Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

14Pri podjetništvu gre za pravico mešanega statusa. Svobodna gospodarska pobuda, kot izraz za podjetniško svobodo ravnanja, je v osnovi obrambna pravica, ki jo je država dolžna spoštovati. To je pripisati njenemu razvoju iz splošne svobode ravnanja (oziroma iz pravice do razvoja osebnosti) in s tem človekovega dostojanstva. Tudi iz prakse US izhaja, da podjetniška oz. gospodarska svoboda iz 74. člena zagotavlja predvsem varstvo svobodnega delovanja zasebnih gospodarskih subjektov zoper državne posege (npr. OdlUS VII, 53, tč. 18).

15Po drugi strani pa določba 74. člena, kolikor se ji prizna status človekove pravice (kar izhaja tudi iz prakse US), spada med ekonomske pravice. Po tradicionalni klasifikaciji pravic pa štejejo ekonomske in socialne pravice med pravice pozitivnega statusa. Na njihovi podlagi lahko posameznik zahteva od države določeno dejavnost (Kaučič/Grad, s. 132). Da gre dejansko tudi za pravico pozitivnega statusa, je razvidno šele iz 2. in 3. odst. 74. člena. V določenih segmentih namreč udejanjanje pravice sploh ni možno brez aktivne vloge države. Tako zakonodajalec (torej država) mora sprejeti zakon, ki določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij (2. odst. 74. člena) in brez tega uveljavitev pravice do ustanavljanja gospodarskih organizacij ne bi bila možna. S tem, ko je konkurenca ustavna kategorija (3. odst. 74. člena), je država tudi ustavno zavezana, da mora skrbeti za udejanjanje pravice do “poštene konkurence” na trgu. Tako je dolžna sprejeti zakon, ki bo predpisal, katera dejanja omejevanja konkurence so prepovedana (nekatera so namreč dovoljena). Brez jasne določitve prepovednih ravnanj ni pravne varnosti, istočasno pa tudi ne bi bilo mogoče udejanjanje pravice do poštene konkurence, niti njeno varstvo. To isto ne velja glede ustavno prepovedanih dejanj nelojalne konkurence. Še vedno pa je zakonu prepuščena definicija pojma (“nelojalna konkurenca”), saj ta iz Ustave ne izhaja. V povezavi z zagotovitvijo “pravice do poštene konkurence” bi bila lahko tudi dolžnost države, da zagotovi učinkovito pravno in sodno varstvo tudi na tem področju (glej tudi komentar k členom Ustave, ki zagotavljajo ustavne procesne pravice).

16Dosledna izpeljava podjetništva zgolj kot obrambne pravice bi privedla tudi do zahteve po “čim manj države” na tem področju (do “divjega liberalizma” torej), kar pa iz 74. člena ne izhaja, nasprotno je poudarjena javna korist, saj se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z njo. Država je torej s svojim aktivnim ravnanjem dolžna skrbeti za varstvo javnega interesa na tem področju, s tem pa tudi za ustrezno normativno ureditev. To potrjuje tudi stališče US, da je zakonodajalec dolžan normativno urediti pogoje in način opravljanja gospodarske dejavnosti, če to zahteva javna korist. Opustitev te dolžnosti bi predstavljala protiustavno pravno praznino. (U-I-16/98 z dne 5. 7. 2001, Ur. l. 62/2001, tč. 15).