Franc Testen, 2002

3Področje varovanja obeh ustavnih pravic je na prvi pogled vsaj v grobem mogoče določiti z uporabo osnovnega pravila za razlago: vsebino pojma je treba začeti razlagati z njegovim splošnim jezikovnim pomenom. Šele od tod dalje očitno pride v poštev tudi določba 2. odst. 15. člena. Ustava sicer pri teh dveh pravicah ne določa zakonskega pridržka, vendar iz njune narave izhaja, da ju ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave (1. odst. 15. člena), marveč je način njunega uresničevanja treba predpisati z zakonom. Nadaljnja analiza pa pokaže, da jezikovna razlaga že v izhodišču ne da pravilnega rezultata: “popravek” namreč ni popravek, ampak odgovor, to, kar poznajo primerjalne zakonske ureditve kot risposta (Italija), reponse (Francija), oziroma Entgegnung (Nemčija oziroma Avstrija), “odgovor”, pa tudi ni odgovor, ampak pravni institut, katerega bistva ni mogoče opisati z eno besedo, mogoče bi ga še najlaže označili kot “dopolnitev informacije”. Gre torej za primer, ko je na prvi pogled področje varovanja obeh pravic že v Ustavi vsaj v grobem določeno, druga pravila razlage pa pokažejo, da je vsebina pravic skoraj v celoti določena (šele) v zakonu. Več v nadaljevanju, na tem mestu pa le naslednje: pravica do popravka je dana v zasebnem interesu prizadetega posameznika, pravica do odgovora pa je dana v javnem interesu. Tudi iz tega, da je pravica do popravka dana kot reakcija na objavljeno obvestilo, pravica do odgovora pa kot reakcija na objavljeno informacijo, ni mogoče delati preveč daljnosežnih, zlasti pa ne zanesljivih sklepov.