Blaž Ivanc, 2011

71Ustavna določba tretjega odstavka 51. člena sama ne opredeljuje področij, na katerih je zagotovljeno ustavno varstvo, ampak se izrecno nanaša le na splošen izraz »zdravljenje« in na zakonsko opredeljene primere, v katerih je prisilno zdravljenje dopustno. Po Ustavi je podrobnejše urejanje načina izvrševanja navedene ustavne določbe naloženo zakonodajalcu, ki pa nima širokega prostega polja presoje in primerov omejevanja ne more določati poljubno.

72Po stališču US je treba izraz »zdravljenje« iz tretjega odstavka 51. člena Ustave razlagati tako, da obsega uporabo vsakega posameznega zdravstvenega ukrepa, bodisi kurativnega bodisi preventivnega, torej kakršnegakoli medicinskega posega (OdlUS XIII, 10, U-I-127/01 Ur. l. 25/04; tč. 14). Natančnejšo opredelitev medicinskega posega je zakonodajalec uredil v 10. točki 2. člena ZPacP, po kateri je medicinski poseg »vsako ravnanje, ki ima preventivni, diagnostični, terapevtski ali rehabilitacijski namen in ki ga opravi zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec«. Ustavni okvir »zdravljenja« je treba razumeti širše od izvajanja medicinskih ukrepov in sicer kot izvajanje zdravstvene oskrbe, ki poleg medicinskih posegov obsega tudi druge posege za preprečevanje bolezni in krepitev zdravja, diagnostiko, terapijo, rehabilitacijo in zdravstveno nego ter druge storitve oziroma postopke, ki jih izvajalci zdravstvenih storitev opravijo pri obravnavi pacienta (22. točka 2. člena ZPacP).

73Namen določbe o prepovedi prisilnega zdravljenja je zagotoviti spoštovanje svobodne in samostojne odločitve posameznika o zdravljenju. Zato je njen domet širok in se nanaša na vsa področja, kjer je lahko posameznik podvržen zdravstveni oskrbi oziroma medicinskim posegom, izvajanju katerih bodisi (izrecno ali drugače) nasprotuje bodisi glede njih ni bila pridobljena njegova privolitev. Bistvena prvina določbe je tudi zahteva po zagotovitvi učinkovitega postopkovnega varstva pravice do svobodnega in samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju.

74Zakonodajalec je zato dolžan urediti primere in pogoje, ko je dopustno izvajanje medicinskih posegov oziroma zdravstvene oskrbe brez zavestne privolitve posameznika (glej 4. točko). Posebej zahtevno in praviloma posebno področje zakonskega urejanja predstavljajo ukrepi prisilnega zdravljenja oseb z duševnimi motnjami, ker ne posegajo le v pravico do samostojnega in svobodnega odločanja o zdravljenju, temveč lahko močno posegajo tudi v druge pravice in temeljne svoboščine, npr. v pravico do prostosti (prvi odst. 19. člena), v pravico do svobode gibanja (32. člen) in v pravico do varstva telesne in duševne celovitosti (35. člen). Pomen ustavnega varstva iz določbe tretjega odstavka 51. člena in drugih ustavnih jamstev je še posebej izrazit, če zakonodajalec v okviru kazenske zakonodaje ureja področje prisilnega zdravljenja neprištevnih ali bistveno zmanjšano prištevnih oseb z duševnimi motnjami, ki so storilci kaznivih dejanj. V okviru kazenskega prava se ustavna prepoved prisilnega zdravljenja nanaša tudi na primere, ko zakonodajalec predpisuje prisilno zdravljenje kot varnostni ukrep pri osebah, ki so storile kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola ali mamil in zato obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Domet določbe tretjega odstavka 51. člena sega tudi na področje zakonske ureditve obveznih javnozdravstvenih ukrepov, katerih cilj je varstvo pred nalezljivimi boleznimi. Enako velja tudi za nekatere zdravstvene ukrepe s področja varstva pred ionizirajočimi sevanji.

75Prvi nujni predpogoj svobodnega in samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju je celovita obveščenost posameznika o zdravljenju, katere odraz je pojasnilna dolžnost zdravnika oziroma drugega zdravstvenega (so)delavca. V teoriji se je uveljavila doktrina zavestne privolitve pacienta (angl. »informed consent doctrine«) oziroma pojasnilne dolžnosti zdravnika oziroma izvajalca zdravstvene oskrbe (nem. »Aufklärungspflicht«). Čeprav je dolžnost podati pacientu pojasnilo v prvi vrsti etična zapoved, gre tudi za pravno zapoved, ki ne izhaja samo iz ustavne določbe o prepovedi prisilnega zdravljenja, temveč tudi iz določb, s katerimi so varovani telesna in duševna celovitost posameznika, njegova zasebnost, njegove osebnostne pravice, svoboda odločanja o sebi, osebna prostost, dostojanstvo in varnost posameznika. Z vidika tretjega odstavka 51. člena sta celovita izvedba pojasnila zdravnika oziroma izvajalca zdravstvene oskrbe in zavestna privolitev pacienta nujni prvini (conditio sine qua non) svobodnega in samostojnega odločanja posameznika o zdravljenju.

76Za zdravljenje je značilno, da po eni strani temelji na sodelovanju med zdravnikom oziroma zdravstvenim delavcem in pacientom. Po drugi strani je to razmerje zaznamovano z nasprotjem dveh pravno priznanih interesov: zdravstveni delavec je zavezan nalogi zdravljenja, v okviru katerega ima zelo široko polje strokovne presoje, pacient pa ostaja glavni in avtonomni nosilec odločanja o sebi in o svojem zdravju. S pojasnilom zdravstvenega delavca in pacientovo privolitvijo v zdravljenje se navedeno nasprotje premošča ter zagotavlja medsebojno sodelovanje (Deutsch, s. 163 in nasl.). Zahteva po pojasnilu in privolitvi izhaja tudi iz določbe 5. člena MVCPB, ki postavlja splošno pravilo, da je zdravstveni poseg dopusten samo, če je bila oseba, na katero se poseg nanaša, o njem poučena in je vanj prostovoljno privolila (prvi odstavek). Zaradi trajne narave pravice do svobodnega odločanja o zdravljenju lahko pacient svojo privolitev vselej svobodno prekliče (tretji odstavek).

77Glavna vsebinska zahteva MVCPB glede pojasnilne dolžnosti je, da mora vsebovati pouk pacientu o namenu zdravljenja, o naravi medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, o pričakovanih posledicah zdravljenja in tudi o tveganjih, ki so z njim povezana (drugi odst. 5. člena). Izvajanje pojasnilne dolžnosti obsega naslednje vidike, ki jim v veliki meri sledi tudi zakonska ureditev v ZPacP: 1. pojasnilo o diagnozi (prva alineja prvega odstavka 20. člena), 2. pojasnilo o poteku in organizaciji zdravljenja (tretji odstavek in prva alineja prvega odstavka 20. člena ter 24. člen), 3. pojasnilo o drugih možnostih zdravljenja (četrta alineja prvega odst. 20. člena), 4. pojasnilo o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih zdravljenja (tretja alineja prvega odst. 20. člena), 5. pojasnilo o učinkovanju oziroma uporabi zdravilnih učinkovin (tretji odst. 24. člena), 6. pojasnilo o opustitvi oziroma posledicah zavrnitve zdravljenja (tretja alineja prvega odst. 20. člena in drugi odst. 30. člena), 7. pojasnilo o varnosti zdravljenja (četrti odst. 20. člena v povezavi z določbo tretjega odst. 11. člena), 8. pojasnilo o kakovosti zdravljenja (druga alineja prvega odstavka in tretji odst. 20. člena v povezavi z določbo tretjega odstavka 11. člena, 9. pojasnilo o ekonomskih vidikih zdravljenja (25. člen), in 10. pojasnilo o sodelujočih pri zdravljenju (23. člen) (več o dogmatični razčlenitvi pojasnilne dolžnosti Deutsch, s. 175 in nasl.).

78Morebitna pacientova zahteva, da se mu ne sporočajo podatki o njegovem zdravstvenem stanju, je dopusten razlog za opustitev pojasnila, vendar mora biti pacient sposoben odločanja o sebi. Zakonodajalec je pacientovo pravico do opustitve sporočanja podatkov o zdravstvenem stanju omejil zaradi razloga varstva zdravja drugih oseb, to je v primeru, če bi drugim grozila resna zdravstvena škoda (drugi odst. 22. člena ZPacP).

79Izjemoma je opustitev pojasnila zdravstvenega delavca dopustna zaradi varstva zdravstvene koristi pacienta (obzirni molk zdravnika) ali v primeru, če bi obstajala velika in konkretna nevarnost za druge ljudi (npr. v primeru zdravljenja oseb z duševno motnjo; Deutsch, s. 204). Po ZPacP je zamolčanje podatkov o zdravstvenem stanju pacienta dopustno samo, če zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo (npr. hudo psihično obremenitev, kot je izguba volje do življenja, samomorilske težnje ali poslabšanje telesnega zdravja, denimo hude težave s srcem). Zamolčanje ni mogoče, če pacient izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen, vendar mora biti pacient sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist (prvi odstavek 22. člena; prim. Korošec, Novak, Balažic v Korošec (ur.), s. 132). Posebne določbe glede zamolčanja in omejevanja vpogleda v medicinsko dokumentacijo predvideva tudi ZDZdr (tretji odst. 47. člena in tretji odst. 64. člena). V vseh primerih mora biti odločitev pacienta oziroma zdravstvenega delavca ustrezno dokumentirana (ZPacP v določbi 22. člena predvideva ločeno dokumentiranje navedenih odločitev).

80Druga stran sodelovanja med pacientom in zdravstvenim delavcem je privolitev pacienta v medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, ki je izraz njegove pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju (26. člen ZPacP). Pravna veljavnost privolitve je odvisna od pravne pravilnosti izvedbe pojasnilne dolžnosti. Teorija med prvine privolitve uvršča pacientovo izjavo volje, s katero izrazi privolitev v konkreten zdravstveni poseg, ki mu je bil predlagan in pojasnjen v okviru pojasnilne dolžnosti. Dejanje obveščene privolitve upravičuje poseg (volenti non fit iniuria). Nujna prvina privolitve pacienta je tudi privolitev v nevarnost, ki jo zaradi možnih zapletov poseg lahko pomeni za pacienta. S tem pacient ne privoli v dejanski nastanek škode zaradi zapleta, ampak gre predvsem za to, da prevzema tveganje za morebitni zaplet (ne pa za napako!). Kot sestavni del pacientove privolitve je treba upoštevati tudi njegovo privolitev za posege  v njegovo osebno sfero, npr. za pridobivanje in  obdelavo občutljivih osebnih podatkov, odvzem substanc ipd. Pacientova morebitna privolitev v ravnanja contra legem artis ne more biti pravno veljavna (Deutsch, s. 167).

81Izraz pacientove pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju sta tudi pravica do zavrnitve zdravstvene oskrbe (30. člen ZPacP) in pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje (32.–38. člen ZPacP). Pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje pride do izraza v položaju, ko pacient ni več sposoben odločanja o sebi, vendar je predhodno že izrazil svojo voljo glede morebitnega zdravstvenega posega. Z navedeno pravico je zakonodajalec sledil zahtevi iz 9. člena MVCPB, v skladu s katero je treba upoštevati želje, ki jih je pacient glede zdravniškega posega izrazil pred posegom.