode izražanja in pravico do svobodnega izvrševanja vere kot posebno obliko svobode ravnanja.

3Umestitev določenega vidika svobode vere oz. druge opredelitve je pomembna zaradi presoje dopustnosti omejitev. Medtem ko notranjih premislekov in notranjih odločitev posameznika že po naravi stvari ni mogoče omejevati, omejitve človekovih pravic pa so dopustne, če so v skladu z načelom sorazmernosti, na drugi strani omejitve splošne svobode ravnanja, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote, po ustaljeni presoji US ne pomenijo posega vanjo, ampak so vključene v njeno ustavno varovano vsebino. Razlikovanje med več ravnmi svobode vere in ustrezno stopnjevanje tehtnosti razlogov, ki upravičujejo poseganje vanjo, daje primerno podlago za dejansko varovanje različnih izrazov verskih in drugih prepričanj. Vendar pa tako razlikovanje narekuje skrbno presojo o umestitvi določenega položaja v posamezno skupino primerov.

4Že razlikovanje med notranjim in zunanjim vidikom svobode vere in drugih opredelitev, se pravi med prepričanjem in ravnanjem v skladu s prepričanjem, ni vedno enostavno. Kot sporno se lahko pokaže z vidika drugega odstavka 41. člena, tj. svobode neopredelitve oziroma nerazkritja svojega prepričanja. Dolžnost prisege, utemeljeno na veroizpovedi, ki je v državi večinska, s predvideno izjemo, za katero mora posameznik posebej zaprositi, ali izostanek ocene iz predmeta religija/etika v državi, v kateri velika večina učencev obiskuje verski pouk ene veroizpovedi, pouk etike pa zaradi premajhnega interesa ni organiziran, sta taka primera. Oba primera iz prakse ESČP in tudi odločba US v zvezi s popisom prebivalstva utemeljujejo stališče o zahtevnosti presoje. Ta mora biti občutljiva za dejanske okoliščine, v katerih se je znašel posameznik, saj bo šele tako možna zanesljiva presoja, ali je bil posameznik prisiljen postaviti se v položaj, iz katerega bo izhajalo, da bodisi ima določeno prepričanje bodisi ga nima.

5Nič manj zahtevna ni razmejitev med ravnanji, ki predstavljajo izpovedovanje vere, in ravnanji, ki predstavljajo izražanje vere. Odločba US U-I-92/07 ne daje opore za razlikovanje med obema oblikama. Med izraze verskega prepričanja prišteva tako molitev in druge verske obrede kot tudi verske simbole in oblačila in na tem mestu ne razlikuje med izpovedovanjem vere in izvrševanjem vere, postavlja pa merila za razlikovanje med varovanim in nevarovanim izražanjem vere. Tako so tudi v kontekstu splošno zavezujočih in versko nevtralnih zapovedi in prepovedi varovana tista ravnanja, “ki so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena”. Zapovedi in prepovedi ravnanj, ki tega standarda ne dosegajo, ne predstavljajo posega v svobodo vere.

6Navedeni kriterij razmejitve med varovanimi in nevarovanimi ravnanji zahteva presojo o tem, kaj predstavlja bistvo verskega (ali drugega) prepričanja, in o tem, ali je določeno ravnanje z njim razumno povezano. Glede na to, da se država ne sme opredeljevati do legitimnosti verskih prepričanj in načina njihovega izražanja, je taka presoja sama zase občutljiva, še zahtevnejša pa je v primeru manj poznanih veroizpovedi in neteističnih prepričanj. Prizadeta oseba je sicer dolžna podati substancirane navedbe o tem, da neko ravnanje sodi v bistvo njenega prepričanja in da bi opustitev tega ravnanja pomenila pomembno omejitev izražanja   oziroma izvrševanja vere ali celo povzročila konflikt vesti, vendar pa to breme ne sme biti takšno, da mu skrbna oseba ne bi zmogla zadostiti. Če naj bo svoboda vere in drugih prepričanj dejansko zagotovljena, mora tudi dokazna presoja izhajati iz širokega razumevanja pojma vere oziroma prepričanja (prim. Splošni komentar k 18. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah).

7Pomembnost svobode izvrševanja verskih in drugih prepričanj utrjuje stališče US, da je treba ravnanja, ki dosegajo potrebno stopnjo tehtnosti, upoštevati tudi pri presoji splošno zavezujočih in versko nevtralnih zapovedi in prepovedi. Stališče je tem bolj pomembno, ker je ESČP doslej v takih primerih praviloma zavzelo stališče, da sploh ne gre za ravnanje, ki bi bilo varovano s pravico iz 9. člena EKČP, in ker so tudi odgovori v primerjalnem pravu raznovrstni. Seveda to ne pomeni, da bo v vsakem primeru določeno ravnanje izvzeto iz splošno zavezujoče prepovedi ali zapovedi, vendar pa je na ta način dana posameznikovemu prepričanju določena teža, za normodajalca pa to vsaj posredno predstavlja spodbudo, da bo pri izbiri rešitev vzel v ozir tudi verski moment.[1] Poleg tega to stališče daje pomembno vsebino pravici do ugovora vesti, urejeni v 46. členu (več v komentarju pri omenjenem členu).

8Glede na široko opredelitev kroga varovanih ravnanj se kot smiselno kaže razlikovanje med posegi, ki omejujejo svobodo izpovedovanja vere, in posegi, ki omejujejo svobodo izvrševanja verskega prepričanja. Razlikovanje v intenzivnosti presoje o dopustnosti posegov v splošno svobodo ravnanja na eni strani in na drugi strani v druge človekove pravice je v presoji US že utrjeno. Ta pristop bi sicer zahteval razmejitev med ravnanji, ki pomenijo izpovedovanje vere (med katere gotovo sodijo bogoslužje, drugi verski obredi, poučevanje vere), in ravnanji, ki so izraz vere ali drugega prepričanja (npr. način ubijanja živali, ki služijo za hrano, nošenje različnih pokrival, nošenje brade, prepoved dela ob določenih dnevih, enodnevna ali večdnevna praznovanja). Na drugi strani bi omogočil manj restriktiven pristop pri (nič manj zahtevni) presoji, ali sploh gre za poseg (kar na načelni ravni utrjuje vrednost verske oziroma nazorske – etične – razsežnosti posameznika), hkrati pa nič manj intenzivno upoštevanje ustavno dopustnih razlogov, ki upravičujejo omejitve posameznikovih prepričanj.

9Pomen svobode vere utrjuje tudi stališče US v U-I-92/07 o teži negativnega vidika svobode vere. Ta vidik vključuje »prepoved prisile k izpovedovanju vere in iz te izvirajočo pravico odkloniti sodelovanje pri ravnanjih, ki pomenijo izvrševanje vere, ter zahteva od države, naj prepreči vsakršno prisilno (neželeno) konfrontacijo posameznika z verskim prepričanjem.« Negativni vidik svobode vere nima apriorne prednosti pred njenim pozitivnim vidikom, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba opraviti tehtanje. V tej presoji pa je najprej treba ugotoviti, ali sploh gre za izvrševanje (pozitivne in negativne) svobode vere. »Podobno kot ni vsako z vero spodbujeno ravnanje zavarovano s pozitivno versko svobodo, tudi vsaka posameznikova zaznava izpovedovanja ali izvrševanja vere še ne pomeni takšne konfrontacije z verskim prepričanjem, ki bi pomenila poseg v negativno versko svobodo. … Drugačno, širše pojmovanje posegov v negativno versko svobodo bi bilo nezdružljivo z ustavno varovano vrednoto pluralne demokratične družbe.« (U-I-92/07).

10Varstvo je zagotovljeno le, kadar gre za prisilno soočenje z izpovedovanjem ali izvrševanjem vere, ki ga omogoča država. Razumevanje, po katerem bi bile osebe varovane pred vsakim soočenjem z verskimi vsebinami v družbenem prostoru, bi bilo v nasprotju z zahtevo po spoštovanju nazorske in s tem tudi kulturne različnosti družbe kot sestavnega dela pluralne demokratične družbe. V tem smislu je treba razumeti tudi stališče v OdlUS X, 192, U-I-68/98, Ur. l. 101/2001, da je prepoved verske dejavnosti v osnovnih šolah in vrtcih s koncesijo dopustna le za čas izvajanja javnoveljavnega programa, ne more pa biti vezana na šolski prostor. Četudi v sferi države, pa je soočenje z verskimi vsebinami dopustno ne le, kadar »mora država, če je to nujno za izvrševanje pozitivne verske svobode, okrnjeno svobodo posameznikov nevtralizirati z aktivnim delovanjem, ki naj ublaži prikrajšanje«, ampak tudi tedaj, ko država vzame v ozir verski moment, pa se pri tem »ne istoveti s katerokoli veroizpovedjo in do njih pristopa enakopravno«. Navedeno stališče je US zavzelo v zvezi z ureditvijo verske oskrbe v vojski in v policiji. Odraz tega razumevanja je tudi določba ZOFVI, po kateri lahko minister na predlog ravnatelja v prostorih javnega vrtca oziroma šole izven pouka ali izven časa delovanja vrtca oziroma šole dovoli verouk ali konfesionalni pouk religije, če v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov (peti odstavek 72. člena).

11Negativna verska svoboda varuje torej posameznika pred tem, da bi bil postavljen v položaj, v katerem bi bil proti svoji volji dolžan razkriti versko ali drugo prepričanje (prim. Grzelak proti Poljski), kot prepoved prisilnega soočenja z izpovedovanjem ali izvrševanjem vere pa ima temelj v zahtevi po nazorski nevtralnosti države v smislu prepovedi identificiranja s katerokoli veroizpovedjo ali svetovnim nazorom in ni ovira za tiste ukrepe države, ki bodisi omogočajo bodisi (le) olajšujejo izvrševanje verskega ali drugega prepričanja. Odločba U-I-92/07 je tako pritrdila nosilnemu stališču iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Testena v zadevi U-I-68/98, da negativni vidik svobode prepričanja ne more biti podlaga za prepoved verskih vsebin v prostorih javne šole, temveč je bilo tako prepoved mogoče utemeljiti le z zelo strogim razumevanjem načela ločenosti države in verskih skupnosti. Od tako strogega razumevanja tega načela je US v U-I-92/07 izrecno odstopilo. Na podlagi odločbe U-I-92/07 je mogoče sklepati, da je konfesionalna dejavnost v javnih šolah dopustna pod enakimi pogoji kot v šolah s koncesijo (prim. tretji odstavek 72. člena ZOFVI). Ob predpostavki enakopravnega obravnavanja različnih prepričanj in ureditvi ustreznega postopka prijave ne bi bila že vnaprej nedopustna vključitev verouka v učni načrt javnih šol.[2] Za vključitev med vsebine, ki jih šole ponujajo med dodatnimi dejavnostmi v okviru razširjenega programa in o katerih se odločitve sprejemajo na ravni šole, se pravi ob upoštevanju interesov učencev ter staršev na eni strani in možnostih šole na drugi strani, pa sploh ne more biti vnaprejšnjih ustavnopravnih zadržkov. Seveda pa odločitev za katerokoli od rešitev zahteva občutljivo presojo o tehtnosti  izraženih interesov, ki vključuje starost učencev, nazorsko različnost populacije učencev ipd.

12Na področju družbenega posameznik praviloma ni izpostavljen tako intenzivnemu soočenju z verskim prepričanjem, ki bi pomenil poseg v negativno versko svobodo. V ta prostor je država dolžna poseči, kadar je to treba zaradi zagotovitve javnega reda in varnosti (npr. prepovedi in zapovedi, ki izhajajo iz ustavne določbe o prepovedi neenakopravnosti in razpihovanju verskega sovraštva in nestrpnosti), sicer pa mora biti pri poseganju vanj zadržana (o primerih in mejah dopustnih oziroma nujnih ukrepov države prim. sodbe ESČP v zadevah Kokkinakis proti Grčiji (varstvo pred misijonarskim delovanjem pripadnikov določene veroizpovedi), Leela Förderkreis in drugi proti Nemčiji (varstvo pred negativnimi vplivi t. i. novih verskih gibanj) in Otto-Preminger-Institut proti Avstriji (omejitve svobode izražanja zaradi prizadetosti verskih čustev)). Tudi na tem področju pa je upravičena poseči z ukrepi, ki spodbujajo strpnost in sožitje. Prepoved podpiranja in oviranja verskih in drugih prepričanj, ki sledeč U-I-92/07 izhaja iz načela ločenosti držav in verskih skupnosti, tako ne pomeni, da država ne bi smela vzeti v ozir verske oziroma nazorske razsežnosti posameznika, temveč le, da ne sme podpirati oziroma ovirati posameznega verskega ali drugega prepričanja. Navedeno torej ni ovira, da država ne bi smela vključiti verskih vsebin v učne načrte ali programe nacionalnih medijev.

13US in ESČP v ustaljeni praksi izpostavljata pomen kolektivnega vidika svobode vere za njeno učinkovito uživanje. Iz tega razloga mora biti zagotovljena avtonomija verskih skupnosti v lastnih zadevah. Ta je po stališču US in ESČP možna le, če je predvideno njeno delovanje v okviru tako urejenega tipa pravne osebe, ki upošteva obseg ustavno zagotovljene svobode delovanja, tj. samostojno odločanje o vprašanjih vere in tako organiziranost skupnosti, ki je v skladu s pravili vere. Kolektivni vidik svobode vere poleg avtonomije pri odločanju o notranjih zadevah verske skupnosti (tj. notranji organiziranosti skupnosti, vključno z izbiro duhovnikov in drugega osebja, ki deluje v njenem okviru, samostojnem odločanju o lastnih zadevah, svobodi glede vprašanj vere, verskih obredov, praks in običajev, in posledični finančni avtonomiji) obsega tudi delovanje verskih skupnosti, ki jim ga narekuje njihovo poslanstvo, in ki je sicer predmet urejanja države. Ureditev mora biti taka, da omogoča uresničevanje poslanstva verske skupnosti, pomembnega za zagotovitev svobodnega izpovedovanja in izvrševanja vere. O vsebini pravice verskih skupnosti glede gradnje stavb za izpovedovanje in izvrševanje vere je US zavzelo stališče v OdlUS XIII, 54, Ur. l. 51/04, Ur. l. 62/04 (popr.), Ur. l. 77/04,U-I-111/04 in v U-I-92/07. V to skupino pa sodijo tudi opravljanje dobrodelne in vzgojno-izobraževalne dejavnosti, izdajanje verskega tiska, pridobivanje premoženja, vključno s pridobivanjem prostovoljnih denarnih in drugih prispevkov, vzpostavljanje stikov z drugimi verskimi skupnostmi (tudi zunaj državnih meja) in možnost biti stranka v postopkih, kadar je to potrebno zaradi varstva položaja verske skupnosti in zaradi uveljavljanje njenih pravic.

14Avtonomnost verske skupnosti narekuje zadržanost pri presoji države o njenih odločitvah, vendar pa ne bo vedno zahtevala odreka sodnega varstva (za tak primer glej Up-2229/08, Ur. l. 43/09, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 367/2006 z dne 3. 4. 2008). Medtem ko je uveljavljeno stališče, da verska skupnost ne le v njenem okviru, ampak tudi v ustanovah, ki jih vodi (npr. šole, bolnišnice, domovi za starejše), pri izbiri zaposlenih (in ne le zgolj duhovnikov in učiteljev verouka) ni vezana na prepoved diskriminacije na podlagi verskega prepričanja, pa so primerjalnopravna stališča glede vprašanja o siceršnjem obsegu presoje v delovnopravnih sporih različna. Položaj je le deloma primerljiv s položajem drugih subjektov, ki v pravnem redu uživajo določeno avtonomijo (npr. društva, univerze). Razlogi, zaradi katerih je posameznim subjektom v pravnem redu zagotovljena avtonomija, narekujejo njen različen uspeh. Presoja odločitev verskih skupnosti, povezanih z izbiro pri zaposlitvi in s prenehanjem zaposlitve, v vsakem primeru pomeni poseg v ustavno varovano samorazumevanje verskih skupnosti. Ta okoliščina terja posebno zadržanost tako pri postavljanju procesnih zahtev v zvezi z notranjim postopkom zaposlovanja kot pri presoji utemeljenosti razlogov za sprejeto odločitev (prim sodbi ESČP v zadevah Obst proti Nemčiji in Schüth proti Nemčiji, obe z dne 23. 9. 2010). Ne glede na to so tudi verske skupnosti vezane na veljavni ustavni red, kar pomeni, da so tudi pri sprejemanju odločitev, ki sodijo v okvir njihove avtonomije, dolžne spoštovati najbolj temeljne zahteve poštenega postopka (česar ne smemo enačiti z jamstvi poštenega sodnega postopka) in prepoved zlorabe pravic.

15Po stališču US v U-I-92/07 financiranje verskih skupnosti (razen v redkih izjemnih situacijah) ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena. Ne glede na to ni nedopustno, če ni vezano na presojo o legitimnosti oz. vrednostni sprejemljivosti določenega (verskega) prepričanja. Z drugimi besedami povedano je financiranje dopustno, če je vezano na posveten namen ter če sta pri tem spoštovani načelo enakopravnosti verskih skupnosti in splošno načelo enakosti pred zakonom. Stališče sledi osnovnemu izhodišču ustavne odločbe in favorem svobode vere in se s tem pridružuje prevladujočim pogledom v primerjalnem pravu, po katerih je financiranje verskih skupnosti skladno z načelom svetovnonazorske nevtralnosti države[3] in ki verskim skupnostim kot takim (podobno kot drugim skupnostim, ki delujejo na socialnem, humanitarnem, kulturnem, vzgojnem področju) pripisujejo pozitivno vlogo v družbi.

16Zakonska opredelitev verskih skupnosti kot splošno koristnih organizacij (5. člen ZVS) je s tem povzdignjena v ne le ustavno legitimno, ampak tudi zaželeno vodilo pri normativnem urejanju družbenega življenja. Financiranje verskih skupnosti ni bilo obravnavano le z vidika zahteve po enakopravnem obravnavanju verskih skupnosti v primerjavi z drugimi organizacijami, ki delujejo na socialnem, kulturnem, vzgojnem ipd. področjih. Odločba U-I-92/07 izhaja s stališča, da je financiranje verskih skupnosti in njihovih organizacij način za podpiranje izvrševanja človekove pravice, ki je sam po sebi legitimen posveten interes.

17Odločba je začrtala relativno širok okvir sprejemljivosti izbranih kriterijev in načina financiranja, mejo pa je postavila na točki, »ko bi nudenje podpore že pomenilo (simbolno) istovetenje države z vero oziroma z verskimi skupnostmi«, in na načelu enakosti (z vidika enakopravnega obravnavanja verskih skupnosti in prepovedi razlikovanja brez razumnega razloga). Meja dopustnosti je po prevladujočem stališču US prekoračena z zaposlitvijo duhovnika, ki izvaja versko oskrbo v zaporih in bolnišnicah, v okviru državnega organa. Znotraj ustavnega okvira dopustnosti podpiranja dejavnosti verskih skupnosti pa je odločba U-I-92/07 umestila organizacijsko in finančno podporo države pri zagotavljanju verske duhovne oskrbe v vojski, policiji, zaporih, bolnišnicah in socialno-varstvenih zavodih. Zaposlitev osebe, ki organizira versko oskrbo v policiji, tako sodi znotraj ustavno dopustnega okvira. US sicer ni izrecno presojalo podzakonske ureditve verske oskrbe v vojski in se tudi ni izrecno opredelilo do vprašanja, ali je ureditev, po kateri je verska oskrba vojakov zagotovljena v okviru vojaškega vikariata, ki skrbi tako za njeno organiziranje kot tudi za nudenje te oskrbe (da je bilo predmet razprave, je mogoče sklepati iz odklonilnega ločenega mnenja sodnice Krisper Kramberger), skladna z Ustavo. Glede na specifične zahteve, povezane z organiziranjem verske oskrbe v vojski, bi lahko presoja o nedopustnosti take ureditve preprečila dejansko versko oskrbo vojakov v času, ko jim je najbolj potrebna, tj. med izvajanjem tistega dela službe, ki jim preprečuje versko oskrbo izven nje.

18Iz odločbe U-I-92/07 je mogoče sklepati, da je tudi državna pomoč pri financiranju socialnega zavarovanja duhovnikov in drugih uslužbencev verskih skupnosti skladna z Ustavo. Iz razlogov, s katerimi je zavrnilo očitke v zvezi s posebnim položajem judovske skupnosti, in obrazložitve v zvezi s pogoji za registracijo verskih skupnosti pa izhaja, da je z Ustavo skladna tudi vezanost pridobitve državne pomoči na število pripadnikov (registrirane) verske skupnosti. V zvezi z ureditvijo pogojev za registracijo je namreč zavzelo stališče, da niti določitev (razumnega) števila članov za registracijo verske skupnosti niti vezanost posameznih pravic na izpolnjevanje določenih pogojev (med katerimi je izrecno navedlo številčnost članstva) ni v neskladju z Ustavo.

19Odločba U-I-92/07 daje tudi dovolj podlage za presojo o dopustnem obsegu nadzora v zvezi s finančnim poslovanjem verskih skupnosti. Ta mora biti namreč skladen s pravico verskih skupnosti do samostojnega odločanja o lastnih zadevah, ki vključuje tudi finančno avtonomijo. Financiranje iz javnih virov zato ne sme predstavljati sredstva za nadzor države nad delovanjem verskih skupnosti.

20US izrecno daje prednost vsebinskemu pred formalnim pojmom enakosti in nevtralnosti. Načelo ločenosti je postavljeno le kot okvir za vzpostavitev pluralne družbe, ki vključuje posameznike in skupine z različnimi prepričanji (in jih v tej razsežnosti ne izključuje). Odločilno za presojo, ali je določeno ravnanje države nedovoljeno oziroma ali bi morala v določeni situaciji v prostoru družbenega ukrepati, ni že navzočnost verske vsebine v javnem prostoru sama po sebi, temveč kakšno je sporočilo določenega ravnanja države (oziroma njegove opustitve) v razmerju do različnih (verskih) prepričanj oziroma kako intenzivno je to sporočilo povezano z državo kot tako.[4] Šele tedaj, ko je to sporočilo tako intenzivno, da ga ni mogoče razumeti drugače, kot da država daje določenemu verskemu oz. drugemu prepričanju prednost pred drugimi, je ravnanje države v nasprotju z zapovedjo po njeni svetovnonazorski nevtralnosti. Normodajalec sme razlikovati med posameznimi položaji, če za tako razlikovanje obstaja razumen razlog; čim močneje je razlikovanje povezano z vsebino posameznih prepričanj, tem tehtnejši morajo biti razlogi, ki utemeljujejo neenakopravno obravnavanje verskih skupnosti. Zakonodajalec sme in mora vzeti v ozir zgodovinsko in obstoječe družbeno okolje, izvore kulture, strukturo prebivalstva, ob tem pa ne zanemariti, da imajo tudi veroizpovedi in druga prepričanja, ki so v manjši meri navzoča v slovenskem prostoru, pravico do enakopravne podpore države pri zagotavljanju predpostavk za polno uresničevanje verske svobode.

21Vodila za normativno urejanje področja, ki zadeva svobodo vere in drugih prepričanj, ki jih je opredelila odločba U-I-92/07, predstavljajo nujno podlago za dosego dejanske strpnosti med ljudmi različnih prepričanj in medsebojnega spoštovanja kot temelja demokratične družbe. Normativna ureditev, ki osebam vseh prepričanj in skupnostim, v okviru katerih so organizirane, posreduje sporočilo vključenosti v življenje družbe, sodi v ta ustavni okvir. Široka razprava, ki se je v preteklem desetletju razvila v evropskem prostoru v zvezi z izražanjem vere v šolskem okolju in v javnosti sploh (in ki še ni sklenjena), je doslej pripeljala do zanesljive ugotovitve, da za obseg svobode vere in drugih prepričanj ni odločilna institucionalna ureditev razmerij med državo in verskimi skupnostmi, temveč drža države, ki pri izvrševanju svojih nalog daje ustrezno težo tej posameznikovi razsežnosti in dejavno prispeva k razvoju takšnega družbenega okolja, ki ne le trpi različno misleče, ampak se ti med sabo tudi spoštujejo in sprejemajo. Pri doseganju tega cilja domala nobena izbira ni vnaprej izključena, ampak je, če parafraziram zaključno misel profesorja Josepha H. H. Weilerja v predstavitvi stališča skupine držav na javni obravnavi v zadevi Lautsi proti Italiji, odvisna od rezultata razumnega in dobronamernega dialoga vseh, ki jih zadeva.

[1] Na več področjih pravnega urejanja je do tega že prišlo (npr. ureditev pravice do odklonitve zdravljenja, možnost nekajdnevnega izostanka od obveznega šolskega pouka, ne da bi bilo treba navesti razloge zanj, fotografije na osebnih dokumentih, ki dopuščajo izjeme od pravila, da je na njih fotografija osebe brez pokrivala), nekatera vprašanja pa se bodo še lahko postavila (npr. oprostitev ocene iz obveznih predmetov v šoli iz verskih razlogov).

[2] ESČP je v sodbi Hasan in Eylem Zengin proti Turčiji navedlo, da je v Evropi versko izobraževanje tesno povezano z laičnim izobraževanjem in da med 46 članicami Sveta Evrope samo Albanija, Francija in Makedonija ne zagotavljajo verskega pouka v državnih šolah, Slovenija pa ponuja nekonfesionalen pouk.

[3] Iz obrazložitve U-I-92/07 jasno izhaja, da navedbe v in OdlUS XII, 89, Rm-1/02, Ur. l. 118/03, po katerem je ena od bistvenih sestavin načela o ločitvi države in verskih skupnosti v državah, za katere je značilno njegovo dosledno uresničevanje (Francija, Združene države Amerike, Japonska), ta, da država finančno ali kako drugače ne podpira verskih dejavnosti, ni mogoče razumeti tako, da 7. člen prepoveduje finančno podpiranje verskih skupnosti ali verskih vsebin nasploh.

[4] O navzočnosti simbolov posameznih veroizpovedi ali drugih prepričanj v prostorih v lasti države odloča država, o navzočnosti enakih simbolov v prostorih verske skupnosti, četudi se tam opravlja javna služba, odloča verska skupnost; izbira oblačila je vedno (tudi) posameznikova izbira, različno intenzivna vez z državo pa je lahko podana, kadar posameznik sodeluje pri izvajanju funkcij oziroma nalog države (npr. sodnik, učitelj ipd.); o organiziranju verske oskrbe v prostorih upravnih organov ali organizacij, ki opravljajo javno službo, odloča država oz. lokalna skupnost, a je ta odločitev omejena na organizacijski vidik, ipd.