Franc Testen, 2002

50Bistvena ustavna zahteva je, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena vnaprej. Teorija si zastavlja vprašanje, po katerem dogodku se presoja “vnaprejšnjost” določitve: ali morajo biti pravila določena, preden se je zgodil dogodek, ki je predmet sodne obravnave, ali pa zadošča, da so bila določena, preden je iz dogodka nastal sodni spor. Vprašanje se lahko pojavi zlasti v primerih reorganizacije sodišča ali spremembe postopkovnih pravil, zlasti pravil o pristojnosti. Stališča glede tega vprašanja so različna, US na to vprašanje še ni bilo treba odgovoriti. Načelo zakonitega sodnika je bilo prvotno usmerjeno predvsem navzven: proti kabinetni justici. Danes je obrnjeno navznoter: ukrepi znotraj sodnega sistema naj zagotovijo, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in (znotraj tega) za naravnega sodnika. Možnosti naknadne določitve sodnika morajo biti izključene oziroma omejene na nujne primere: tudi v teh primerih pa mora biti določitev prepuščena sodstvu, ne pa kateri od drugih vej oblasti. Takšna zahteva zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec v sporu in tudi noben državni organ ne bo imel, potem ko je spor že nastal, vpliva na določitev, kateri sodnik naj v konkretnem sporu odloča. S stališča pravice do zakonitega sodnika so lahko vprašljive tudi vse postopkovne določbe, ki omogočajo izbirne pristojnosti: primerjalna ustavnosodna judikatura se je ukvarjala s tem vprašanjem zlasti v primerih, ko je bila določena možnost izbire dana državnemu tožilcu (ali sodiščem) v kazenskih postopkih.

51V OdlUS IV, 17, U-I-209/93, Ur. l. 18/95 je US področje varovanja pravice do naravnega sodnika opredelilo na naslednji način. Ta ustavna določba preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi, potem ko je spor že nastal. Vnaprej določena pravila morajo izključiti diskrecijo kateregakoli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Ta pravila tudi ne smejo dopuščati nobene nepotrebne negotovosti in nedoločenosti pri določitvi sodnika. Določba naj zagotovi, da se bodo zadeve dodeljevale posameznim sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelilne znake zadeve. Določbo 2. odst. 23. člena je treba kot procesno pravilo obravnavati vzporedno z načelom zakonitosti kot materialnim pravilom: v obeh primerih gre za načelo vnaprejšnje splošne določenosti, ki naj naslovnike norme ščiti pred samovoljo organov javne oblasti. Prvenstveni namen določbe 2. odst. 23. člena je torej onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamezni zadevi. Navedena določba pa ne zahteva takšne ureditve, ki bi tudi strankam preprečila vsakršen vpliv na to, kateri sodnik (ne) bo odločal v njihovi zadevi. Ureditev, ki bi v vseh primerih vnaprej onemogočala vsakršen vpliv ene ali obeh strank na določitev sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi, že pojmovno ni mogoča. Stranke vedo, kateri sodniki so razporejeni k posameznim sodiščem in na posamezna delovna področja. Že z uporabo pravil o dogovorjeni pristojnosti lahko obe stranki posredno vplivata tudi na to, iz katerega kroga bo določen sodnik, ki bo odločal o posamezni zadevi. Posamezna stranka pa lahko z uporabo pravil o izbirnih pristojnostih vpliva na to, kateri sodniki (ne) bodo odločali v njeni zadevi. Takšne možnosti vplivanja stranke na določitev sodnika v posamični zadevi ne ogrožajo ustavnih dobrin, ki jih varujejo določbe 23. člena. S takšnim ravnanjem tudi ni kršena ta pravica nasprotne stranke, saj ji še vedno sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, ne pa sodnik, ki bi ga ex post določilo sodišče ali kakšen drug organ.

52Pravica do zakonitega sodnika med drugim zahteva, da se pri dodeljevanju zadev spoštujejo pravila o razporedu dela, vključno s pravili o organizaciji in delu posameznih oddelkov. Ta pravica nadalje preprečuje sodniku, ki je bil v posamični zadevi izbran, da bi odklonil sojenje v tej zadevi ali da bi odstopil zadevo v reševanje drugemu sodniku. V teoriji se najdejo tudi stališča, da ta pravica zagotavlja, da se morajo zadeve obravnavati po vrstnem redu, ki je določen s časom pripada zadeve na sodišče. Bolj pravilno je stališče, da spoštovanje vrstnega reda zahteva določba 22. člena.