Barbara Kresal, 2002

5Pravica do zdravstvenega varstva kot človekova pravica pozitivnega statusa zahteva aktivno delovanje države. Država mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti učinkovito uresničevanje te človekove pravice. Določba 1. odst. 51. člena vsebuje zakonski pridržek, na zakon se sklicuje tudi 2. odst. tega člena: Ustava torej glede določitve vsebine pravice do zdravstvenega varstva napotuje na zakon; zakon mora določiti način njenega izvrševanja.

6Iz 2. odst. 50. člena izhaja obveznost države, da vzpostavi obvezno zdravstveno zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje. V tem okviru si posamezniki s plačilom prispevkov zagotavljajo socialno varnost za primer bolezni, poškodbe, nosečnosti in poroda (v smislu pravice do pokritja stroškov zdravstvenih storitev in pravice do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo; gre torej za pokrivanje dodatnih stroškov in izpadlega dohodka). Na ta način se posameznikom, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, zagotavlja uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva. Ta vidik zdravstvenega varstva izhaja torej že iz 50. člena. V tej zvezi je pomemben tudi 2. odst. 51. člena, iz katerega izhaja, da mora biti z zakonom določeno, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji se to varstvo zagotavlja iz javnih sredstev.

7Država pa na podlagi ustavne določbe o pravici do zdravstvenega varstva ni zavezana le k vzpostavitvi sistema, ki omogoča materialno dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki potrebujejo takšne storitve (na temelju kolektivnega organiziranja zavarovanja po načelu vzajemnosti in solidarnosti ali pa z nacionalnim sistemom zdravstvenega varstva). Temeljna obveznost države, ki izhaja iz 51. člena, je tudi to, da zagotovi vzpostavitev in delovanje sistema zdravstvene službe, ki je sposobna nuditi potrebne zdravstvene storitve; poskrbeti mora torej za učinkovito izvajanje zdravstvene dejavnosti, vzpostaviti mora mrežo zdravstvenih služb na primarni, sekundarni in terciarni ravni, opredeliti mora, kaj se izvaja kot javna služba na področju zdravstva, urediti pravni položaj zdravstvenih institucij in zdravstvenih delavcev, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Z ustreznimi ukrepi mora zagotoviti, da bodo posamezniki in prebivalstvo deležni potrebnih preventivnih in kurativnih zdravstvenih ukrepov, vse pa z namenom, da se vsem zagotovi najvišja možna stopnja zdravja. Zdravje je v Ustavi Svetovne zdravstvene organizacije definirano kot stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in dobrega počutja in ne samo kot odsotnost bolezni in poškodbe.

8V Ustavi ni določena pravica do zdravja kot taka (ne gre za pravico rezultata), ampak iz 51. člena izhaja le obveznost države, da zagotovi – glede na dane pogoje – ustrezne možnosti zdravljenja, ki so usmerjeni k navedenemu cilju, to je zdravju (gre za pravico prizadevanja). Posameznikom mora biti zagotovljeno zdravljenje, ne more pa jim biti zagotovljeno zdravje kot tako. Seveda se zdravstveno varstvo lahko razume v širšem smislu (ki obsega raznovrstne, tudi preventivne ukrepe, ti neposredno ali posredno pozitivno vplivajo na ohranjanje ali izboljševanje zdravja) ali v ožjem smislu zdravljenja v primeru neposredne potrebe posameznika po zdravniški oskrbi. Ustavna pravica do zdravstvenega varstva vsebuje oba vidika, tako širšega (splošnejšega) kot ožjega (konkretnejšega, gledano z vidika posameznika). Pravica do zdravstvenega varstva je »dinamična« pravica, ki se razvija v času in je odvisna od materialnih možnosti in vrednostnega sistema družbe na eni strani ter hkrati tudi od razvoja zdravniške znanosti in stroke na drugi strani.

9Pri opredelitvi vsebine ustavne pravice do zdravstvenega varstva, njenega ustavnopravno zavarovanega jedra, je treba upoštevati zavezujoče mednarodne norme. Te so še toliko bolj pomembne zaradi splošnosti določbe 51. člena. V 12. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP, 1966, je določena pravica do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja; v 2. odst. tega člena je navedena pravica konkretizirana z opredelitvijo temeljnih ukrepov, ki jih je država dolžna izvrševati za uresničitev te pravice (ukrepi se nanašajo: prvič, na varstvo v zvezi z rojstvom, to je zmanjšanje števila mrtvorojenih in umrljivosti otrok, ter zdravim razvojem otroka; drugič, na zagotavljanje higiene življenjskega in delovnega okolja; tretjič, na preprečevanje in zdravljenje epidemičnih, endemičnih, poklicnih in drugih bolezni ter nadzor nad njimi; četrtič, na ustvarjanje razmer, v katerih bo v primeru bolezni vsem zagotovljena pomoč zdravstvene službe). Evropska socialna listina (spremenjena), 1996, ureja pravico do varstva zdravja v 11. členu (med potrebnimi ukrepi države so omenjeni npr. odstranitev vzrokov slabega zdravja, zagotavljanje svetovalnih in izobraževalnih možnosti ter vzpodbujanje čuta osebne odgovornosti za zdravje, preprečevanje epidemij, endemičnih in drugih bolezni ter nesreč); omeniti je treba tudi 1. točko 13. člena Listine, ki osebi brez zadostnih sredstev za življenje med drugim zagotavlja tudi pravico do ustrezne nege v primeru bolezni. V okviru Sveta Evrope je bilo sprejetih tudi nekaj resolucij s področja zdravstva (npr. o čakalnih dobah, ipd.). Pravica do zdravstvenega varstva je tesno povezana s pravico do socialne varnosti, zato so v tej zvezi relevantne tudi določbe mednarodnih dokumentov o socialni varnosti (glej komentar pri 50. členu), predvsem konvencije Mednarodne organizacije dela – MOD. Poleg MOD je za ureditev zdravstvenega varstva pomembna tudi aktivnost Svetovne zdravstvene organizacije.

10Učinkovito uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva je tesno povezano in soodvisno s celotno ureditvijo področja socialne varnosti. Znano je, da je zdravje močno odvisno od ravni socialne varnosti posameznika oziroma od številnih socialnih dejavnikov, kot so primerno stanovanje, primerna izobrazba, zdravo delovno in življenjsko okolje, ustrezna prehrana, obutev in obleka, socialna vključenost posameznika, itd. Eden od najpomembnejših ciljev ukrepov države, ki jih narekuje določba 51. člena, bi moralo biti prav dejansko zagotavljanje čim višje ravni zdravja za vse, ne glede na njihove socialne okoliščine.

11Z vidika posameznika pa je v okviru pravice do zdravstvenega varstva kot človekove pravice morda najpomembnejša prav zahteva zagotoviti dostopnost zdravstvenih služb in ustrezno kvaliteto zdravstvenih storitev. Za učinkovito uresničevanje te pravice s strani vsakega posameznika je bistveno, da država z ustrezno zakonodajo uredi pravice in obveznosti na tem področju, tako da je posameznikom pri uveljavljanju posameznih pravic iz sistema zdravstvenega varstva zagotovljen jasen, pravno urejen in zavarovan položaj, in sicer z jasno določitvijo konkretnih individualnih pravic v zvezi z varstvom posameznikovega zdravja.

12Najpomembnejši zakoni, ki zagotavljajo uresničevanje ustavne pravice do zdravstvenega varstva, so Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) in Zakon o zdravniški službi (ZZdrS), omeniti je treba tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ), ki jih je izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot nosilec zdravstvenega zavarovanja in ki podrobneje določajo obseg in način uveljavljanja posameznih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (ter številne druge podzakonske oziroma avtonomne splošne akte ZZZS). Eno od najaktualnejših in deloma tudi spornih vprašanj v naši ureditvi je prav razmerje med ZZVZZ in POZZ oziroma vprašanje določitve jasnih okvirov, v katerih se lahko – upoštevajoč načelo zakonitosti – giblje navedeni podzakonski akt oziroma akt za izvrševanje javnih pooblastil. Za jasen in določen pravni položaj posameznika pri uresničevanju njegove ustavne pravice do zdravstvenega varstva je izrednega pomena tudi jasna razmejitev med zdravniškimi, strokovnimi vprašanji na eni strani in pravnimi vprašanji na drugi strani, vezanimi na uveljavljanje pravic; posledično pa tudi jasna opredelitev pristojnosti oziroma funkcij, obveznosti in upravičenj glede odločanja o položaju posameznika (zdravstvenem in pravnem) v konkretnem primeru potrebe po zdravstvenih storitvah. Posamezne pravice morajo biti dovolj določno opredeljene, konkretizirane, tako jih posameznik lahko v ustreznem postopku uveljavi, da so za posameznika tudi iztožljive in da so sposobne uživati učinkovito sodno varstvo.

13V zvezi s 3. odst. 51. člena je treba poudariti njeno tesno navezavo na pravico do osebnega dostojanstva (34. člen) ter pravico do telesne in duševne integritete in osebnostnih pravic (35. člen). Načelna prepoved prisilnega zdravljenja izhaja s stališča, da je posameznik subjekt in ne le objekt zdravljenja. Vsakomur je treba zagotoviti aktiven položaj v primeru, ko potrebuje zdravstvene storitve: za zdravljenje je potrebno soglasje pacienta. Izraz »zdravljenje« iz 3. odst. 51. člena je treba razumeti široko, tako da zajema uporabo vsakega posameznega zdravstvenega ukrepa, bodisi preventivnega bodisi kurativnega, torej kakršenkoli medicinski poseg, kakršnokoli zdravstveno storitev. Navedeni negativni vidik pravice do zdravljenja, torej pravico zavrniti zdravljenje (kar na drugi strani pomeni, da mora biti za vsakršno zdravljenje podano soglasje pacienta), pa je mogoče učinkovito uresničevati le, če je zagotovljena tudi ustrezna obveščenost posameznika o njegovem zdravstvenem stanju, primernih zdravstvenih ukrepih in možnih posledicah ter učinkih zdravljenja. Iz pravice zavrniti zdravljenje torej kot nujni predpogoj izhaja tudi pravica do obveščenosti pacienta. Ta pa na drugi strani pomeni obveznost tistega, ki nudi zdravstveno oskrbo, da pacientu v posameznem konkretnem primeru posreduje informacije o zdravju in zdravljenju, ki so potrebne za njegovo odločitev za zdravljenje ali proti predvidenemu zdravljenju (t. i. pojasnilna dolžnost zdravnika). Pravica odkloniti zdravljenje oziroma izhodišče, da je za zdravljenje potrebno soglasje pacienta, zahteva jasne in natančne razmejitve v razmerju do ureditve pravnega položaja zdravnika, še posebej v zvezi z njegovo obveznostjo nuditi zdravstveno pomoč ter obveznostjo informirati pacienta. Domet prepovedi prisilnega zdravljenja je lahko precej širok, posega npr. tako na vprašanje položaja prisilno hospitaliziranih duševnih bolnikov kot na vprašanje uvajanja obveznega cepljenja. Poudariti je treba, da pravica zavrniti zdravljenje ni absolutna, ampak že določba 51. člena izrecno dopušča omejitve, določene z zakonom (o tem v 4. točki).

14Temeljna značilnost ustavnosodne presoje zadev s področja zdravstvenega varstva je, da je zadržana, upoštevajoč pri tem zakonski pridržek v 51. členu, ki daje zakonodajalcu pri določitvi načina uresničevanja te človekove pravice široko polje proste presoje. Običajno US izpodbijane ureditve ne presoja le z vidika te ustavne pravice, ampak v povezavi še s kakšno drugo ustavno pravico ali z ustavnim načelom. Najpogosteje pride v poštev načelo enakosti (2. odst. 14. člena) in načelo zakonitosti (120. in 153. člen). V zvezi s 3. odst. 51. člena pa US še ni imelo možnosti razviti kriterijev, iz katerih bi bil razviden ustavnopravni domet te določbe.