Miha Trampuž, 2002

1Ta člen varuje človekove pravice, ki izvirajo iz ustvarjalnosti kot enega temeljnih gibal človekovega razvoja in družbenega napredka nasploh. Z namenom promocije kulturnega, tehničnega, gospodarskega in družbenega razvoja se ustvarjalcem daje posebno priznanje v obliki izključevalnih in časovno omejenih pravic: ustvarjalec je nagrajen za svoje dosežke, industrija se vzpodbuja k inovacijam in investicijam, promovira se razkritje in razširjanje tehničnega znanja (Straus, s. 282). Kot področja ustvarjalnosti, iz katerih izvirajo te pravice, Ustava našteva umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Ti pojmi se vsebinsko po eni strani deloma prekrivajo, po drugi pa vsaj na prvi pogled ne zajemajo vseh področij človekove ustvarjalnosti. Zato se v doktrini ti pojmi razlagajo široko (Loewenheim, § 2, tč. 4, v: Schricker), tako da je mogoče upoštevati vso raznolikost človekovih kreacij, razen tistih, ki so zaradi splošnosti svojega predmeta, neugotovljivih avtorjev ali iz drugih razlogov z mednarodnimi sporazumi in zakoni izrecno izključene iz varstva (gl. spodaj tč. II. 2.).