Področje varovanja
Barbara Kresal, 2002
3Ustavna določba o pravicah invalidov je široka in posega na vsa področja pravnega urejanja, bistveni kriterij za njeno uporabo pa je, da gre za vprašanja, ki se nanašajo na položaj invalidov. V 52. členu je najprej splošno določeno varstvo invalidov. Ta del navedene ustavne določbe prestavlja najširšo podlago za določanje posebnih pravic invalidov in sprejemanje najrazličnejših ukrepov invalidske politike; nanaša se splošno na vse invalide in na vsa področja pravnega urejanja. Nadalje je v 1. odst. 52. člena še posebej zagotovljeno usposabljanje za delo. Navedeni posebni vidik varstva invalidov je prav tako zagotovljen vsem invalidom, pomeni pa obveznost države, da temu vprašanju varstva invalidov posveča še posebno pozornost; to je tudi logično, saj je prav zagotavljanje možnosti za dejavno vključitev invalidov v aktivno življenje, za pridobitev ustrezne zaposlitve oziroma za opravljanje dela temeljni pogoj za njihovo enakopravno vključitev v družbo in za kolikor je mogoče neodvisno življenje invalidov. Drugi odstavek 52. člena ob tem še posebej izpostavi dve kategoriji oseb: najprej so posebej omenjeni otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (njim je torej posvečena še posebna skrb, zagotoviti jim je treba učinkovito uresničevanje pravice do izobrazbe in usposabljanja, kar pomeni, da je poleg splošne ureditve tega področja treba sprejeti še dodatne ukrepe, ki so potrebni zaradi njihovih posebnih potreb); druga posebej navedena kategorija so huje prizadete osebe. Izobraževanje in usposabljanje za dejavno življenje navedenih invalidnih oseb se v skladu s 3. odst. 52. člena financira iz javnih sredstev. Na tem mestu je treba opozoriti še na določbo 3. odst. 50. člena, ki je relevantna za vojne invalide in civilne invalide vojne.
4Varstvo invalidov (kot zbir različnih pravic invalidov) je Ustava opredelila kot posebno človekovo pravico, ki pripada invalidom. Gre za pravico pozitivnega statusa, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države. Z navedeno ustavno določbo se je država zavezala voditi aktivno invalidsko politiko, ki zahteva sprejemanje ustreznih ukrepov za izboljšanje dejanskega in pravnega položaja invalidov.
5Varstvo in usposabljanje za delo je invalidom zagotovljeno v skladu z zakonom. Določba 52. člena vsebuje zakonski pridržek, kar pomeni, da je zakon tisti, ki bo natančneje določil vsebino te ustavne pravice (upravičence, vrsto in obseg pravic, pogoje za njihovo uživanje); seveda v skladu z namenom, zaradi katerega je posebno varstvo invalidov ustavnopravno zagotovljeno, to pa so njihove posebne potrebe zaradi telesnih ali duševnih okvar oziroma prizadetosti. Opozoriti je treba na dikcijo določbe 2. odst. 52. člena, kjer izrecno zakonskega pridržka ni, vendar je že zaradi same narave te pravice nujno, da zakon določi način njenega uresničevanja.
6Pri opredeljevanju ustavnopravnega pomena določbe 52. člena o pravicah invalidov je treba izhajati tudi iz mednarodnih dokumentov. Med dokumenti s področja človekovih pravic je treba izpostaviti Evropsko socialno listino (spremenjeno), ki samostojen člen namenja posebej invalidom: v 15. členu je določena pravica invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti. Invalidi so nadalje izrecno navedeni tudi pri pravici do poklicnega usmerjanja (9. člen) in pravici do poklicnega usposabljanja (10. člen). Določba 15. člena poudarja, da so pravice zagotovljene vsem invalidom, ne glede na starost in ne glede na izvor njihove invalidnosti; vsebuje tri vidike varstva invalidov: svetovanje, izobraževanje in poklicno usposabljanje (v tej zvezi Listina izhaja iz primarnega zagotavljanja pridobivanja znanja v okviru splošnih programov – pomen vključenosti invalidov (!), če to ni mogoče, pa s pomočjo javnih ali zasebnih posebnih služb); drugo področje je zaposlitev in delo (pospeševanje dostopa do zaposlitve z ustreznimi ukrepi, pri čemer se spet poudarja kot prednostno zaposlitev invalidov v običajnem delovnem okolju in prilagoditev delovnih pogojev njihovim potrebam, če to zaradi invalidnosti ni mogoče, pa omogočanje zaposlitve pod posebnim varstvom glede na stopnjo invalidnosti); tretje pa je področje splošnega življenja (pospeševanje celovitega vključevanja invalidov v družbo, pri čemer se kot potrebna ukrepa primeroma navajata zagotavljanje tehničnih pripomočkov za premagovanje ovir pri sporazumevanju in gibljivosti ter omogočanje dostopa do prevoza, nastanitve, kulturnih dejavnosti in dejavnosti v prostem času). Na univerzalni ravni v okviru OZN ni bil sprejet celovit zavezujoč dokument o invalidih, prav tako niso izrecno omenjeni ne v Splošni deklaraciji človekovih pravic in ne v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP. OZN pa je sprejela vrsto deklaracij, resolucij in priporočil. Opozoriti je treba na Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov iz leta 1993, ki sicer niso bila sprejeta v obliki zavezujočega mednarodnopravnega dokumenta, v uvodu pa določajo namen postati obvezujoča kot običajno mednarodno pravo, »če jih bo uporabljalo veliko držav, ki so se odločile spoštovati pravila mednarodnega prava« (v zadevi OdlUS VII, 24 so se pobudniki sklicevali tudi na Standardna pravila, vendar se US glede njihove pravne narave ni opredelilo, saj je kot neizkazane zavrnilo očitke pobudnikov, tako da to vprašanje zaenkrat še ostaja odprto). V okviru Mednarodne organizacije dela – MOD je bila leta 1983 sprejeta Konvencija MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Poudariti je treba, da iz mednarodnih dokumentov, še posebej novejših, izhaja zahteva po »vključevalnih« ukrepih, po zagotavljanju enakih dejanskih možnosti in enakega obravnavanja invalidov ter zahteva zagotoviti učinkovito uresničevanje vseh človekovih pravic tudi za invalide.
7V Sloveniji urejajo pravice invalidov številni predpisi. Poleg splošnih zakonov s področja socialne varnosti – Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), Zakon o družinskih prejemkih (ZDPre), Zakon o socialnem varstvu (ZSV), in njihovih podzakonskih predpisov – ki vsebujejo tudi določbe, ki urejajo položaj invalidov, so pomembni še zakoni, ki so izključno posvečeni varstvu invalidov, npr. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (ZUZIO), Zakon o zaposlovanju slepih invalidnih oseb (ZZSIO), Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP), opozoriti pa je treba še na posamezne določbe v predpisih z različnih področij pravnega urejanja (npr. Zakon o graditvi objektov – ZGO glede arhitektonskih ovir, davčna in carinska zakonodaja glede davčnih in carinskih oprostitev za invalide, itd.).
8Z navedenimi predpisi država uresničuje svojo obveznost, da z aktivnimi ukrepi izboljšuje položaj invalidov, kot to zahteva ustavna določba o varstvu invalidov, ki je človekova pravica pozitivnega statusa. Na podlagi ustave imajo invalidi pravico do varstva, pravico do usposabljanja za delo, posebej navedeni kategoriji iz 2. odst. 52. člena pa pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Neposredno na podlagi Ustave posamezni invalid še ne more zahtevati pridobitev točno določene individualne pravice, ugodnosti, dajatve; v pristojnosti zakonodajalca je, da za uresničitev človekove pravice invalidov do varstva izbere najprimernejše ukrepe v okviru polja svoje proste presoje. Zato je tudi ustavnosodna presoja zadev v zvezi s pravicami in pravnim položajem invalidov zadržana.