Metoda Orehar Ivanc, 2002

3Določba varuje državljane pred vsako izročitvijo, tujce pa pred izročitvijo, ki bi bila v nasprotju z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.

4Prepoved izročitve domačih državljanov je v večini evropskih držav prepovedana od začetka 19. stoletja dalje. Pred tem je bila izročitev praviloma pogojena z vzajemnostjo. Prepoved je odraz suverenosti države – izročitev svojega državljana tuji oblasti naj bi bila nezdružljiva z njo, pa tudi odraz gledanja, da je polno pravičnost mogoče doseči le v lastni državi. Posledično gre za zaščito lastnih državljanov. Namen prepovedi je zavarovati prizadete osebe pred negotovostmi sojenja in obsodbe v tujem pravnem sistemu in v tujem okolju.

5Določba o prepovedi izročitve je vsebovana v skoraj vseh mednarodnih bodisi dvostranskih bodisi večstranskih pogodbah o izročitvi in je sestavni del večine pravnih redov na evropskem kontinentu (ustavni rang ima določba na Švedskem, na Portugalskem, v Italiji in v Nemčiji, zakonski rang pa v Španiji, v Belgiji in na Nizozemskem; poznajo jo tudi na Danskem, v Grčiji, v Franciji in v Luksemburgu). Z dajanjem večjega poudarka elementu mednarodnega sodelovanja na področju kazenskega pregona se pojavljajo poskusi za opustitev te prepovedi. Evropska konvencija o izročitvi z dne 13. 12. 1957 (veljati je začela 18. 4. 1960, Slovenija jo je ratificirala 16. 2. 1995, veljati pa je začela 17. 5. 1995; Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o izročitvi, Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi in Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi, Ur. l. 22/94) še dopušča, da države pogodbenice odrečejo izročitev svojih državljanov. Hkrati je ta pravica pogojena z določbo, da mora država, ki je zavrnila izročitev, predložiti zadevo pristojnemu organu z namenom, da bi ta v primeru izpolnjenosti pogojev začel postopek zoper zahtevano osebo. Konvencija o izročitvi med državami članicami Evropske unije z dne 27. 6. 1996 pa že prepoveduje, da bi država odrekla izročitev iz razloga, ker je zahtevana oseba njen državljan. Državam je bil dan petletni rok za prilagoditev svojih pravnih redov.

6Mnenja o tem, ali prepoved izročitve svojih državljanov velja tudi za predajo na podlagi statutov mednarodnih kazenskih sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in za Ruando (Zakon o sodelovanju med Republiko Slovenijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem za Ruando, Ur. l. 124/2000), so deljena. Izhajajoč iz smisla človekove pravice se instituta izročitve in predaje bistveno ne razlikujeta. V obeh primerih bo oziroma naj bi prizadeti osebi sodil tuj organ. Na drugi strani široka razlaga 47. člena državi preprečuje izpolnitev obveznosti, izvirajoče iz članstva v OZN. Na mestu je zato ravnanje predlagatelja sprememb Ustave, da besedilo 47. člena spremeni. Predlog spremenjene določbe se glasi: »Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti, razen če obveznost izročitve izhaja iz mednarodne pogodbe, ki jo ratificira Državni zbor.«

7Poleg 47. člena omejujejo izročitev še nekatere druge človekove pravice. O nekaterih načelih obstaja v mednarodni skupnosti tako široko soglasje, da jih je kot sestavni del mednarodnega običajnega prava treba šteti za jus cogens, tj. za pravila, ki imajo hierarhično višjo veljavo od zakonskih oziroma pogodbenih določb (Bassiouni, s. 284). Gre za pravilo dvojne kaznivosti, načelo specialnosti, izjemo glede izročitve zaradi t. i. političnih kaznivih dejanj (gre za primere, ko obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep, da je bila zahteva za izročitev dana z namenom preganjanja ali kaznovanja osebe zaradi njene rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja ali da bo katera izmed teh okoliščin vplivala na položaj zahtevane osebe), procesna jamstva, zagotovljena v Paktu o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP in v EKČP, prepoved izročitve, če obstaja resna nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, in pravilo ne bis in idem. Nekatera od teh načel so v Ustavi zagotovljena kot človekove pravice, zato ni razloga, da jih ne bi šteli kot dodatne – ustavne – predpostavke za dopustnost izročitve tujca (prim. OdlUS IX, 295, Up-78/00, Ur. l. 66/2000). Gre predvsem za:

– prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 18. člena (izročitev je prepovedana tudi, če osebi v državi, kamor naj bi bila izročena, grozi resna nevarnost takšnega ravnanja);

– načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena (izročitev je prepovedana, če dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, v zakonodaji tuje države ni opredeljeno v skladu s tem načelom);

– minimalna procesna jamstva, zagotovljena v 22. in v 23. členu (izročitev je prepovedana, če v postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba, na podlagi katere se zahteva izročitev, niso bila zagotovljena minimalna jamstva, ki obdolžencu zagotavljajo učinkovito obrambo in pošteno sojenje, ali če tuja država v postopku ne zagotavlja takih procesnih pravic);

– prepoved ponovnega sojenja v isti stvari iz 31. člena in

– prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena.