Področje varovanja
Tone Jerovšek, 2002
2Povedali smo že, da lahko vsakdo uporablja pravico do jezika in pisave na način, ki ga določi zakon. Zato je ta pravica podrobno urejena, skupaj z omejitvami, praviloma v procesnih in organizacijskih zakonih, ki urejajo delovanje in pristojnosti državnih organov. “Vsakdo” ne pomeni načelne pravice, pač pa pravico v primeru prizadetosti zaradi neznanja jezika, ki je v uradni rabi.
3ZUP določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katrem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti (62. člen). V razmerju do ustavne določbe je ta pravica omejena na stranke in druge udeležence, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek.
4ZPP določa, da smejo v postopku stranke in drugi udeleženci na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje (102. člen).
5Po ZKP imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. O pravici do prevajanja je treba te osebe poučiti; te se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile. Prevaja sodni tolmač. Osebi, ki ji je vzeta prostost, se vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku, če se ni odpovedala pravici do prevajanja. Tujec, ki mu je vzeta prostost, ima pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku, v drugih primerih pa tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju vzajemnosti (8. člen).
6Posebno ustavno jamstvo glede uporabe jezika daje določba 3. odst. 19. člena (varstvo osebne svobode), vendar le osebam, ki jim je odvzeta prostost. Med drugim določa: “Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti.”
7Analogno določbo ima tudi EKČP v 2. odst. 5. člena, po kateri je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. Po 3. odst. 6. člena EKČP spada med minimalne pravice obdolženca kaznivega dejanja tudi pravica, da se ga takoj in nadrobno seznani v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni, ter pravica, da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.