Jernej Letnar Černič, 2011

3Slovenska ureditev razločuje med statusom begunca, statusom subsidiarne oblike zaščite ter statusom začasne zaščite razseljenih oseb. Pravico do pribežališča urejajo: Zakon o mednarodni zaščiti (Ur. l. 111/07 – ZMZ), Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb (Ur. l. 65/05 – ZZZRO) in Zakon o tujcih (Ur. l. 107/06 – ZTuj-1). Poglavitni ZMZ v celoti povzema evropsko azilno pravo, ki izhaja iz direktiv in uredb EU. ZMZ povzema mednarodno definicijo, da status begunca pridobi državljan tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki temelji na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Tretji odstavek istega člena pa določa, da status subsidiarne oblike zaščite  pripada državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

4Pravica do prebivališča vključuje tudi pravico do začasnega varstva oziroma zaščite, do katere so upravičene osebe, ki se ne morejo varno in trajno vrniti v državo ali regijo izvora zaradi vojne in njej podobnih razmer, oboroženih spopadov, okupacije ali množičnih kršitev človekovih pravic, zaradi česar je ogroženo njihovo življenje ali telo ali so žrtve sistematičnega ali splošnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.