Franc Testen, 2002

2Prvi odstavek 58. člena ne vsebuje nikakršne zakonske rezerve. Da je ustavodajalec to mislil resno, izhaja tudi iz ustavodajnega gradiva: v osnutku ustave je prvi odstavek vseboval tudi besedilo “[…] so avtonomne in v skladu z zakonom samostojno določajo svojo notranjo ureditev”. V končnem besedilu je torej zakonska rezerva (zavestno) izpadla. Iz takšne določbe so nekateri skušali napraviti daljnosežen sklep. Avtonomnost: autos in nomos – avtonomen naj bi bil tisti, ki je sam sebi zakonodajalec. Avtonomija naj bi torej po Ustavi univerzo expressis verbis izvzemala od vsakršne zakonske regulative. Zakon o univerzi naj bi po tem razumevanju ustavne določbe smel imeti en sam člen: “V Ljubljani, Mariboru […] je univerza.” V organizacijo in delo državnih univerz naj bi torej zakonodajalec lahko posegel le na podlagi drugega odstavka: vpliv financiranja na organizacijo in delo univerze je več kot samo posreden. Vsako dodatno državno, torej heteronomno normiranje bi po tem stališču predstavljalo poseg v to ustavno pravico. (Dodatne argumente za takšna stališča gl. npr. v LM sodnikov v zadevah OdlUS VII, 14, U-I-34/94, Ur. l. 18/98 in OdlUS IV, 52, U-I-22/94, Ur. l. 13/94 in 39/95).

3US je pojem avtonomnosti univerz in s tem področje varovanja po 58. členu Ustave opredelilo v odločbi OdlUS VII, 14. V tej odločbi ni sledilo razlagi, po kateri naj bi avtonomnost univerze pomenila, da univerza v celoti sama odloča o lastnih zadevah. Navedlo je, da je takšna opredelitev pojma, ki ostaja na ravni splošnega, jezikovnega pomena besede “avtonomen”, vsebinsko prazna in presplošna vsaj iz dveh razlogov. Da bi lahko govorili o avtonomnosti univerze, mora ta najprej sploh nastati kot pravna oseba. Nastanek in nadaljnji obstoj univerze kot pravne osebe mora zagotoviti država. Takšna njena obveznost izhaja iz 3. odst. 57. člena, iz 58. člena in iz 59. člena. Brez vnaprejšnje ureditve določenih temeljnih statusnopravnih vprašanj pa pravna oseba ne more nastati in tudi ne delovati. Drugič pa je univerza kot družbeni podsistem tako močno povezana z drugimi družbenimi podsistemi, da skoraj ni vprašanj, ki bi zadevala samo univerzo: popolnoma avtonomen družbeni podsistem je notranje protisloven pojem; če je popolnoma avtonomen, ni več družben in tudi ne podsistem. Navedlo je še, da so socialne spremembe pripeljale do večje vzajemne odvisnosti med znanostjo in socialnim okoljem. Smiselno in funkcionalno upravljanje na področju znanosti je mogoče uresničiti le tako, da se popolna sektorska avtonomija nadomesti z večjo udeležbo nosilcev te avtonomije v procesu odločanja. Po stališču US je avtonomijo univerze mogoče razumeti predvsem kot avtonomijo profesorjev, da avtonomno (neodvisno), brez omejitev in pritiskov raziskujejo in poučujejo. Država materialno ureja razmerja, ki jih kot oblast lahko ureja in mora urejati za delovanje tako državnih kot zasebnih univerz. Avtonomnost torej ne pomeni le pravno zagotovljene možnosti, da univerza sprejema svoj statut, ampak državo zavezuje, da razmeji polje popolnoma avtonomnega od polja javnega ter pri normiranju visokega šolstva določi temeljne statusnopravne, kadrovske, upravljalske in finančne okvire delovanja državnih univerz, uredi temeljna razmerja med subjekti znotraj univerze in položaj javnosti v upravljanju univerze in v nadzoru nad njenim delovanjem. V razmerju do univerze je avtonomen vsekakor posameznik, znanstvenik – ta mora biti znotraj univerze svoboden, znanstveno avtonomen, neodvisen, univerza pa organizirana tako, da izključuje odnose monokratičnosti, hierarhije, oblastne prisile in odvisnosti v smislu vezanosti na navodila na eni strani v razmerju med univerzo in državo, na drugi strani pa tudi v razmerju med univerzo in znanstveniki.