Lovro Šturm, 2002

3Varovano področje, opredeljeno na načelni ravni v 7. členu, je ločitev države in verskih skupnosti, enakopravnost verskih skupnosti in svoboda delovanja verskih skupnosti.

4a) Osnovno načelo ločitve države in verskih skupnosti oz. načelo laične države je njena nevtralnost do vseh ver in prepričanj, tudi do ateizma, ki je bil v Sloveniji skoraj pol stoletja privilegirano in zlasti v šolah vzpodbujano prepričanje. V RS verske skupnosti delujejo v skladu s slovensko zakonodajo, država pa jim priznava pravico, da se notranje organizirajo po svojih pravilih in da neodvisno in avtonomno opravljajo svoje poslanstvo. Načelo ločitve države zagotavlja laičnost države in verskih skupnosti in hkrati varuje verske skupnosti pred posegi države v njihovo avtonomnost.

5Ustava ločitev zgolj načelno predpisuje, doktrina pa je v Sloveniji še v povojih. Z izjemo vključitve Teološke fakultete v javno univerzo v Ljubljani se v praksi – tudi pod vplivom pojmovanja iz nekdanjega političnega sistema – izvaja relativno strogo, čeprav obstaja poseben dokument Mešane krovne komisije Rimskokatoliške cerkve in Vlade RS z dne 23. 6. 1994 o enotni interpretaciji ustavnega določila o ločitvi države in verskih skupnosti (ustavno določilo o ločitvi države in verskih skupnosti kot izhodišče dela Mešane krovne komisije). Navajamo nekatere bistvene poudarke: »Navedena dikcija o ločitvi verskih skupnosti in države je zgodovinsko sicer obremenjena, ker je bilo načelo ločitve cerkve in države v naši preteklosti razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve cerkve iz javnega življenja. To negativno pojmovanje je bilo ideološko pogojeno z negativnim odnosom do religije kot take. Glede na to, da je demokratična Republika Slovenija ideološko nevtralna, se Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in Vlade RS opredeljuje za pozitivno pojmovanje načela ločenosti države in verskih skupnosti v smislu temelja enakopravnosti in svobodnega delovanja vseh verskih skupnosti v skladu z njihovo lastno pravno ureditvijo. Ločenost države in verskih skupnosti pomeni, da država ni vezana na nobeno versko skupnost, nobene tudi ne privilegira ali diskriminira, verske skupnosti pa so na svojem področju samostojne in avtonomne. Komisija sodi, da bi bilo podobne sporazume smiselno skleniti tudi z drugimi cerkvami oz. verskimi skupnostmi v RS. […]

6Demokratična država Slovenija se ne opredeljuje do religioznosti ali nereligioznosti kot take, ampak spoštuje pravico, ki jo imajo državljani do svobodnega, osebnega in skupinskega nazorskega in praktičnega izpovedovanja svoje vernosti ali neverskih prepričanj. Pri tem upošteva, da imajo državljani različna verska in neverska prepričanja in da je odgovorna do spoštovanja svobode vseh.«

7O tem, kako US razume ustavno nedoločen pojem ločitve države in verskih skupnosti, glej ustavnosodno presojo pod tč. 7.

8b) Načelo enakopravnosti verskih skupnosti pomeni, da so verske skupnosti v pravnem pogledu enakopravne z vsemi drugimi nedržavnimi skupnostmi. V tem pogledu uživajo polno enakopravnost. Država mora do vseh verskih skupnosti izkazovati spoštovanje različnosti ter versko in svetovnonazorsko nevtralnost, iz česar izhaja prepoved privilegiranja oseb ali skupnosti z določenim svetovnonazorskim ali verskim prepričanjem, kakor tudi prepoved izločanja verskih skupnosti oz. verujočih oseb ali oseb z drugačnim prepričanjem. V tem kontekstu je načelo enakopravnosti verskih skupnosti obrambna pravica pred posegi države, zapoveduje pa državi tudi dejavno ustvarjanje pogojev za uresničevanje te ustavne pravice.

9Enakopravnost velja tudi med samimi verskimi skupnostmi. Enakopravnost pomeni enakost sicer različnih, neenakih verskih skupnosti pred zakonom. Možnosti, ki so jim dane, pa seveda vsaka verska skupnost izkoristi različno, pač glede na svojo številčnost, organiziranost, finančno sposobnost ipd. (Kaučič, s. 9). Različni so tudi dejanski stanovi posameznih verskih skupnosti. Nekatere so organizirane kot cerkve, nekatere kot sekte, različno je tudi število njihovih vernikov. Načelo medsebojne enakopravnosti verskih skupnosti prepoveduje pravno diskriminacijo in zapoveduje enako urejanje in obravnavanje, vendar dovoljuje pravno razlikovanje, kjer je to stvarno upravičeno. V takem primeru različno obravnavanje verskih skupnosti samo po sebi ne nasprotuje načelu enakopravnosti (prim. Kaučič, s. 10).

10Načelo enakopravnosti verskih skupnosti je povezano z ustavnimi pravicami iz 14. člena (zapoved enakosti ne glede na vero ali prepričanje), 16. člena (prepoved neenakopravnosti zaradi vere ali prepričanja), 22. člena (enako varstvo pravic pred državnimi organi) in 63. člena (prepoved spodbujanja k verski neenakopravnosti ter prepoved verskega sovraštva in nestrpnosti).

11c) Svoboda delovanja verskih skupnosti je v 2. odst. 7. člena posebej izražena in zato posebej poudarjena ustavna pravica splošne svobode ravnanja fizičnih in pravnih oseb iz 35. člena. V tem pogledu je primerljiva s sindikalno svobodo iz 76. člena. Svoboda delovanja verskih skupnosti je predvsem obrambna pravica pred posegi države, zapoveduje pa državi tudi dejavno ustvarjanje pogojev za njeno uresničevanje.

12Svoboda delovanja je zagotovljena verskim skupnostim ne samo v zasebnem življenju in v zasebnih prostorih, ampak tudi v javnosti. V tem pogledu je povezana z ustavno pravico do zbiranja iz 1. odst. 42. člena, s svobodo izražanja iz 39. člena in s svobodo izobraževanja iz 1. odst. 57. člena. Svoboda ustanavljanja verskih skupnosti je zagotovljena v okviru ustavne pravice do združevanja iz 1. odst. 42. člena.