Metoda Orehar Ivanc, 2002

4Predmet varstva so teistična, ateistična in neteistična prepričanja, torej svetovnonazorske opredelitve. Gre za metafizične miselne sisteme, za miselne sisteme, ki razlagajo človeka, njegovo bistvo in svet, v katerem biva, z neke »višje« ravni. Poleg teh so varovane opredelitve, ki jih oseba v določeni situaciji šteje za zavezujočo in brezpogojno obvezno, tako da zoper njo ne more ravnati, ne da bi zašla v resen konflikt vesti.

5Besedilo Ustave je drugačno od večine ubeseditev svobode vesti v mednarodnih pogodbah in v ustavah evropskih držav. Tako EKČP kot MPDPP govorita o jamstvu svobode misli, vesti in veroizpovedi, ob tem pa še posebej naštevata varovane vidike svobode vere. Svoboda vesti in verske opredelitve je bila vsebovana tudi v osnutku ustave, vključno s svobodo druge opredelitve pa tudi v osnutkih predloga ustave vse do oktobra 1991. Črtanje tega stavka v predlogu ustave ni obrazloženo. Zato se postavlja vprašanje, ali je obseg varstva ožji od tistega po EKČP in po MPDPP.

6Teorija govori o treh vidikih svobode vere: o svobodi oblikovati in imeti vero kot specialni obliki svobode misli, ki jo označujejo kot forum internum, o svobodi izpovedovanja (in razširjanja) vere kot specialni obliki svobode izražanja in o svobodi izvrševanja vere kot specialni obliki svobode ravnanja.

7Svoboda vere kot forum internum obsega pravico do pripadnosti ali nepripadnosti določeni veroizpovedi ali svetovnemu nazoru, pravico spremembe te pripadnosti in pravico svobodne izbire vere. Notranje odločitve za vero, drug svetovni nazor ali sploh glede vprašanj vesti že po naravi stvari ni mogoče omejevati. Ta vidik svobode vere je predpostavka svobodnega izpovedovanja vere in je zagotovljen ne glede na to, da ga Ustava posebej ne omenja. Ker Ustava – razen v naslovu 41. člena – ne govori o svobodi vere in vesti nasploh, ampak izrecno zagotavlja le drugi vidik te svobode, pa se postavlja vprašanje, ali varuje le izpovedovanje vere ali tudi njeno izvrševanje. Skopost ustavne določbe je najbrž treba pripisati okoliščinam nastajanja Ustave. Ustavodajalec je besedilo določb o človekovih pravicah iz prej veljavne ustave spreminjal le v najnujnejšem obsegu (Ustava SRS iz leta 1974 je v 1. odst. 229. člena določala, da je izpovedovanje vere svobodno in da je človekova zasebna stvar). Ker je določbe Ustave o človekovih pravicah treba razlagati in favorem človekove pravice, ni možna drugačna razlaga, kot da pojem izpovedovanja vere vključuje tudi ravnanja, ki so sestavni del vere. Poleg nauka so za vero namreč bistvena pravila ravnanja, ki izhajajo iz njenega nauka, in bogoslužje oziroma obredi, običajno pa tudi povezovanje v skupnosti (o skupnostnem vidiku glej komentar k 7. členu). Če ta ravnanja ne bi bila varovana, bi svoboda vere ostala domala izvotljena. Nenazadnje so ta ravnanja varovana tudi po EKČP in po MPDPP, prav ta standard varstva pa je bil za pripravljavce Ustave med odločilnimi.

8Iz enakih razlogov je po 1. in 2. odst. 41. člena varovano tudi ravnanje v skladu z odločitvijo vesti v konkretnem primeru. Varovane so tiste odločitve posameznika, ki sodijo na ustavno varovano področje njegove svobode, ne pa odločitve, ki sodijo bodisi na področje svobode drugih bodisi na področja, za katera je pristojna država (o razmerju do pravice do ugovora vesti glej komentar k 46. členu). Posameznik mora prepričljivo izkazati, da bi v primeru, ko bi ravnal drugače, prišel v resen konflikt vesti. Pri presoji je treba upoštevati razlog za ustavnopravno varstvo svobode vesti. Notranji mehanizmi samokontrole so pomemben del posameznikove identitete in s tem njegove duševne integritete.

9Svoboda vesti ni več zagotovljena le v zasebnem, ampak tudi v javnem življenju. To pomeni, da so vera in druge opredelitve sestavni del javnega življenja oziroma družbe. Verski moment je relevanten in legitimen predvsem na področjih sociale, vzgoje in izobraževanja, medijev, kulture.

D10rugi odstavek varuje enega izmed vidikov negativne svobode vere in vesti, tj. svobode odklonitve verskega ali drugega prepričanja. Negativna svoboda vere in vesti je sicer vsebovana že v splošnem zagotovilu te svobode. Poleg pravice, navedene v 2. odst., sta varovani pravica odklonitve verske ali druge opredelitve in pravica do nesodelovanja pri dejanjih, ki pomenijo izvrševanje vere. Glede na izrecno določbo 2. odst. velja pravica do zamolčanja le glede prepričanj, ne pa glede vseh opredelitev vesti.

11V sporu med pozitivno in negativno svobodo vere in vesti negativna svoboda nima apriorne prednosti pred pozitivno. Svoboda vere in vesti vsakogar ima namreč enako vrednost. Obe sta podvrženi enakim omejitvam.