Jernej Letnar Černič, 2011

2Izročitev je pravni posel med dvema državama, s katerim se državljana lahko izroči drugi državi, da se mu tam sodi v kazenskem postopku oziroma da se v tisti državi izvrši že dosojena kazen. Izročitev državljana RS mednarodni organizaciji je dovoljena, če le-ta temelji na spoštovanju človekovih pravic, demokracije in načel pravne države. Pri tem je zanimivo primerjati določbo 47. člena z drugim odstavkom 16. člena nemške ustave, ki morda nekoliko jasneje določa, da »Nemca ni dovoljeno izročiti tuji državi. Zakon lahko določi drugačno ureditev za izročitev državi članici EU ali mednarodnemu sodišču, če je zagotovljeno spoštovanje ustavnih načel.«

3Tesno pa je z institutom izročitve povezano pravno načelo aut dedere aut judicare, ki je za RS pomembna predvsem z vidika Zakona o ratifikaciji Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča (MRSMKS) Ur. l. -MP, št. 29/2001. Misel, da bi mednarodno pravo dovoljevalo primere, v katerih bi se lahko domnevni storilec najhujših hudodelstev zatekel pred kazenskim pregonom pristojnih organov države, v kateri je bilo kaznivo dejanje ali hudodelstvo storjeno, v tretjo državo, se zdi v sodobni mednarodni družbi nevzdržna. Zato mora obstajati možnost, da domnevne storilce najhujših hudodelstev ne preganja samo država, v kateri so bila hudodelstva storjena, ampak tudi država, v kateri si je domnevni storilec poiskal zatočišče. Izraz aut dedere (predati oziroma izročiti) aut judicare (soditi oziroma izročiti) se uporablja pri opisovanju obveznosti držav, da izročijo posameznike, osumljene zločinov proti mednarodnem pravu, ali jim sodijo. Splošno pravno načelo oziroma pravno pravilo aut dedere aut judicare izvira iz izraza aut dedere aut punire (izroči ali kaznuj), ki ga je v sedemnajstem stoletju izklesal eden očetov mednarodnega prava Hugo Grotious (Grotious, s. 526–529).

4Za državo, v kateri je trenutno domnevni storilec, velja obveznost sojenja ali izročitve. Ta država mora soditi domnevnemu storilcu oziroma ga izročiti drugi državi, ki mu je voljna soditi in uradno zahteva njegovo izročitev. Sprejeti mora ustrezne ukrepe za prijetje domnevnega storilca in zagotoviti, da pristojni organi začnejo ustrezne kazenske postopke. Obveznost sojenja ali izročitve zato velja predvsem za državo, v kateri je trenutno domnevni storilec. Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare) omogoča državi možnost izbire, da se odloči, kateri del obveznosti bo izpolnila. Ko izpolni enega od delov obveznosti, ni zavezana izpolniti še drugega dela obveznosti. Pri tem je treba poudariti, da je mogoče tudi, da država izpolni oba dela obveznosti. Ob tem je nujno treba razčistiti temeljno razmerje med obveznostjo do sojenja ali izročitve. Pri tem se zdi, da so argumenti za omejevanje izvajanja obveznosti aut dedere aut judicare na najtežja hudodelstva, ki se nanašajo na mednarodno skupnost kot celoto, utemeljena (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva, mučenje in agresija). Zato je mogoče povzeti, da je obveznost aut dedere aut judicare v mednarodnem pravu globoko zasidrana. Pri tem je treba pritrditi Z. Galickemu, da je obveznost zrela za morebitno kodifikacijo in vključitev nekaterih dodatnih sestavin, ki bi lahko pripomogle k nadaljnjemu razvoju mednarodnega prava.