Področje varovanja
Jernej Letnar Černič, 2011
3Normativno varstvo naravne in kulturne dediščine sistemsko urejata Zakon o ohranjanju narave (Ur. l. 96/04 – ZON-UPB2) in Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. 16/08 – ZVKD-1).
4ZON-UPB2 opredeljuje naravno dediščino kot naravno vrednoto, ki vključuje geološke pojave, minerale in fosile ter njihova nahajališča, površinske in podzemske kraške pojave, podzemske jame, soteske in druge geomorfološke pojave, ledenike in vse oblike ledeniškega delovanja, izvire, slapove, brzice, jezera, barja, potoke in reke z obrežji, morsko obalo, rastlinske in živalske vrste, njihova izjemna živa bitja in življenjski prostor, ekosisteme, krajino in oblikovano naravo (4 (3). člen). ZON-UPB2 vsebuje ukrepe ohranjanja raznovrstnosti živih organizmov in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave (1 (1). člen). ZON-UPB2 pojasnjuje ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti kot ukrepe, s katerimi se ureja varstvo prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti in zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja. Pravni subjekti morajo prispevati k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varovati naravne vrednote.
5Varstvo predmetov kulturne dediščine je zelo pomembno za (o)krepitev narodove samobitnosti in samozavesti. ZVKD-1 deli dediščino na materialno in živo dediščino. Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina (1 (3). člen v 2. odstavku 1. člena določa, da so dediščina dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter druge državljanke in državljani RS opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitete, verskih in drugih prepričanj, znanja in tradicije. Glavni namen je celostno ohranjanje kulturne dediščine.
6ZKVD-1 v prvem odstavku 4. člena določa, da ima vsakdo pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi. Poleg pravic pa vsakdo nosi odgovornost za spoštovanje dediščine drugih, prav tako kakor svoje lastne (2. odstavek 4. člena).
7ZKVD-1 v 2. členu izpostavlja, da je varstvo kulturne dediščine v javno korist. Javna korist varstva dediščine se določa v skladu s kulturnim, z vzgojnim, razvojnim, s simbolnim in z identifikacijskim pomenom dediščine za državo, pokrajine in občine.
8Pri ustavnopravnem varstvu kulturne dediščine je pomembna tudi Konvencija UNIDROIT o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, ki uvaja skupna pravila o vračanju predmetov kulturne dediščine med državami pogodbenicami Konvencije (Ur. l., MP 6/04 – MKUPKD). Nedovoljena in nezakonita trgovina z umetninami in drugimi predmeti kulturne dediščine povzroča nepopravljive posledice kulturni dediščini naroda kot tudi dediščini prebivalcev nekega območja, kar lahko povzroči izgubo nenadomestljivih umetniških in zgodovinskih podatkov. Konvencija določa, da se ukradeni ali nezakonito izvoženi predmeti vrnejo prvotnemu lastniku. Pri tem v 4. členu določa, da je posestnik ukradenega predmeta, ki ga je treba vrniti, ob izročitvi predmeta upravičen do plačila pravične in razumne odškodnine, če ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet ukraden, oziroma če lahko dokaže, da je ob pridobitvi predmeta ravnal s primerno skrbnostjo (due dilligence). Pri tem je potrebno upoštevati, kako je posestnik pridobil predmet, vključno s plačano ceno in z naravo strank. Če je posestnik preveril registre ukradenih predmetov kulturne dediščine in pridobil druge ustrezne informacije in dokumentacijo, ki bi jo lahko razumno pridobil, potem je mogoče ugotoviti, da je ravnal s primerno skrbnostjo. Podobno velja, če se je posestnik posvetoval s pristojnimi organi in postopal na način, kot bi razumna oseba storila v takšnih okoliščinah. Varstvo kulturne dediščine tudi zahteva od države, da zagotovi, da se vrnejo tista dela kulturne dediščine, ki so jih nezakonito in samovoljno odvzeli visoki predstavniki nekdanjih totalitarnih režimov. Slednje pomeni, da morajo, denimo, nekdanji visoki funkcionarji komunističnega sistem vrniti umetnine, ki so jih pridobili po drugi svetovni vojni ter, ki so bile arbitrarno odvzete prvotnim lastnikom.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
Jogan, Pravna ureditev varstva naravne in kulturne dediščine, Koper 2009;
Francioni, The 1972 World Heritage Convention, 2008, OUP, A Commentary;
Pličanič, Temelji ekološkega prava: kako uzakoniti zmernost pri človekovih odnosih z živalmi, rastlinami in neživim svetom, Ljubljana 2004.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/