Janez Čebulj, 2002

2Sojenje brez nepotrebnega odlašanja je bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva. Če namreč sodno varstvo pride prepozno, je prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima. Da je o spornih razmerjih odločeno brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem času), pa je tudi v interesu pravne varnosti. Po stališču ESČP (zadeva Guincho v. Portugalska z dne 10. 7. 1984, A 81, § 38) je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izjemnega pomena za kvaliteto sodnega postopka. Država je zato dolžna organizirati sodstvo tako, da je zagotovljeno dejansko uresničevanje pravice iz 23. člena. Gre torej za ustavno pravico pozitivnega statusa.

3Značilno za pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je, da je lahko kršena samo z dejanjem oziroma z opustitvijo, kršitev pa lahko zagreši samo sodišče. Zagrešena je torej lahko le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa.

4Sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se zagotavlja v upravnem sporu na podlagi 2. odst. 157. člena oziroma 3. odst. 1. člena ZUS. Izjemo od tega predstavlja samo primer, ko bi do kršitve prišlo v postopku pred Vrhovnim sodiščem. V takšnem primeru bi namreč isto sodišče odločalo o kršitvi, ki jo je samo zagrešilo, to pa bi povzročilo neučinkovitost sodnega varstva. Zato je v tem primeru dovoljena ustavna pritožba. Ustavna pritožba je dovoljena kljub temu, da gre za dejanje in ne za posamičen akt, s katerim bi se posegalo v človekovo pravico (šesta alinea 1. odst. 160. člena). Razlaga, po kateri v tem primeru (ker gre za dejanje) ustavna pritožba ne bi bila dovoljena, bi bila po stališču US (glej zlasti zadevi OdlUS VII, 116, Up-369/97 z dne 21. 1. 1998 in OdlUS V, 189, Up-277/96 z dne 7. 11. 1996) v nasprotju s 4. odst. 15. člena, hkrati pa bi pomenila tudi kršitev enakega varstva pravic (22. člen). Vendar to velja le v primeru, če kršitev obravnavane pravice še traja. Za primere, ko je kršitev prenehala, velja stališče US, da sodno varstvo po 2. odst. 157. člena kot subsidiarno ne pride več v poštev. Primarno sodno varstvo je v tem primeru uveljavljanje pravice do povračila morebitne škode v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen); ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih ZUstS prizadeti vloži tudi ustavno pritožbo (glej OdlUS IX, 309, Up-73/97, Ur. l. 1/2001).