Janez Čebulj, 2011

3Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ta zagotavlja vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svoje pravice. V tem smislu gre za pravico, ki je eden od bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic. Njen namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva: prepozno sodno varstvo lahko izniči njegove učinke. Če namreč sodno varstvo pride prepozno, je prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima.

4Leta 2005 je US spremenilo svoje dotedanje stališče, po katerem je bilo sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi 2. odst. 157. člena oziroma 3. odst. 1. člena ZUS. Izjemo od tega je predstavljal samo primer, ko bi do kršitve prišlo v postopku pred Vrhovnim sodiščem. V takšnem primeru je US dovolilo ustavno pritožbo kljub temu, da gre za dejanje in ne za posamičen akt, s katerim bi se posegalo v človekovo pravico (šesta alineja 1. odst. 160. člena). Razlaga, po kateri v tem primeru (ker gre za dejanje) ustavna pritožba ne bi bila dovoljena, bi bila po stališču US (glej zlasti zadevi OdlUS VII, 116, Up-369/97 z dne 21. 1. 1998 in OdlUS V, 189, Up-277/96 z dne 7. 11. 1996) v nasprotju s 4. odst. 15. člena, hkrati pa bi pomenila tudi kršitev enakega varstva pravic (22. člen). Vendar to velja le v primeru, če kršitev obravnavane pravice še traja. Za primere, ko je kršitev prenehala, velja stališče US, da sodno varstvo po 2. odst. 157. člena kot subsidiarno ne pride več v poštev. Primarno sodno varstvo je v tem primeru uveljavljanje pravice do povračila morebitne škode v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen). V odločbi US OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05 je US spremenilo stališče tako glede učinkovitosti sodnega varstva po ZUS kot tudi glede povračila škode po 26. členu. Sprejelo je stališče, po katerem pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu. Gre za zadoščenje, katerega prvenstveni namen je odmena zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. Ker ZUS, ki glede na drugi odstavek 157. člena sicer ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni vseboval posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala, je US ugotovilo, da je v neskladju s 4. odst. 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena. Zakonodajalcu je naložilo, naj v roku enega leta  celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZUS ali v drugem zakonu, pri čemer naj posebno pozornost nameni temu, da ne bo novo pravno sredstvo za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku povzročilo še dodatnega podaljšanja trajanja sodnih postopkov.