Blaž Ivanc, 2011

17Besedilo določbe 17. člena se razlikuje od besedil navedenih mednarodnih dokumentov, ki so za Slovenijo zavezujoči, v tem, da v prvem stavku govori o »nedotakljivosti« človekovega življenja. Niti EKČP niti MLP – Listina v svojih določbah (2. člen) ne govorita o »nedotakljivosti« človekovega življenja, ampak o pravici vsakogar do življenja, ki mora biti zavarovana z zakonom, oziroma o pravici vsakega do življenja. Izmed ustav držav članic EU enako besedilo kot v določbi 17. člena RS vsebuje določba 24. člena portugalske ustave (glej primerjalni pregled v Mayer-Ladewig, s. 67–69 in Mathieu, s. 12–14). Gola jezikovna razlaga besedila prvega stavka 17. člena bi lahko vodila do napačnega sklepa, da je z določbo ustavodajalec prepovedal kakršenkoli poseg v človekovo življenje, npr. tudi v primeru silobrana in dejanja v skrajni sili, ali v primeru izvajanju vojaškega obrambnega delovanja vojske pri obrambi države. Iz izraza »nedotakljivost« nedvomno izhaja, da je želel ustavodajalec z njim poudariti hierarhični pomen te vrhovne ustavne dobrine. Ker gre za eno od vrhovnih ustavnih dobrin, so posegi vanjo dopustni zgolj pod najstrožjimi pogoji (to je v skladu z najstrožjim testom sorazmernosti), če je pravico do življenja absolutno nujno potrebno omejiti zaradi varstva hierarhično enakovrednih ustavnih dobrin (npr. življenja drugega). Namen ustavodajalca je bil zagotoviti posebej močno ustavno varstvo te človekove pravice.

18V sodni praksi sta se najprej izoblikovali dve temeljni področji varstva pravice do življenja kot pravice posameznika nasproti državi. Po eni strani je pravica do življenja obrambna pravica (pravica negativnega statusa) posameznika, ki prepoveduje samovoljne oziroma namerne posege države v človekovo življenje kot varovano pravno dobrino (npr. ko država namerno oziroma organizirano ubija posameznike). Posameznikova pravica do življenja vzpostavlja obveznost države vzdržati se posegov v življenje, razen v izjemnih primerih, ko so le-ti izrecno dopustni. Po drugi strani je država dolžna zavarovati posameznikovo pravico pred protipravnimi posegi tretjih oseb (Alexy, s. 173). Obveznost države učinkovito varovati človekovo življenje ne izvira samo iz 17. člena in prvega stavka 5. člena, ki državi izrecno nalaga obveznost varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč tudi iz določbe 2. člena EKČP. Splošna obveznost zakonodajalca je sprejeti zakonske predpise, s katerimi se varuje dobrino človekovega življenja in zagotavlja učinkovito varstvo življenja vseh posameznikov na celotnem državnem ozemlju. Vsebinski vidik pravice do življenja terja od zakonodajalca, da poseg v življenje, pa naj gre za državne organe, kadar ravnajo v nasprotju s svojimi zakonskimi pooblastili, ali pa za zasebne fizične in pravne osebe, v domači pravni ureditvi opredeli kot protipraven in ga ustrezno sankcionira. Ustavna določba 17. člena torej inter alia terja sprejem ustreznih zakonskih predpisov na področju delovanja policije (ZPol), pravosodnih organov (KZ-1, ZKP, ZIKS-1), vojske (ZObr) in drugih varnostnih organov (ZSOVA, ZZasV), s katerimi se varuje nedotakljivost človekovega življenja in predpisuje pogoje za dopustne posege vanj (glej 4. poglavje). V primerih smrti pridržanih oseb in v primerih smrti oseb zaradi uporabe sile državnih organov (npr. policije ali vojske) je država dolžna zagotoviti učinkovito in neodvisno uradno preiskavo smrti. Enako velja za primere prisilnih izginotij posameznikov. Dolžnost izvedbe učinkovite uradne preiskave smrti posameznika predstavlja postopkovni vidik varstva pravice do življenja.

19Obveznost (»eksteritorialnega«) varstva pravice do življenja posameznika je pomembna v azilnih postopkih in postopkih izročitve tujih državljanov ali oseb brez državljanstva, kjer morajo državni organi ugotavljati, ali je glede pravice do življenja zagotovljeno primerno varstvo, upoštevajoč razmere, ki vladajo v tuji državi. Poleg navedenih področij se v zvezi z nedotakljivostjo človekovega življenja postavljajo tudi vprašanja glede narave in obsega pravic nerojenega otroka, pravice do smrti (evtanazije), varstva pravice do življenja pred ogrožanjem tretjih oseb, pravice do določene ravni zdravstvenega varstva, povezane s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena, in varstva pravice do življenja zaradi okoljskih nesreč oziroma onesnaženj okolja, ki se navezuje na normativno vsebino pravice do zdravega življenjskega okolja iz 72. člen, ter zaradi vpliva drugih nevarnih dejavnosti. Primeri ravnanja tretjih oseb, ki ogrožajo pravico do življenja ali zdravja drugih so denimo jemanje talcev, maščevalna dejanja nasproti pričam, obratovanje nevarnih dejavnosti (tudi na podlagi dovoljenja države) in dajanje nevarnih živil na trg. Omeniti velja, da je zakonodajalec v okviru ZKP, ZPKri, ZZVN, ZVG in ZMK urejal področje medvojnih in povojnih krivic, ki so bile inter alia povzročene s protipravnim odvzemom življenja posameznikom.

Absolutna prepoved smrtne kazni

20Drugi stavek določbe 17. člena pomeni absolutno prepoved smrtne kazni, ki velja tudi v primeru, ko je razglašeno vojno ali izredno stanje. Določba drugega odstavka 16. člena namreč vsebuje brezpogojno prepoved začasne razveljavitve ali omejitve navedene ustavne pravice tudi v navedenih okoliščinah. V tem delu je ustavna določba o nedotakljivosti človekovega življenja absolutna pravica. Določba drugega stavka 17. člena je torej ožja od 2. člena Protokola št. 6 k EKČP, ki (je) kot edino izjemo dopušča(la) smrtno kazen v vojnem času: »Država lahko določi v svoji zakonodaji smrtno kazen za dejanja, storjena med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti; takšna kazen se sme uporabiti le v primerih, ki so določeni v zakonu in v skladu z določbami zakona. Država obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope o takšnih določbah v svoji zakonodaji.« S sprejetjem 13. Protokola k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah je bila odpravljena tudi navedena izjema. V 1. členu navedeni protokol, ki ne dovoljuje nobenih razveljavitev po 15. členu EKČP in nobenih pridržkov glede njegovih določb, določa: »Smrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali usmrčen.« (MKVCP13) Glede absolutne prepovedi smrtne kazni so v vsebinskem in jezikovnem smislu navedene določbe EKČP, ki v okviru zagotavljanja pravice do življenja prepovedujejo smrtno kazen, določba drugega odstavka 2. člena MLP – Listine in določba drugega stavka 17. člena enake. Določba drugega stavka 17. člena ne prepoveduje le morebitne uzakonitve smrtne kazni, temveč tudi njeno morebitno prikrito ali odkrito izvajanje extra legem (npr. zunajsodni umor).